Dobrač

Dobrač Fran Kocbek

Spisal Fr. Kocbek.

Izdano:	Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 10, (1/2), 145-150
Viri:	dLib 10
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Skoraj v vsaki deželi ali večji pokrajini se nahaja katera osamelo stoječa gora, na katero lahko dolaziš, z vrha pa uživaš krasen in širen razgled. Ime take gore hitro zaslovi, in turisti jo kaj radi pohajajo. Kar je v Švici sloveči Rigi, v Salzkammergutu z „vzpenjačo" preskrbljeni Schafberg, Rogačka Gora na Štajerskem, na Kranjskem znameniti Sv. Jošt, to je na Koroškem Dobrač, katerega novodobni Nemci tudi nazivajo „Villacher Alpe", dasi je slovensko ime prastaro.

Po slavnem Frischaufu je Dobrač „einer der grossartigslen Anssichtsberge der Alpen"^[1], Rabl pa ga imenuje „Kärntens vielbeschriebener und mit Recht hochberühmter Aussichtsberg"^[2].

Med Dravo in Zilo se razteza 110 km dolgo gorovje — Zilske planine, ki ločijo vodovje obeh imenovanih rek, po svoji geologični tvorbi pa spadajo k Južnim apnenim Alpam. To gorstvo doseže svojo najvišjo visokost v ostro ločenem Dobraču, ki se kot vzhodni ogel precej strmo znižuje v Beljaško ravnino.

Na severu omejuje Dobrač Pliberška dolina od nasprotne Rudniške Gore (Erzberg), v kateri so bogati svinčeni rudniki, na zahodu Čajenski graben od Rut do Čajne, na jugu krasna Zilska dolina, ki se na vzhodnem pobočju Dobrača združuje z Dravsko dolino pri mestu Beljaku. Ker Dobrač stoji na vse strani prosto, zato ima v turističnem smislu zelo ugodno lego in eden najbolj velikanskih razgledov v Vzhodnih Alpah sploh. Na dolgost se razprostira 15.5 km daleč, največja širokost na gorski planoti pa znaša 5 km.

Zahodno od Beljaka se vzdiguje Dobrač iz ravnine v stopnjah do širokih gorskih planot, slemenski greben se potem zoži, prihaja vedno strmejši in je najvišji (2167 m) v skalnatem vrhuncu, kjer stoji nemška cerkvica, v bližini na južnem pobočju pa slovenska. Od tod drži greben proti severozahodu, pada precej strmo, pred Rutami pa se končuje kot Kilzerberg (1438 m). Južnozahodno od Dobrača leži kamenito predgorje Schlossberg (1715 m) in Kuhriegel (1993 m). Pri kopališču Beljaškem pa stoji od Dobrača popolnoma ločena gora Grašlica (750 m).

Severno pobočje Dobračevo je precej strmo, na južni strani ob Zilski dolini pa stojo 4 ure daleč nepretrgano navpične skale.

Razen južnega pobočja je Dobrač povsod visoko gori obrastel s smrekovimi, jelkovimi in macesnovimi gozdovi, dasi je na planoti nekdaj marljivo pela sekira drvarjeva in gozdove pomaknila nizdolu. Na razsežni planoti nahajamo gorske pašnike, po katerih se paso konji in goved, po mnogih pastirskih kočah pa vladajo pastirji. Vsakemu popotniku kaj prijetno na uho done zvonci pasoče se živine. Radi nedostajanja vode se vender planšarstvo ne more krepko razviti.

Na obširni planoti vidiš več kotlin in kopastih vrhuncev, ki imajo svoja posebna imena, n. pr. Zwölfernock (2049 m), Höhenrain (2048 m), Eilfer- in Neunernock. Na južni strani nahajamo Pliberško planino (1802 m), Rdečo Steno (1532 m), Wabenziegel (1442 m), Goli Vrli (1290 m), visočino Storif (983 m); te vrhove pa le redko pohajajo. Volčja Jama (925 m) jo gotovo dobila ime od volkov, ki so se tudi tod v prastarih časih klatili. Na pobočjih se nahajata samo dve večji grapi: proti zahodu Thorgraben, na severu proti Pliberku pa Lanner.

Radi posebne sestave je pogled na Dobrač iz vsake doline drugačen. Iz Dravske doline vidiš skalnat, malo rogljat greben. Lepši se ti zdi Dobrač od Beljaka; od tod ga vidiš, kako se vzdiguje v dolgih stopnjah. Od daleč na vzhodu ga opaziš kot piramidast, sinji oblak na obzorju. Najimpozantnejši pa je iz Zilske doline, kjer se na 2 milji daleč vzdigujejo navpične skale do ostrega roglja z nemško cerkvico. Ta stena je čarobna zlasti zvečer, ko jo zahajajoče sonce obliva z žarečo svetlobo.

Omenil sem že, da ni na površju Dobrača skoraj nikjer vode. Pastirji si jo morajo napraviti iz snega, ako ga je kaj v kaki luknji, ali pa si jo preskrbeti iz nižave. Čuditi se je torej mnogim planinskim cvetkam, ki še vender uspevajo. Največ jih je pod Hohenrainom in Zwölfernockom po nižjih koritih (karih). Pri površnem pregledu sem videl naslednje znane planinke: Ranunculus hybridus Biria, R. montanus L., R. auricomus L., Rhododendron Chamaecistus L. in Rh. hirsutum L., Linaria alpina Dc., dišečo Daphne Cneorum L., Dryas octopetala L., Arabis vochinensis Spr., Hutchinsia alpina R. Br., Potentilla aurea L., Gentiana acaulis L., Bartschia alpina L., Linum alpinum L., Pedicularis incarnata L., Primula Wulfeniana Schott., Pr. auricula L. in farinosa L., Thlaspi rotundifolium L., Gypsophila repens L., Saxifraga squarrosa Sieb., S. retusa L., S. aizoides L., S. Hohenwartii Strbg., Soldanella montana Willd., S. alpina L. V gozdih okoli Dominicus Ruhe in še više raste Sorbus Aria L., Amelanchier vulgaris Mönch., Atragene alpina L.. Globularia nudicaulis L., Bubus saxatilis L., po razpoklinah Paederota Ageria L., po senčnih krajih Pinguicula vulgaris L. in P. alpina L., Saxifraga stellaris L., Viola biflora L. (rumena vijolica), zlasti krasni pa so Marijni čreveljčki Cypripedium Calceolus L.

Dobrač je sestavljen iz dolomitnega apnenca, ki ima po pobočju široke in dolge razpokline še iz časa Dravskega lednika; to označujejo mogočne klade, imenovane „najdenci".

Ker je gorovje razpokano, teko vode globoko; zato izvirajo močni studenci ob vznožju Dobrača. V Beljaških toplicah je celo topla voda (29° C). Kako globoko teče voda še celo pod podoljem! Vender se ne nahaja mnogo votlin in jam. Največja jama je Eggerloch, ki je okoli 300 m dolga.

Oglejmo si zdaj še razne pote, ki vodijo na vrh Dobrač. Najzložnejši pot drži iz Pliberka (Bleiberg), od koder vodi vozna cesta do vrha. Delali so jo leta 1869. in 1870. Po njej lahko prideš v 3½ - 4 urah na vrh; lahko tudi jahaš, ali se slabo pelješ. Za konja se plača 6 gld., od voza za 2 osebi pa 14 gld. Vodnik je povsem nepotreben.

Pliberk ima 2829 prebivalcev ter znamenite svinčene in cinkove rudnike. Za ogledovanje rudnikov plačaš 1 gld. Od Pliberka vodi še drug krajši pot naravnost skozi strmo deber v 2½ ure na Dobrač. Ta pot skozi Lanner je rdeče zaznamenovan, vender tako strm, da ne kaže po njem hoditi, zlasti za odhod z vrha ni pripraven. Dne 25. febr. l. 1879. se je tod utrgal plaz, ki je napravil mnogo škode in nesreče. V Blibergu in Hüttendorfu je popolnoma porušil 20 poslopij, ubil 37 ljudi in 5 močno poškodoval. Dva turista, Storf in Findenig, ki sta 16. marcija i. l. prelazila Dobrač in Lanner, sta opazovala, da je plaz nastal le vsled novega in mokrotnega snega, kajti spodnji sneg je bil zmrzel in stisnen.

Jako prijeten pot je na Sv. Duha, po katerem sem korakal s svojim dragim prijateljem R. meseca julija i. I. Iz Beljaka greš peš po rdeče zaznamenovanem potu mimo svinčene fabrike skozi vasi Sv. Jurij in Podgorje, ali pa po Pliberški vozni cesti skozi Šmartin na apnene griče, tu na levo črez Wisgelhof k Sv. Duhu, do koder potrebuješ iz Beljaka do 2 uri.

Najbolje storiš, ako se iz Beljaka pelješ z vozom ali omnibusom do gorskega letovišča Mittewald, ki krasno leži sredi gozdov, kakor že iine samo pravi. To zdravilišče je elegantno opravljeno in last grofice Langove. Tod greš na levo po gozdu navkreber do vozne ceste, potem dospeš, po vrhu gredoč, v ¾ ure k Sv. Duhu, kjer je dobra gostilnica Winklerjeva. Daljnji pot je rdeče zaznamenovan in vodi po gozdu precej strmo. V dobri uri prideš na Dominicus Ruhe, kjer se združi ta pot s Pliberško vozno cesto, ki drži v daljnjem loku skozi Freiwald sem. Od tod imaš že krasen razgled črez srednje Koroško in na prelepa jezera njegova. V ½ ure smo pri restavraciji, t. j. lesena kočica, katero je postavil neki špekulativen Beljačan, da za drag denar prodaja vodo, malinovec, vino itd., ako si žejen, ali če nimaš sam ničesar s seboj. Daljnji pot te vodi po krčevinah, po vedno redkejšem gozdu mimo pastirskih koč na veliki pašnik „Nudeltratte". Razgled se širi na Karavanke in Julijske Alpe. Pot se vzdiguje proti severozahodu ob pobočju Höhenraina; kmalu smo v zarezi med Zwölfernockom in Mittelhöhe, kjer se pešpot črez Scharten (tudi iz Pliberka) združi z našim. Pogled od tod te iznenadi. Doslej si potoval po obširnem travniku, hipoma pa zagledaš pred seboj oster skalnat rt, to je vrh Dobrača, kamor dospeš v ½ ure. Pri knapovskem križu pogledamo v deber Lanner, koder vodi pot v Pliberk. Tu so napravili mnogo sneženih priprav (Schneekörbe), da bi zabranili plazove.

Tik pod vrhom se nahajata dve veliki planinski hiši: Pliberška in Rudolfova^[3], le-ta krščena, v čast rajnemu cesarjcviču. Beljaška podružnica „Nemškega in avstr. plan. društva" je mislila s početka ustanoviti delniško družbo, ki bi izdala 300 deležev po 100 gld. ter za ta denar napravila vozno cesto na Dobrač in velik hotel. Ker so nabrali le 13.000 gld. — vsekakor velika vsota — so postavili omenjeni hiši (od 1869.—1872. l.), v katerih je 40 postelj po posebnih sobah in še prostora za 20 oseb. Razen tega je tudi kuhinja s postranskimi prostori in velika jedilnica. Prej je bila to najvišja planinska gostilnica v Vzhodnih Alpah. To znamenito delo nam jasno priča, kaj se da doseči v prospeh turistiki, ako se združijo navdušeni prijatelji planin v skupno delovanje. — Zanimiva je tudi brzojavna zveza s Pliberkom. Tik vozne ceste stoje drogi z žico, katero .pa morajo vsako pomlad popraviti. Po zimi namreč sneg zmrzne na žici, in narede se debele kepe, katere žico pretrgajo, ali pa drogove poderejo.

Od teh planinskih koč imaš samo nekaj korakov do nemške cerkvice (2164.5 m), katera je precej zapuščena. Na tem mestu se je baje odkrhnil Dobrač, in izginilo je tudi jezero, ki se je tukaj nahajalo. Vsako leto je v cerkvici opravilo, kateiega se udeleži vedno velika množica pobožnega ljudstva iz sosednjih dolin. O početku cerkvice pripovedujejo, da se je tu, na skali sede, Marija prikazala pastirjem. Neka žena pl. Semler v gradu Wasserleonburškem je imela gluhonemega sina; obljubila je, ako jej Marija pomaga, da bode njen sin zopet govoril, na onem mestu, kjer se je Marija pokazala pastirjem, zidati cerkev. In zares, bila je uslišana. Ko je pa hotela svojo obljubo spolniti in postaviti cerkvico, ni dobila dovoljenja od mestnega urada Beljaškega, kateri je bil lastnik dotičnega prostora. Da bi pa vender svojo obljubo izvršila, je dala sedanjo slovensko cerkvico postaviti na nevarnem južnem pobočju planine, kjer je bila sama posestnica. Da so pripravili stavišče, so morali skale razstreliti. Cerkvico so postavili l. 1690. Čez tri leta je bil prepir z mestnim uradom končan, in tedaj so postavile nemške občine nemško cerkvico na mestu, kjer se je bila Marija prikazala, polog nje pa še poslopje, v katerem sta začasno stanovala duhovnik in cerkovnik ter so romarji imeli zavetje. To poslopje se je pa sčasoma podrlo, ker so je zanemarjali. Iz razvalin je dalo pozneje Pliberško rudarstvo nekoliko niže postaviti novo in trdnejšo biso, kateri je bila tam varnejša proti silnim vetrovom.

Pozneje se je zopet vse zanemarilo in je bilo potreba popravila. Nemška cerkev in hiša sta, dasi ju je Pliberško rudarstvo nekoliko popravljalo, že razpadali. Slovensko cerkvico so I. 1830. popolnoma popravili. Pomisliti pa je, kako težavno je bilo popravilo na toliki visočini, kajti v vsej Evropi ležita še samo dve cerkvi više, namreč: Sv. Marija na Stilfserjochu (2488 m) in cerkvica na gori Sv. Bernarda (2424 m ). Treba jo bilo vse gradivo, vsako deblo ter tudi živila za delavce 4—5 ur daleč nositi. Tudi so delavci ob nevihti komaj našli zavetja.

Največ zaslug za popravo te cerkve si je pridobil Pliberški župan Romuald Holenia, kateremu so pomagali z doneski Pliberški lastniki rudnikov, mesti Beljak in Celovec, pa tudi občini Sv. Duh in Šmartin, ki sta dali les in apno. Po nekaterih krajih so napravili cele karavane. Vsak udeležnik je nesel ali bruno, desko ali kaj druzega po takrat še težavnem in dolgem potu na vrh Dobrača.

To popravljanje nemške cerkve so je vršilo v letih 1852. in 1853. Tudi so takrat popravili planinsko hišo in jo s pohištvom oskrbeli. Glavni in stranski oltar je napravil Pliberški učitelj Janez Wasser, pri čemer mu je pomagal rudniški kontrolor I. Edellmann. Čudovito je, da je vse rezbarsko delo izgotovil omenjeni učitelj s svojim žepnim nožem. Oltarje so razložili, večje kosove naložili na 4 vozove, katere je 10 ljudi držalo, voli pa vlekli po daljnjem ovinku na planino; manjše dele je neslo 30 ljudi prepevaje po najkrajšem potu. Dne 18. julija 1853. l. je domači župnik Josip Hafner zopet blagoslovil cerkvico. Lepe svečanosti se je udeležilo nad 200 ljudi^[4].

Po drugih virih so postavili obe cerkvici (slovenska je brez stolpa) v spomin na grozoviti usad Dobrača po potresu.

Iz starih časov je še omeniti, da so okoli l. 1850. imeli na Dobraču top, najbrže šestfuntnik, katerega so vsled neke stave gospodarji Pliberške rudniške družbe in neki bogat Beljaški trgovec spravili na vrh. Kadar so ž njim ustrelili, se je slišal pok nalik močnemu in zategnenemu rožljanju bližajoče se močne nevihte. Top se je najbrže po neprevidnem naboju razletel.

Na južni strani blizu slovenske cerkvice stoji lovska hišica „Holenia", v kateri so tudi nekdaj turisti nahajali zavetje. (Dalje prihodnjič)

1. Deutsche Alpen. 3. del, 1895, str. 170.
2. Illustrirter Führer durch Kärnten. 1884, str, 77.
3. Beljaški planinski koči sta sedaj last Beljaške podružnice „Nem, in avstr. plan. društva", katera ju upravlja, z jedjo in pijačo pa oskrbuje grofica Langova iz Mittewalda. V kočah so poleti kuharica, natakarica in hišna. Prenočevanje stane 1.50 gld., člane planinskih društev 20% manj. Voda, ki jo 1 uro daleč donašajo, stane 10 kr., jedi in pijače po posebnem tarifu. Vodnik iz Pliberga, oziroma nosač, stane 2 gld. Iz Pliberga dospeš na vrh Dobrača v 3½ ure, iz Beljaka črez Sv. Duha v 5½ ure.
4. J. Prettner. — Die Villaeher Alpe (Dobratseh). Mittheilungen des Öst. Alpen-Vereines, 1864, p. 245—262.