Ojstrc (Veliki Obir 2141): razlika med redakcijama

odstranjenih 8 zlogov ,  pred 2 letoma
brez povzetka urejanja
je tako rekoč ločeno od drugih gor ter v zvezi le po nizki zarezi, „Šajda (1066)" imenovani, z razpraskano Košuto, tako da se še prišteva skrajnjemu severnemu delu Karavank (nekateri prištevajo tudi še Peco h Karavankam). Omejujejo pa gorovje dalje proti jugu Obirska dolina, proti vzhodu Bela, proti severu Drava in proti zahodu globoka zareza, dolinica Frajbah, in deloma Selška dolina. Širni razgled z vrha, lahki dolaz in druga naravna svojstva so provzročila, da ga radi pohajajo turisti, botaniki, mineralogi in tudi prijatelji hroščev. In ko je „Oesterr. Touristen-Club" izdal panoramo, uravnal in dobro zaznamoval pota, za turiste pa najpotrebnejše reči izvrstno priredil v planinski koči „Bainerschutzhaus", postal je Ojstrc eden najbolj obiskovanih vrhov. S tem, da se je po posredovanju Celovške meteorološke postaje osnovala pod vrhom tudi z vsemi potrebnimi instrumenti preskrbljena meteorološka opazovalnica, tačas najvišja v Avstriji, in da se je pozneje, 1883. leta, s pomočjo sekcije „Touristencluba" v Železni Kaplji telefonsko zvezala z Železno Kapljo, od koder vsak dan poročajo meteorološka opazovanja telegrafoma Dunajski centrali, je postal Ojstrc tudi v znanstvenem oziru jako važen vrh. Nedavno so postavili prav na vrhu tudi opazovalnico z vetrnico in tako dopolnili meteorološke priprave. (Telefonska zveza meri 13·5 km; postaja leži nad Železno Kapljo 1500 m visoko.) Znamenito je Obirsko gorovje dalje zaradi svinčenih rudnikov in znamenitih jam, katere krase tudi kapniki. V teh jamah, zlasti v Jožefovem in v Adolfovem rovu, se nahajajo vanadinitni kristali, katerih je dobiti samo še na Uralu.
 
Ob južnem podnožju polja od Železne Kaplje skozi Predaselj zanimiva pot. k studencu Ob irskeObirske natronske kisle vode, katera ima izredno veliko proste ogljikove kisline. To cesto so z velikim trudom naredili in jo deloma presekali skozi skale leta 1874. in tako napravili Obirsko sotesko (Ebriacher-Klamm). Na obeh straneh soteske štrle temnozelenc dioritove pečine, preprežene s sveti obeli misvetlobelimi kremenastimi žilami, vmes pa se svetlika asbest in semtertja epidot v lepih kristalih. V stranski dolini Obojnikovi pa je bakren rudnik.
 
Botaniku raste tod veliko znamenitih rastlin, n. pr. na vrhu: AljssnmOvirense, majhna, rumeno cvetoča križnica (njena soroduica: Alyssum Wulfenianum se nahaja pod Triglavom); pri svinčenih jamah: Arabis Ovirensis, majhna, belo cvetoča križnica (njeno sorodnico: Arabis Wochinensis dobiš v Bohinjskih planinah); tudi znani redki Erjtriehium Triglavense (Hac|netium) je najti.
 
Potov na Ojstrc je mnogo,. hIz Ljubljane je najbližji pot skozi Kokro in Jezersko Sedlo v Železno Kapljo,. Trg Železna Kaplja ima odtod ime, ker so v prejšnjih časih, ko ni še bilo ceste črez Ljubelj, vozili železo skozi tačas mnogo večji trg na Kranjsko in so vozniki tam ostajali. Od Železne Kaplje je najkrajša stara kntopovskaknapovska pot ali Jovanska steza; začenja se precej onkraj Bele za trgom. Ako pa gremo še dalje po Ob irskiObirski dolini, najdemo za OobrskimČobrskim domom pred sotesko drugo tablico, ki kaže proti OjstreuOjstrcu mimo Jamnikovega doma. Od Ob irskeObirske slatine pelja
pot skozi vas Obirsko riana vrh; ravno tako tudi od Šajde, katero pa rabijo turisti, ki prihajajo iz Borovelj. Najbolj zložna pa je pol ure za Železno Kapljo pri kmetu MožgannMožganu začenjajoča se pot, ki jcje najmanj strma in vodi mimo že omenjenih znamenitih jam. Za potovalce, ki prihajajo od železniške postaje Sinča Ves (Killms-dorf), [mimo Žitare Vesi (Sittersdorf), kjer se prideluje v obližji glasoviti cviček najhujše vrste, pa peljeta dva pota: eden črez EebrcoRebrco (Eechberg), drugi za EebrcoRebrco črez Grabštajnsko planino. Večinoma se shajajo vsa ta pota proti vrhu, deloma že na robu, s katerega že imamo krasen pogled na Junsko dolino. Iz te doline tudi pelje skozi tako imenovani „Bildenštajnov Graben" najzanimivejša pot na OjstreOjstrc, po kateri sem jaz prvikrat šel dne 5. septembra 1876,. lotaleta.
Izst op i vŠi na postaji Grabštajnski, krenemo na desno pod navpičnimi skalami Škrbine po levem bregu Drave proti fari Galiciji. Na desnem bregu Drave zapazimo zadi na levo faro Kamen, spredaj pa Mohliče. Pri vasi Zagorje (Saager), nad katero stoji gradič, v katerem sem se sešel s spremljevalcema, prestopimo po „Anskem" mostu Dravo in pridemo kmalu v Galicijo.
 
Na Škrbini, tam, kjer je sedaj Kaiserjevo in Meleherjevo posestvo, je stal pred 800 leti trden grad Proso ni ca (sedaj je videti le še nekaj razvalin), katerega lastnika sta bila Albuin, mejni grof Korotanski, in njegova pobožna soproga lepa Hildegarda, imenovana tudi Agata. Legenda pripoveduje, da je ljubosumnost tako razburila grofa, da je vrgel svojo ženo s služkinjo vred skozi okno črez pečino v prepad. Pravijo, da so odnesli angelji pobožno Hildegardo, grof pa da je oslepel od njih bliščobe. In ko se je bil pokoril sedem let, je zopet izpregledal in v zahvalo postavil cerkvico v Mokličah. Hildegarda pa, katera se ni ubila, je postavila cerkev v Kamnu. Tukaj so pokopali njo, njega pa v Molilički cerkvi. Nad krsto Albuinovo je stala ona 23 dm visoka, 87 cm široka in 19 dni dolga skrinjica — cerkvica, katero je po ustnem sporočilu neki St. Pavelski menih, menda v začetku 15. stoletja, umetno izrezal iz lipovega lesa v gotiškem slogu, in ki se sedaj nahaja v cesarskih zbirkah na Dunaju. (Pri svetovni razstavi 1873. leta je bila razstavljena.) Znamenito je tudi to, da je bilo to zelo umetno delo povod, da je nastalo še več enakih umotvorov, posebno oltarjev, katerih je še večinoma prav mojstersko izdelanih kakih 50 na Koroškem, tako oltar pri Sveti Krvi (Heiligenblut) in veliki oltar v nekdanji Krški stolni cerkvi. Ostankov Hildegardinih pa so nekaj prenesli v Gradec in nekaj v Briksen. V Kamnu jc ostala še kost ene roke,
Izst op i vŠiIzstopivŠi na postaji Grabštajnski, krenemo na desno pod navpičnimi skalami Škrbine po levem bregu Drave proti fari Galiciji. Na desnem bregu Drave zapazimo zadi na levo faro Kamen, spredaj pa Mohliče. Pri vasi Zagorje (Saager), nad katero stoji gradič, v katerem sem se sešel s spremljevalcema, prestopimo po „Anskem" mostu Dravo in pridemo kmalu v Galicijo.
 
Na Škrbini, tam, kjer je sedaj Kaiserjevo in Meleherjevo posestvo, je stal pred 800 leti trden grad Proso ni caProsenica (sedaj je videti le še nekaj razvalin), katerega lastnika sta bila Albuin, mejni grof Korotanski, in njegova pobožna soproga lepa Hildegarda, imenovana tudi Agata. Legenda pripoveduje, da je ljubosumnost tako razburila grofa, da je vrgel svojo ženo s služkinjo vred skozi okno črez pečino v prepad. Pravijo, da so odnesli angelji pobožno Hildegardo, grof pa da je oslepel od njih bliščobe. In ko se je bil pokoril sedem let, je zopet izpregledal in v zahvalo postavil cerkvico v Mokličah. Hildegarda pa, katera se ni ubila, je postavila cerkev v Kamnu. Tukaj so pokopali njo, njega pa v MoliličkiMohilički cerkvi. Nad krsto Albuinovo je stala ona 23 dm visoka, 87 cm široka in 19 dnidm dolga skrinjica — cerkvica, katero je po ustnem sporočilu neki St. Pavelski menih, menda v začetku 15. stoletja, umetno izrezal iz lipovega lesa v gotiškem slogu, in ki se sedaj nahaja v cesarskih zbirkah na Dunaju. (Pri svetovni razstavi 1873. leta je bila razstavljena.) Znamenito je tudi to, da je bilo to zelo umetno delo povod, da je nastalo še več enakih umotvorov, posebno oltarjev, katerih je še večinoma prav mojstersko izdelanih kakih 50 na Koroškem, tako oltar pri Sveti Krvi (Heiligenblut) in veliki oltar v nekdanji Krški stolni cerkvi. Ostankov Hildegardinih pa so nekaj prenesli v Gradec in nekaj v Briksen. V Kamnu jc ostala še kost ene roke,
Idimo dalje! Od Galicije polja sedaj rdeče zaznamenovana pot črez travnike, mimo lepega slapa (Wildcnsteiner "VVasserfall) na desno. K slapu, ki pada nad 50 m visoko, vodi še posebna pot. Med slapom in vzbočeno skalo je toliko prostora, da lahko počiva večja družba v hladu. Naša pot/pa drži malo na desno po lepem gozdu okolo slapa, ter pridemo na zeleno planino nad slapom. Od tukaj se vzpenja pot bolj strmo do „dimnika" in vodi dalje na „Mali Obir" in od tod v Fraibaehgraben proti Apačam. Naprej jc pot bolj prodasta, pozneje „mačja"
5*
30

urejanj