Črtice iz Savinskih planin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Črtice iz Savinskih planin
| avtor= Fran Kocbek
| izdano= ''Planinski vestnik'' 25. junija 1895, letnik 1, številka 6, str. 90-91, ''Planinski vestnik'' (1895), leto 1, številka 11, str. 166-169
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-LBCJETEQ/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik++6%27&pageSize=25], {{fc|dlib|GA16XBNS|s=xx|dLib 11}}
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal Fr. Kocbek
| obdelano=
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
==1. Novi pot na Ojstrico.==
Zgradbo Kocbekove koče na Molički Planini je nastala potreba, poiskati nov pot na Ojstrico, kajti stari pot mimo Korošice ni posebno prijeten in lagoten.
Prilika za tako iskanje se mi je ponudila dne 18. julija 1894. l., ko sem spremljal okrajnega sodnika g. dr. V. Wagnerja in tovarnarja g. J. Knaura iz Šlezije po Robánovem Kote na Moličko Planino. Prišedši do „Sedelca˝, skleneva z g. Knaurom poiskati nov pot na Ojstrico.
Od navadnega pota na Korošico sva krenila pri „Sedelcu˝ proti severu do točke 1905 spec. karte. Dalje sva se pomikala severnozahodno naravnost proti grebenu Male Ojstrice, mimo „velikega okna˝ v Robánoc Kot, pod južne skale Velike Ojstrice. Od daleč sva opazila z daljnogledom tri večje zelenice, med katerimi sva razločevala ozko skalovino. Prišedši pod skalovje, sva se privezala na vrv ter, korakaje po poprej omenjeni skalovini, iskala zelenice in primerne stopinje. Tako plezanje po ozkih skalah in razpokah, sva zagledala kmalu drog ter prispela na vrh Ojstrice, kjer sva si po stari turistovski šegi čestitala na dobrem uspehu. Ker je bilo zelo megleno ter je pihal močan veter, zato je bilo iskanje pota težavno. Za vso hojo od „Sedelca˝ do vrha sva porabila samo 2 uri, dasi sva z iskanjem in posvetovanjem potratila mnogo časa. Žal, da ni bilo nič razgleda. Zato sva se vrnila po starem potu na Korošico.
Veliko hvale sem dolžen ljubeznivemu g. Knauru, ki je radovoljno šel iskat novega pota in me poučil , kako je ravnati z vrvjo. Bodi mu na tem mestu še izrečena prisrčna hvala.
==2. Grlo.==
Od Škarij v Logarjevo dolino so rabili turisti samo edini pot, ki vodi od Erjavčevega Vrha po gornji jami na Klemenšekovo planino. Mnogokrat si hoče hribolazec, prišedši z Ojstrice, še tisti dan ogledati slap pod Rinko. Večkrat sem torej nameraval poiskati krajši pot do Erjavčevega Vrha na Okrešelj.
Dne 22. septembra 1894. l. sva to namero izvršila z znanim vodnikom Miho Uršičem, ki je neustrašen in zares smel hribolazec. Od Erjavčevega Vrha sva šla zahodno, naravnost strmo nizdolu, 15 minut. Na desni strani opaziš pritlikovino in žlebove; tu je dobra voda. Po žlebu navzdol prideš na veliko teraso, kjer leže križem ogromne skale in gramoz. Tu vprek, 6 minut na levo, proti Planjavi najdeš le težko jako majhno pastirsko kočo, pravše majhen brlog. Držeč se proti steni, sva korakala po produ 10 min. nizdolu, potem plezala strmo na stene po pritlikovini. Vendar od zgoraj ni bilo možno nikamor priti.
Zato sva se vrnila zopet v široki žleb ter na zelo nevarnem kraju korakala povprečno proti Planinščici. Odtod sva se držala severne strani, 10 min. nizdolu, potem levo (južno) pod skale in nekoliko plezaje navzdol. Ta kraj se imenuje pravo „Grlo˝, ozek in strm prelaz med stenami. Dalje nizdolu prideš v 10 min. v dolino, med grmovjem pa v 15 min. do pota, ki vodi k slapu pod Rinko, kamor lahko dospeš v 20 min. Ta pot od Erjavčevega Vrha skozi Grlo bode ugoden onim hribolazcem, ki si hočejo pridobiti časa v ogledovanje slapa, korakajoč od Škarij doli. Zato ga bode „ Slov. plan. društvo˝ zaznamenovalo in nadelalo.
==5. Jančeva prižnica.==
| |||