Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 29.254:
„Saj ima res špansko nošo. Ali je ta slika tudi risana po naravi?"
„Tudi. To je Gasparino Kortejo.
„Oh! Kaj je pa bil?"
„Tajnik in oskrbnik pri knezu Olzuna."
„Ali ste Vi Slovenka?"
„Da."
„Kje ste pa dobili te dve sliki?"
„Oddaljena sorodnica mojega moža nam jih je dala."
„Kako se pa pišete?"
„Moj mož se piše Lapajne."
„Oh! Kako se pa piše tista sorodnica?"
„Rojena Lapajne je; sedaj je pa vdova in se piše po možu Strnad."
{{prelom strani}}
Alfonzu se je kar bliskalo pred očmi; premišljeval naj bi bil, a bil je preslaboten. Slednjič je vprašal zopet počasi:
„Kje pa je dobila Vaša sorodnica Strnad te dve sliki?"
„Na Španskem, kjer je bila vzgojiteljica."
„Pri komu pa?"
„Najprvo pri bankirju Salmonu, potem pa pri knezu de Olzuna."
„Ali še živi?"
„Še."
„Ali ima kaj otrok?"
„Dva. Sina in hčer."
„Kaj pa je sin?"
„Zdravnik; pred kratkem je bil na Španskem pri nekem grofu de Rodriganda."
Edvard je pozorno poslušal.
„Oh! Kako krstno ime pa ima?"
„Doktor Janko Strnad."
„Kje je pa sedaj?"
„Na graščini Bršljanovo pri stotniku plemenitem Podgorniku."
„Kaj pa dela tam?"
„Tam zdravi svojo nevesto, grofico de Rodriganda."
„Oh! Ali Vas kedaj obišče?"
„Nikoli."
„Kje ste pa zvedeli, da je sedaj na Bršljanovem."
„Graščinski lovec je bil včeraj boter pri svojem svaku, ki je tu v bližini železniški čuvaj; ker ve, da smo sorodni z Strnadovimi, nas je obiskal in mi vse povedal."
„Zakaj Vam je pa dala gospa Strnad te dve podobi?"
{{prelom strani}}
„Narisala je te dve podobi sama, pred mnogimi leti, in sicer Korteja iz maščevanja, ciganko pa iz ljubezni. Ker ni hotela imeti teh dveh slik, da ne bi jo spominjali na tisti nesrečni čas, zato je dala spraviti sliki mojemu možu."
„Ali ste slišali kaj praviti o doživljajih doktorja Strnada na Španskem?"
Gospa Lapajne ga je pozorno pogledala. Zakaj, jo sprašuje bolnik o teh stvareh?
„Ali ga poznate, monsje?" je vprašala.
„Ne," je odgovoril Alfonzo.
„Ampak praviti ste morda že slišali o njem?"
„Tudi ne. Zanimam se samo zaraditega zanj, ker je človek, ki je slovenski zdravnik in ima špansko, grofovsko nevesto, gotovo doživel mnogo zanimivega."
Ta odgovor je pomiril gospo Lapajnetovo.
„Res je. Janko Strnad je doživel cele romane, še več kot romane."
„Kaj je pa doživel tacega?"
„Prav rada bi Vam povedala, a preslabotni ster da bi me poslušali."
Mrzlica je porudečila Alfonzu obraz, zato je še precej živo gledal. Vendar je bil izmučen do skrajnosti; roka ga je strašno bolela, glava ravnotako, a hotel je slišati na vsak način, kaj da ve ta žena.
„Saj nisem tako slaboten," je dejal. „Prosim, le povejte mi kaj o njegovih doživljajih."
Služabnik Edvard je pazno poslušal pri vratih, in učiteljeva žena je začela:
„Stari grof de Rodriganda je bil slep, in Janko Strnad naj bi ga ozdravil. Operacija se mu je posrečila, a grof je zblaznel."
{{prelom strani}}
„Gotovo je prerezal pri oporaciji živec, ki gre v možgane."
„O ne; grofu so zavdali strup, da je zblaznel."
Alfonzu so kar otrpnili vsi udje, ko je slišal v tem kranjskem gnezdu govoriti o teh dogodljajih. Kar mraz ga je spreletaval, čutil je, da ga hoče onesvetiti nova omamiea in slabota, a napel je vse svoje moči, da sliši vse do konca.
„Doktor Strnad je takoj uganil ta strup in vedel pravi protistrup," je nadaljevala učiteljica, „a naenkrat je grof izginil, ugrabli so ga."
„Ugrabli? Nemogoče!"
„In vendar je mogoče!"
„Take stvari se dogode samo v romanih!"
„O, v resnici tudi."
„Zakaj so ga neki ugrabli?"
„Zato, da ne bi ozdravel. Celo njegovi hčeri so zavdali tisti strašanski strup."
„Ali je tudi zblaznela?"
„Tudi."
„In sedaj je nevesta! Kako naj si to razjasnim?"
„Doktorja Strnada so po nedolžnem obdolžili in ga zaprli, da bi jih ne mogel ozdraviti. A posrečilo se mu je uiti iz ječe; oprostil je tudi grofico in prišel z njo na Kranjsko. Tu jo je srečno ozdravil. Dva dni je že popolnoma zdrava, in sedaj se bo Strnad menda kmalu oženil z njo."
„To pa ne gre tako hitro!"
„Zakaj pa ne?"
„Ker je treba marsičesar, če se hoče poročiti španska grofica z navadnim slovenskim zdravnikom."
„Dobro poznam Janko Strnada; ta ne pozna nikakih zaprek."
{{prelom strani}}
„Ampak radoveden sem, zakaj da so zavdali grofu in grofici strup?"
„Zaradi dedščine."
„Oh! Kakor v kakem romanu!"
„Res; slišala sem, da živi tudi še sin, ki niti grofov sin ni."
„Grom in strela!" je hotel zakleti Alfonzo ironično, vendar se je bolj začudil; kar pobledel je.
„Res, res," je nadaljevala učiteljeva žena. „Največji zlobnež je pa neki Grasparino Kortejo, taisti, čegar slika izza mladih let visi tamle na steni."
Edvard Mazon je pazno poslušal. Ali ni dejal preje njegov gospod, da je to slika njegovega očeta? Ali je morda ta nepravi makí d’ Akróca sin Gasparina Korteja? Zakaj ima pa potem v svoji listnici napis »Alfonzo, grof de Rodriganda y Sevila«?
„Zakaj je pa ta Kortejo največji zlobnež?" je vprašal bolnik.
„Ker je premenjal pravega sina starega grofa in posadil na njegovo mesto svojega pankerta."
„Štristo vragov!" je zaklical Alfonzo ves prestrašen.
„Res, res, in sedaj je Kortejev nezakonski sin mladi grof de Rodriganda; ampak doktor Strnad bo že poskrbel, da ne ostane več dolgo."
Edvard je primerjal sliko z svojim gospodom; sedaj je vedel vse. Videl je svojega gospoda, še preden ga je predrugačil stari papá Terbilón v Parizu, in sedaj je bil prepričan, da je markí d’ Akróca Kortejev sin. Učiteljica seveda ni slutila ničesar.
„In vse to Vam je pravil tisti lovec?" je vprašal Alfonzo.
„Vse."
{{prelom strani}}
„Kdo mu je pa povedal."
„Na Bršljanovem vedo vsi o tem."
„To so si menda izmislili samo služabniki."
„Ne, ne; resnica je! Ludevit je pravil tako resno, da mu vse verjamem. Edino to glede španske muhe, oziroma »španiš« muhe, kakor pravi, mu ne verjamem. Rekel je namreč, da je bil tisti strup, vsled katerega je zblaznela grofica, »španiš« muha. Edino to je smešno, drugo je pa gola resnica."
„To je pa res cel roman, jako lep roman," je dejal Alfonzo trudno.
„O, monsje, onesvestili ste se zopet!" je zaklicala učiteljica.
Hotela je priskočiti, a Edvard ji je zabranil.
„Le pustite ga!" ji je zašepetal na uho. „To ga okrepča. Prosim, pojdite malo z menoj ven!"
Nato sta odšla po tihem iz sobe. Zunaj pa je dejal Edvard:
„Madám, prosim, obljubite mi, da ne poveste mojemu gospodu, da sem bil prisoten pri tem pogovoru. Zelo važne vzroke imam za to svojo prošnjo."
„Kaki so pa ti vzroki?"
„Sedaj Vam jih še ne smem povedati, a povem Vam jih pozneje."
„Zdi se mi, da pozna Vaš gospod rodovino de Rodriganda, morda je celo kak sorodnik."
„Tega ne verjamem. Govorili ste o nekem lovcu, ki Vam je pravil te dogodke. Ali bi mogel govoriti z njim?"
„Lahko, mislim, da je še tu pri svojem svaku."
„Torej počakam, da pride zdravnik, potem grem pa pogledat, če je še tu."
{{prelom strani}}
Nato je odšla učiteljica v pritličje, Edvard pa je vstopil v sobo, kjer je ležal Alfonzo v postelji z odprtimi očmi.
„Edvard?" je vprhšal Alfonzo po tihem.
„Monsje!"
„Ali si bil sedaj v sobi?"
„Ne."
„Ali je bila gospodinja pri meni?"
„Da."
„Ali si slišal, kaj da sem govoril z njo?"
„Saj slišite, da nisem bil tu, ravnokar sem šele prišel."
„Hm, daj mi svoje žepno ogledalo, da se pogledam, če sem slabe barve!"
Grof se je ogledoval potem v zrcalu in zadovoljno pokimal — kar je papá Terbilon napravil, je bilo še vse v najlepšem redu. — Vrnil je potem Edvardu zrcalo in dejal:
„Saj nisem tako bled, kakor sem mislil. Ali si si že kedaj zlomil roko ali nogo? Mislim, da grozno boli, kadar ravnajo kost — —"
„Hm, moj mojster v Parizu si je zlomil nekoč roko. Dejal je, da ga je bolelo takrat, ko mu je ravnal zdravnik kost, komaj toliko, kakor če vgrizne bolha."
„Ali je bil kovač?"
„Da."
„Kovač pa ni markí. Ti bi bil to ložje prestal ko jaz. Zakaj se je prebrnil ravno moj voz!"
„Vi ste se peljali v prvem, jaz pa v tretjem razredu, in ljubi Bog ima menda rajše tretji ko prvi razred."
Nato se je Alfonzo iznova onesvestil.
{{prelom strani}}
Šele proti jutru je prišel zdravnik. Z njim je vstopil tudi učitelj, ki mu je pomagal ves čas pri ponesrečnem vlaku obezovati ranjence.
Kmalu se je razlegalo daleč na okrog grofovo vpitje, — zdravnik mu je namreč vravnaval zlomljeno roko.
Ko se je že čisto zdanilo, je odšel zdravnik in ukazal, da naj devajo markiju mrzle obkladke na glavo, ker si je pretresel možgane. Učiteljica mu je obljubila, da bo skrbela za dobro in točno postrežbo.
Potem je prišel tudi Edvard doli in odšel proti železnici. Čim dalje je šel, tem razločnejše je videl, koliko škodo da je napravila Sava. Tam, kjer se je ponesrečil vlak je bilo mnogo delavcev, ki so zazidavali in zasipali nasip in popravljali železniško progo.
Ko je prišel Edvard tja, je bila tam ravno sodnijska komisija. Dognali so, da nista kriva železniška čuvaja, ker sta pregledala pred prihodom vlaka progo, in da je razrušila voda nasip ravno v trenutku, ko je šel vlak čez.
Tudi Ludevit je bil kot priča, zato je prišel sem s svojim svakom.
Edvard je gledal, kako delajo močni železniški kovači, in ko je opazil, da je lovec Ludevit sam, se mu je približal in dejal uljudno:
„Dovolite, da se Vam zahvalim!"
„Zakaj pa?" je vprašal Ludevit; potem se je pa spomnil in pristavil: „Oh, ali nisem govoril danes
ponoči z Vami?"
„Da, prišli ste nam pomagat."
„Torej Vam se ni nič pripetilo, tukajle?"
„Hvala Bogu, prav nič. Ampak moj gospod si je zlomil dvakrat roko in si pretresel možgane."
{{prelom strani}}
„To je zelo hudo, tukajle! Kje pa leži?"
„V Zalogu, pri učitelju Lapajnetu."
„Potem je pa v dobrih rokah."
„Ali
„Pa še zelo dobro. Sorodni so z mojo gospôdo, tukajle. Včeraj sem jih obiskal."
„Z Vašo gospodo? Oprostite, kdo je pa Vaša gospoda?"
„V službi sem na Bršljanovem pri nadgozdarju plemenitem Podgorniku. Neoženjen je, in gospodinji
mu gospa Strnadova, ki je v sorodu z učiteljem Lapajnetom."
„Ali gospa Strnadova ni oženjena?"
„Ne, vdova je, tukajle."
„Strnad, Strnad — —!" je dejal Edvard in malo pomislil.
„Ali Vam je znano to ime?"
„Da, in sicer iz Pariza."
„Oh! Mogoče!"
„Poznal sem v Parizu nekega Slovenca, doktorja Strnada."
„Morda je bil sin naše gospe Strnadove."
„Bil je asistent pri profesorju Leturbírju — —"
„Je že prav, tukajle! Naš mladi gospod je bil pri tistem profesorju."
„Oh! Kje pa je sedaj doktor Strnad?"
„Pri nas, na Bršljanovem."
„In pri njem je tudi neka španska dama."
„Da, ki jo je ozdravil, tukajle."
„In španskega služabnika in služabnico ima?"
„Da, to sta naš Alimpo in Elvira. Kje ste pa to zvedeli?"
{{prelom strani}}
„Zvedel sem to slučajno, ker sem bil znam z neko služabnico profesorja Leturbirja."
„Torej ste Francoz, tukajle?"
„Da."
„In Vaš gospod tudi?"
„Ne; ta je Talijan, markí d’ Akróca."
„Torej me zelo veseli, da je tako dobro preskrbljen. Lapajnetovi mu gotovo postrežejo, da bo lahko zadovoljen, tukajle. Mislim, da — —"
Tedaj je počil zgoraj na železniškem nasipu železni tir, in polovica je odletela doli, ravno tja, kjer sta stala Ludevit in Edvard.
„Pozor!" je zaklical nekdo na nasipu.
A bilo je že prepozno. Težak železni tir je zadel Edvarda, da se je zgrudil takoj na tla.
„Moj Bog, ubilo ga je, tukajle!" je zaklical Ludevit ves prestrašen.
Takoj so pridrli vsi navzoči k onesveščenemu kovaču.
„Služabnik je. Kdo ga pozna?" je vprašal sodnijski komisar.
„Jaz," je odgovoril Ludevit.
„Torej?"
„Služabnik laškega markíja je, ki se je danes ponoči ponesrečil."
„Kje pa je ta gospod?"
„V Zalogu pri učitelju Lapajnetu."
Gospod se je sklonil in preiskal ranjenca.
„Mrtev ni," je dejal, „še diha. Železo ga je zadelo ravno na ramen. Močan mož je. Mislim, da mu je zdrobilo ključnico."
„Kako Vam je?" ga je vprašal komisar.
{{prelom strani}}
Edvard ga je začudeno pogledal, se potem zavedel, vstal in se prijel za ramen.
„Grom in strela, ključnico mi je zdrobilo," je dejal potem hladnokrvno.
Sklonil se je na tla, vzdignil z drugo roko železn tir in dejal potem:
„Saj čudno res ni. Sam vrag bi moral biti, komur bi ne zdrobil tolik kos železa ključnice, če odleti tako daleč in sedem metrov globoko."
Vsi navzoči so ga začudeno pogledali; komisar pa je dejal resno:
„Prepričan sem bil, da Vas je železo ubilo!"
„Kaj pa še! Mora kaj hujšega priti, da bi me ubilo."
„Hoteli smo Vas naložiti na voz in prepeljati v Zalog."
„Hvala lepa, monsje! Grem sam!"
Nato je hotel Edvard oditi.
„Počakajte vendar malo," so ga svarili navzoči. „Naj Vas saj kdo spremi. Gotovo opešate med potjo."
„Nikar ne skrbite, gospodje!" je dejal kovač. „Če mi je zdrobilo železo ključnico, še ne opešam; to se samo zaceli. Hvala lepa, gospodje! Adijo!"
Nato je odšel, in vsi navzoči so gledali začudeno za njim. Šel je popolnoma mirno. Bil je garoter, njegovi živci so bili železni, in njegove mišice jeklene. — — —
Zgodnje južno pomladansko vreme je minulo, začel je pihati mrzli sever, in beli sneg je pokril zopet hribe in doline. Bilo je zopet mrzlo kakor v prosincu, in vsi preplavljeni travniki so zmrznili.
Ubogi kmetje so šli v gozd nabirat suhljad, in divjačina je prišla vsled mraza in lakote v bližino človeških stanovališč. — — —
{{prelom strani}}
Stotnik plemeniti Podgornik je sedel že na vse jutro v svoji delavnici, kadil svojo pipo in računal^ kar seveda ni bilo njegovo najljubše delo. Zato je gledal precej čmerno predse, ko je urejaval dolge vrste številk.
Kar potrka nekdo.
| |||