V Rezijo!: Razlika med redakcijama

„Če ne ubogaš pokličem Rezijana, da te dene v krošnjo!" — tako strašijo matere svoje malčke. Še se spominjam, kako sem se ga ustrašil, kadar se je prikazal v veži s pojočim glasom: „Imate kaj strojiti?" Ker sem vsakega Rezijana videl le s krošnjo na hrbtu ter piskre vezati, žlebove ciniti, pokrovače delati, dežnike popravljati i. dr., sem mislil, da je to delo Rezijanom prirojeno in da tega drugi sploh opravljati ne morejo. Tako mislijo tudi vsi naši otroci. Če je morda tudi kak domačin piskrovezec, vendar mu rekajo: Rezijan.

Rezijo sem si predstavljal kot neko čarobno deželo, kjer pred vsako hišo vežejo le lonce in krpajo kotle, ženske pa ena drugi igle, niti in pipce zamenjujejo za cunje in kosti. Pipce sem videl kar po grmovju rastoče, kakor pri nas lešnike. Da bi videl to lepo deželo, je bila moja želja — spojena s strahom, da bi me morda tam ujeli in zaprli v krošnjo. Lani šele ko sem bil že toliko zrasel, da sem bil gotov, da nima nobeden Rezijan tako velike krošnje, ki bi me držala, sem se odločil, da si ogledam Rezijo.