Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 32.198:
==Petnajsto poglavje.==
<poem>— Pri Bogu sem obljubil,
Da pred bom dušo 'zgubil,
Ko nehal te
Pri Bogu si prisegla,
Mi vedno zvesta
Le jadra spet napnimo,
Kak je
Spet so se jadra bela Od južnih sap napela,▼
Spet so se jádra bela
Prinesla me nazaj; . . . .▼
(Dr. Fr. Prešeren.)▼
Na zahodni obali Škotskega leži slavno mesto Grinok. V tem mestu gradijo ladije, in večina nemških m avstrijskih Lojdovih in bojnih ladij je zgrajena v tem oiestu. Tudi velikanske trgovinske in druge navadne ladije gradijo v Grinoku.▼
V najlepšem hotelu v Grinoku srečamo Strnada in krmarja Kreka. Napotila sta se v to mesto, da kupita primerno, manjšo ladijo. Pregladala sta že vso luko in vse delavnice za ladije, a našla nista nič pripravnega.▼
▲:::::(Dr. Fr. Prešeren.)</poem>
▲Na zahodni obali Škotskega leži slavno mesto Grinok. V tem mestu gradijo ladije, in večina nemških m avstrijskih Lojdovih in bojnih ladij je zgrajena v tem
▲V
Sedaj sta sedela v hotelu pri kosilu in se pogovarjala o tej zadevi.
Pri isti mizi je sedel tudi star gospod, in slišal, o čem da se pogovarjata. Povedal jima je, da leži na obali izven mesta prekrasni parnik. Pristavil je, da ima {{prelom strani}} neki odvetnik naročilo, da naj proda tisti parnik. Parnik leži ravno pred odvetnikovo vilo.
Strnad se je zahvalil gospodu za priporočilo in šel takoj po kosilu s Krekom gledat omenjeni parnik.
Ko sta dospela do odvetnikove vile, sta videla, da je tista ladija brzovozni parnik, sto črevljev dolg, šestnajst širok in sedem visok. Imel je dva jambora in fino urejena jadra, ki pospešujejo parnikovo hitrost. Krek je takoj spoznal, da ne prekosi nobena druga ladija tega parnika glede hitrosti.
Ker je bila prislonjena ob parniku lestvica, sta si ogledala Strnad in Krek vso ladijo. Oprava je bila zelo fina. Krek, kot strokovnjak, je dejal, da je parnik izvrsten, in da ni dobiti boljšega in pripravnejšega.
Ko sta si ogledala ladijo, sta šla čez vrt proti vili
Odvetnik ju je prijazno spi’ejel, in ko je zvedel, zaradičesar da sta prišla, jima je povedal, da sta vila in parnik lastnina grofa Notingvčla.▼
„Lastnina grofa Notingvčla?“ je vprašal Strnad začudeno. „Prosim, kako se glasi celo grofovo ime?“▼
▲Odvetnik ju je prijazno
„Sir Henrik Lindzej, grof Notingvčl/' je odgovoril odvetnik.▼
„Torej grof Notingvel, čegar hči Ema je bila pred kratkem na graščini Rodriganda na Španskem pri svoji prijateljici Silvi ?“▼
▲„Lastnina grofa
„Tako je!“ je odgovoril Anglež in se začudil. „Ah poznate mis Emo?“▼
„Celo zelo dobro. Bil sera tudi nekaj časa na Ro-drigandi in smem reči, da sem njen prijatelj."▼
▲„Torej grof Notingvel, čegar hči Ema je bila pred kratkem na graščini Rodriganda na Španskem pri svoji prijateljici Silvi
▲„Celo zelo dobro. Bil sera tudi nekaj časa na
Sedaj sta se šele predstavila doktor Strnad in Krek angleškemu odvetniku, ki je zaklical potem ves začuden:
{{prelom strani}}
„Torej ste morda celo tisti doktor Strnad, ki je operiral starega grofa
„Da.“▼
„0 potem me pa zelo veseli da imam čast! Sir Eindzej in mis Ema sta bila v Grinoku preden sta odpotovala v Mehiko, in mis nam je mnogo pravila o Vas. Mis Ema in moja soproga sta dobri prijateljici, zato ji je vse pOvedala, kar se je zgodilo v Rodrigandi.“▼
„Zato Vam torej odkritosrčno povem, da je grofica Silva de Rodriganda sedaj moja žena. Stanuje na Kranjskem pri moji materi.“▼
„Tako hitro ste to napravili!“ je zaklical odvetnik. „Iz mis Eminega pripovedovanja smo sicer sklepali, da se utegne kaj tacega zgoditi, ampak da napravite to tako hitro, to bi se nam pa niti sanjalo ne bilo. Gotovo je to izreden slučaj. Radoveden sem; prosim, povejte mi kaj natančnejšega.“▼
▲
„Ker Vam je itak mis Ema že vse zaupala, nimam Vzroka, da bi Vam drugo prikrival," je dejal Strnad ■uljudno.▼
„Torej prosim, če Vam smem najprvo pi’edstaviti svojo ženo. Nujno Vas prosim, da ostanete naš gost, dokler ste v Grinoku."▼
▲„Zato Vam torej odkritosrčno povem, da je grofica Silva de Rodriganda sedaj moja žena. Stanuje na Kranjskem pri moji materi.
Strnad se je sicer branil, vendar je moral slednjič sprejeti prijazno ponudbo. Odvetnikova žena se je zelo Razveselila, ko je slišala, kdo da sta tujca, in si je ftinogo prizadevala, da pogosti dobro svoja gosta. Slovenec je pripovedoval s svojih doživljajih, in vpraševanja ni bilo ni konca ni kraja. Strnad je zvedel, da proda lord Lindzej parnik samo zato, ker ga sedaj ne rabi, ker ostane precej dolgo v Mehiki. Strnad je kupil Parnik za zelo nizko ceno.▼
▲„Tako hitro ste to napravili!
nimi stvarmi in moštvom. Moštvo je štelo razun Kreka štirinajst oseb, ki so bili vsi vrli mladeniči. Mornarji so imenovali Kreka odslej »kapitan«, in lastnik parnika, doktor Strnad, je potrdil ta naslov.▼
▲„Ker Vam je itak mis Ema že vse zaupala, nimam
▲„Torej prosim, če Vam smem najprvo
▲Strnad se je sicer branil, vendar je moral slednjič sprejeti prijazno ponudbo. Odvetnikova žena se je zelo Razveselila, ko je slišala, kdo da sta tujca, in si je
▲
Parnik so prekrstili in mu dali ime »Silva«. Strnad je dal napisati to ime na obeh koncih ladije.
Odvetnik mu je pomagal pri nakupovanju
Parnik je prevozil vsako uro osemnajst milj in porabil vsako uro sto kilogramov premoga. Zato so se morali večkrat ustaviti, da nalože premog. Prvič so se ustavili v ovranški luki na Francoskem. Od tam pa so šli na daljno morje. Kam, tega ni vedel nihče. Samo toliko so slutili, da je kapitan Landola približno na zahodni afriški obali.
Ovranš ne leži čisto ob morju, ampak na nizkem griču. Iz luke dospeš lahko v pol ure v mesto. Ob obali je stal lesen, drzno zidan morski svetilnik.
Bil je čuden človek, občeval je malo z ljudmi, i» najljubše mu je bilo, če ga ni nihče nadlegoval. Imel ni niti žene niti otrok, in samo stara gluha žena Je oskrbovala njegovo gospodinjstvo. Le redkokedaj je šla-v mesto, da je nakupila najpotrebnejših stvari in vzela Grabrilovo plačo.▼
Preje so obiskavali svetilnik, tujci in domačin1 ker je iz vrha prekrasen razgled v okolico in n0, večno nemirno morje. A zadnjih par mesecev je bil Gabrilo zelo neuljuden, oziroma naravnost surov, z obi' skovalci, zato ni šla živa duša več na svetilnik.▼
▲Bil je čuden človek, občeval je malo z ljudmi,
▲Preje so obiskavali svetilnik, tujci in
{{prelom strani}}
Ljudje so ugibali, zakaj je čuvaj tako oduren, a niso našli pravega vzroka. Samo nekateri stari ribiči, ki so ponoči kupčevali, so trdili, da so opazili ponoči na hodniku, na vrhu svetilnika, dolgega, suhega moža, ki je v španskem ali podobnem jeziku izgovarjal nekaj ■otožnih besedi.
Babjeverni Ovranšani so zato mislili, da je Gabrilo v zvezi z hudičem ali z drugimi hudobnimi duhovi, ki ga ponoči obiščejo. Zato so se ogibali čuvaja, iu živa duša se ni upala hoditi ponoči blizu svetilnika.
|