Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 32.275:
Preje so obiskavali svetilnik, tujci in domačini ker je iz vrha prekrasen razgled v okolico in na večno nemirno morje. A zadnjih par mesecev je bil Gabrilo zelo neuljuden, oziroma naravnost surov, z obiskovalci, zato ni šla živa duša več na svetilnik.
{{prelom strani}}
Ljudje so ugibali, zakaj je čuvaj tako oduren, a niso našli pravega vzroka. Samo nekateri stari ribiči, ki so ponoči kupčevali, so trdili, da so opazili ponoči na hodniku, na vrhu svetilnika, dolgega, suhega moža, ki je v španskem ali podobnem jeziku izgovarjal nekaj
Babjeverni Ovranšani so zato mislili, da je Gabrilo v zvezi z hudičem ali z drugimi hudobnimi duhovi, ki ga ponoči obiščejo. Zato so se ogibali čuvaja, in živa duša se ni upala hoditi ponoči blizu svetilnika.
Samo mêr (župan) je bil drugih misli. Gabrilo mu je namreč naznanil, da stanuje pri njem star stric, ki se mu malo meša v glavi. Gabrilo se ni mogel izogniti temu naznanilu, in župan je molčal o tej stvari, posebno ker mu je bilo v zabavo, da zamenjajo babjeverni ljudje nôrega strica z hudičem.
Še nekaj druzega novega se je spremenilo v Ovranšu. Mlad zdravnik je namreč preiskal v bližini mesta studenec, ki je imel rumeno, kalno vodo, ki ni bila za rabo, in našel, da je ta studenec kislina. Zdravnik je trdil, da se dado ozdraviti z to vodo različne bolezni. Poslal je analizo na akademijo znanosti v Pariz, ki mu je pritrdila in sezidala v Ovranšu veliko kopališče.
Sedaj so prihajali različni bolniki in letovíšniki v Ovranš. Mesto je olepšalo okolico, in kmalu se je razvilo v okolici svetilnika živahno življenje, ki je pa bilo Gabrílu zelo nadležno.
Bilo je popoludne lepega poletnega dneva. Včeraj je bilo malo viharno, zato je bilo morje še vedno malo razburkano, a zrak je bil čist, in od daleč so se videle lastovke, ki so švigale nad morsko gladino.
Debel mož, z zlatimi naočniki je šel iz mesta proti {{prelom strani}} ribiški koči, ki je stala ob obali. Za njim je nesel mlad mož zavitek popírja in velik tintnik.
Pred kočo je sedel ribič in vezal mrežo.
„Ali ste Vi ribič Žan Foretí?" je vprašal debeli mož.
Ribič je vstal, snel uljudno svojo kapo z glave in odgovoril:
„Da, gospod notar."
„Ali ne stanujejo pri Vas letovišniki?"
„Da. Odličen gospod s svojo hčerjo, služabnikom in služabnico. Svoje pohištvo in postelje imajo, in ker rabijo celo hišo, sem se moral umakniti in spim pri svojem sosedu."
„Kdo pa je tisti gospod?"
„Španec je; imenuje se knez Olzuna." In po tihem je pristavil: „Gospod notar, dolgo več ne živi. Jetiko
ima; kri pljuje, kašlja noč in dan in hoditi več ne more. Mislim, da ga morski zrak ne reši; v enem tednu gotovo umre, če ne že preje."
„Ali leži?«
„Da. Služabnik in služabnica sta šla v mesto, ampak milostiva dama je pri njem."
„V kateri sobi je pa?"
„Spodaj na onile strani. Le potrkajte in vstopite. Ta gospod ni prevzeten in ne zahteva, da bi Vas moral služabnik preje naznaniti."
Notar je previdno potrkal in vstopil, ko je slišal v sobi nežni ženski glas: „Prosto!"
Soba je bila priprosta in nizka, a pohištvo je bilo pripravno in skoraj elegantno. Na zofi je ležal bolnik. Bil je bledega, suhega obraza, in oči je imel globoko udrte. Ker je imel dolgo, črno brado, je bil še bledejše barve, in visoko, plešasto čelo se ti je zdelo, kakor mrtvaška glava.
{{prelom strani}}
To je bil nekdanji ponosni in krepki knez Olzuna, ljubimec najlepših dam, ki je s Kortejevo pomočjo zapeljal Strnadovo mater.
Poleg njega je sedela velika, močna dama. Stara je bila približno trideset let, ampak njen obraz je imel še tako čiste, dekliške poteze, in njeno vitko telo še tako deviške oblike, da si takoj uganil, da je še neomožena. Njen pogled je bil ljubeznjiv, in njen obraz, prijázen.
To je bila princesa Flora de Olzuna, knezova hči, katero je vzgojevala nekaj nesrečnih mesecev Strnadova mati. Takrat je bila ciganka Carba še mlado dekle; a leta so minula; Flora je preživela že dekliška leta, ne da bi bila uživala srečo, ki naj bi osrečevala njena leta. — —
Začudeno je pogledala vstopivšega notarja.
Notar se je uljudno priklonil in dejal:
„Ekselenca, jaz sem notar Beltušé iz Ovranša. Naročili ste mi, da naj pridem."
„Da naj notar pride, si naročil, papa?" se je prestrašila Flora.
„Da, moja ljuba hči," je odgovoril knez tiho. „Nisem te hotel razburjati, zato ti nisem povedal. Nikar se ne prestraši, urediti moram z gospodom notarjem samo neko trgovsko zadevo."
Ko se je knez odkašljal, se je obrnil k notarju in nadaljeval:
„Hvala lepa, cenjeni gospod, ker ste prišli; ampak prosil sem Vas, da pripeljete s seboj tri priče."
„Vse je v redu," je odgovoril notar. „Ker ne vem, v kateri zadevi hočete z menoj govoriti, Svetlost, sem si mislil, da bi bilo dobro, če se preje z Vami malo {{prelom strani}} pogovorim; zato sem naročil, da naj pridejo priče šele čez četrt ure.
„Popolnoma prav," je dejal knez. „Prosim, vsedite se."
Potem se je obrnil k Flori in dejal:
„Sedaj lahko odideš, draga hči. Šele v par urah bom mogel s teboj govoriti."
Skrbno je pogledala svojega očeta in ga vprašala:
„Oče, ali boš mogel vzdržati tako dolgo posvetovanje?"
„Gotovo. Če bi pa slučajno pozvonil, naj pride samo služabnik."
Solze so porosile Flori oči, kajti prepričana je bila, da napravi njen oče sedaj testament; ampak očetu na ljubo se je premagovala in šla iz sobe.
Ravno se je vrnil služabnik iz mesta. Zato mu je Flora naročila, da naj gre v sobo, če bi pozvonil njen oče. Ker je vedno sedela pri svojem bolnem očetu, je bila potrebna, da se malo okrepča, zato se je oblekla in šla na izprehod.
Počasi je šla navzgor proti mestu. Nemirno morje je šumelo pod njo; ravnotako nemirno je bilo tudi njeno srce. Vedela je, da umre njen oče; in potem ostane sama na svetu. Sicer je bila odlična in bogata dama, vsa pota so ji bila prosta, a za vse to se ni brigala.
Med potom je premišljevala svojo preteklost. Nikoli ni poznala svoje matere, vedno je bila sama, v tuji družbi, kajti tudi njen oče se ni mnogo brigal za svojo hčer. Vse njene vzgojiteljice in družabnice so bile tuje in neprijazne; samó Slovenko, senoro Lapajne, ki je tako nenadoma izginila, je ljubila. Tožila in jokala se je po senori Lapajne, a njen oče jo je zaraditega kaznoval.
{{prelom strani}}
Tako so minula leta, in postala je odrašena devica. Bila je lepa, to ji je povedalo zrcalo, in isto so potrdili njeni nešteti oboževalci. A nijednega izmed te neštete množice bi ne bila mogla ljubiti. Knez jo je kregal, a vse zaman. Slednjič ji je sam izbral ženina, a odklonila ga je. Dejala je, da si sama izbere moža. Oče je bil zaraditega zela hud, a slednjič je moral odnehati.
Nenadoma so se pa razmere spremenile. Knez Olzuna je nevarno obolel; zdravniki so ga sicer rešili, a bolezen je imela svoje posledice in se razvila v sušico. Knez je preveč zaupal svojim močem, in zato ga je zadela kazen. Postal je resen, mislil na Boga in na večnost, premišljeval je o svojem preteklem življenju, in uvidel, da je živel samo v grehu in strasti. Bridko se je kesal svojega življenja. Spomnil se je na deklice, katerim je vzel nedolžnost in mir srca, posebno se je, pa spominal one Slovenke, ki jo je prisilil z opojno ljubezensko pijačo, da se mu je udala, in čutil je sveto dolžnost, da poravna ta svoj greh. Njegov spomin je sicer že opešal, vendar ni mogel pozabiti Slovenke in onih nesrečnih dni.
Nekoč je šel na izprehod v svoj graščinski park in premišljeval o svoji žalostni preteklosti in o bližajoči se smrti. Kar zašumi nekaj v grmovju, in pred njega je stopila stara, zoperna ciganka.
„Ali me še poznaš, Olzuna?" ga je vprašala.
Knez Olzuna ji je pogledal v obraz, a ni je spoznal.
Škodoželjno se je zasmejala in rekla:
„Da, oba sva se že postarala v grehu; nihče naju več ne pozna!"
{{prelom strani}}
„Starka, kdo si?" je zarohnel knez nad njo, da so ga zabolela bolna pljuča.
„Verjamem ti, da ne poznaš več ciganke Carbe, a pozabil je še gotovo nisi!"
Tako mu je odgovorila ciganka.
Knez se je prestrašil, vendar se je kmalu toliko premagal, da je vprašal:
„Kaj pa liočeš od mene?"
„Obračunati hočem s teboj!" je odgovorila Carba in vzdignila desnico.
„Obračunati hočeš z menoj?" je dejal knez skoraj v omotici. „Da, obračunati! O, davno sem že obračunal sam s seboj. Konec mojega življenja se približuje, že umiram. Moje življenje je prekratko, da bi mogel poravnati, kar sem zakrivil, dediča pa tudi nimam, ki bi poravnal moj greh namesto svojega očeta."
„Dediča nimaš?" je vprašala Carba. „Da, dediča nimaš! Ponosna, plemenita rodovina Olzuna izumira, njen grb razpade in njen rod izumre. To je prokletstvo tvojih grehov. Ampak nekaj ti povem: Imaš naslednika, ponosni knez, ampak postava ga ne priznava. Sicer si upliven in mogočen, lahko bi ga priznal za svojega sina, poročil bi se lahko z njegovo materjo, ker je sedaj vdova, ampak ne povem ti, kje da je. To je moje maščevanje!"
„Ha!" je zaklical knez. „To maščevanje je strašno!"
„Tako strašno gotovo ne, kakor je bil tvoj greh!"
„Ali imam sina?" je vprašal knez.
„Da, sina imaš, moža, ki je vrlejši ko tisoč drugih, junak je glede kreposti, znanosti in hrabrosti; a ne boš ga našel!"
„Kdo je pa njegova mati?"
„Tista slovenska vzgojiteljica, senora Lapajne, ki {{prelom strani}} si jo zastrupil s svojimi opojnimi kapljicami. Šla je na Kranjsko in se tam srečno omožila. Kmalu je postala vdova in vzgojila tvojega sina, da je postal mož, ki je vreden nositi knežjo krono. Le išči jo, če jo hočeš, a ne najdeš je nikdar!"
Tedaj je razprostrl knez Olzuna svoje roke in jo prosil:
„Ne bodi tako neusmiljena! Povej mi, kje da je, vse poravnam! Dam ti kar hočeš, samo povej mi, kje je moj sin!"
Ciganka se mu je zlobno zasmejala v obraz in izginila v grmovju. To je bil njen odgovor, njeno maščevanje, oziroma samo začetek njenega maščevanja.
Od tistega dne ni preživel knez Olzuna več mirnega trenutka. Vest ga je pekla noč in dan. Poizvedoval je na celem Kranjskem o svojem sinu, a zvedel ni ničesar. Vsi njegovi odposlanci so se vrnili na Špansko, ne da bi bili kaj opravili. Spomnil se je še na njeno ime, a vedel ni, iz katere okolice da je bila. Pisal je tudi španskem poslaniku na Dunaj, a tudi ta ni mogel ničesar zvedeti, ker je živela gospa Strnadova popolnoma samotarsko pri nadgozdarju Podgorniku.
Tako je minil mesec dni. Bolezen in kesanje, nestrpnost in hrepenenje sta razjedala knezu življenje. Najhujše je pa bilo to, da ga je ciganka povsod zasledovala in mu ob vsaki priliki očitala njegovo pregreho. Kadar je šel kam na izprehod, jo je srečal, in vedno so mu zatrjevale njene besede in pogledi, da se hoče večno maščevati nad njim; da nikdar ne zve, kje da je njegov sin.
To je pospeševalo njegovo bolezen. Zdravniki so mu svetovali, da naj. odpotuje na kako letovišče, a {{prelom strani}} komaj je izstopil iz voza, je že srečal maščujočo se Carbo.
Tedaj je bral o novem kopališču in letovišču v Ovranšu. Zapustil je vse bogatstvo, in odpotoval na skrivnem samo s svojo hčerjo in dvema služabnikoma v Ovranš na Francosko. Upal je, da se iznebi na ta način grozne ciganke.
Kmalu je zapazil, da mu škoduje morsko podnebje, namesto da bi mu pomagalo. Oslabel je popolnoma in čutil, da se mu bliža zadnja ura. Zato je poklical francoskega notarja in tri priče, da napravi testament.
Od takrat, ko je zvedel, da ima sina, je bil vesel, ker se njegova hči še ni omožjla. Od takrat se je izogibal družbe in pazil, da se njegova hči ni seznanila z nobenim moškim. Vprašal jo je celo, če je njeno srce še prosto, in ko mu je odgovorila, da še, jo je prosil, da naj ostane samostojna. Vzroka ji seveda ni mogel povedati. Se danes zjutraj jo je prosil, da naj se nikar nikdar ne omoži.
„Vzroka ti ne morem povedati," ji je dejal, „a zveš ga kmalu, morda še prekmalu."
Teh besedij se je spominjala Flora, ko je šla danes na izprehod. Do sedaj je lahko vedno pomirila svojega očeta glede te zadeve, a zadnje dni ji je postajalo vedno težje ubogati svojega očeta.
Zadnje dni je prišel v Ovranš tujec, ki ni zahajal nikamor v družbo. Cele dneve je posedal na hribu pod vrbami in opazoval razburkano morje. Včasih je odprl svojo risarsko knjižico in narisal kako škico.
Tam gori pri vrbah sta se spoznala. Flora je sedala na klopi, ko je prišel. A ko jo je zagledal, se je hotel obrniti. Poklicala ga je nazaj, in odšla potem sama.
{{prelom strani}}
Pozneje sta se večkrat srečala, potem skoraj vsak dan, vsaj nekaj minut sta govorila. Flora je zvedela, da je slikar, a ni ga vprašala, kako da se piše. Pogovarjala sta se o umetnosti in znanosti, in sploh o takih stvareh, po katerih se človeško srce in značaj najložje spozna. Tako sta se spoznala, in spoštovala sta drug druzega.
Slikar je bil lep, odkritosrčen mož, a neka skrivnost mu je težila srce. Flora je to takoj spoznala, in smilil se ji je. Kadar sta se pogledala, je zarudela, in srce ji je začelo močno biti. Čutila je, da je ta mož nevaren za njo, da se ga mora izogibati; ampak vedno, kadar je vedela, da je na hribu pod vrbami, jo je gnal nek notranji čut na izprehod.
Tako je bilo tudi danes. Počasi je šla proti vrbam. Njen oče umira in jo zapusti samo. Ali je res tako sama se ne mogla rešiti te samote in zapuščenosti? Tako je premišljevala, in srce ji je bilo vedno hitreje. Ali ji bije srce zaraditega, ker gre v hrib, ali morda vsled — — — ?
Ustavila se je, položila roko na vzdigajoče se prsi in globoko vzdihnila. Naenkrat je spoznala samo sebe! Ljubi ga! Kneginja neznanega slikarja! Kako strašna misel!
Vprašala se je, če naj se obrne, in vendar je šla naprej; bala se je svidenja, in vendar je stal že pred njo. Slišal jo je prihajati in ji prišel malo naproti. Spoštljivo jo je pozdravil; zapazil je rudečico na njenih licih; mislil je, da se je preveč upehala med potjo, in ji dejal:
„Zakaj se pa tako upehate, senorita, to ni zdravo! Oblečite svojo mantilo in vsedite se!"
Ogrnil ji je svileno mantilo in jo spremil do klopi. Samo pokimala mu je prijazno v pozdrav, še govoriti {{prelom strani}} ni mogla. Tudi on je sedel molče poleg nje in gledal dolgo na valovito morje.
Kaj neki misli? Iz potez njegovega obraza je sklepala, da se ne čuti srečnega.
Slednjič se je ozrl na svojo sosedinjo in dejal z tresočim glasom:
„Ali vidite kako je razburkano morje, senorita? Včeraj je bil vihar, in še danes je morje nemirno. Ali se poléže valovje? Morda pa nastane nov vihar? Tako je tudi v živjenju in v srcu. Koliko nemirnih src je na svetu, ki jim manjka odrešenik, da bi jih pomiril."
To je bil zelo nevaren pogovor. Flora je čutila, da bi bilo boljše, če ne odgovori, in vendar je rekla nehote:
„Ali tudi Vam manjka odrešenik?"
„Da, tudi meni!" je vzdihnil.
„Meni tudi!" je vzdihnila Flora neprevidno.
„Vam tudi? Takoj, ko sem Vas prvič videl, sem uganil, da Vam teži nekaj srce. Zakaj nosite sami svoje gorje? Ali nimate nikogar, ki bi Vam olajšal Vaše breme?"
„Nikogar!" je odgovorila.
„To je pa žalostno. Torej ste čisto sama na svetu?"
Pogledala mu je v oči in odgovorila:
„Ali me ne poznate?"
„Vi mislite, če vem, kako se pišete? Vaše srce, značaj in dušo poznam natančno. Ne, ne poznani Vas, ne vem kako se pišete."
„Torej sem Vam popolnoma neznana?"
„Da, popolnoma. Nisem radoveden človek. Sam sem bil na svetu, in velika žalost mi je težila srce. Tolažbo in mir sem iskal samo v prosti naravi. Tedaj sem spoznal Vas. Uplivali ste name zelo blagodejno, {{prelom strani}} zato se Vas nišam izogibal, kakor se drugih ljudi. Spoznal sem Vaše nepokvarjeno čisto srce, in zaupal sem zopet ljudem. Po dolgem času sem se čutil zopet srečnega. Pokleknil bi bil pred Vas in Vam povedal, da ste moja Madona, li kateri hočem moliti. Kadar Vas tule pričakujem, mi utriplje srce, in kadar Vas vidim, sem ves srečen. Vi ste moje vse, Vi ste moje solnce. Vem, da zatone to solnce, a prepričan sem, da se ne izgubim v temni noči; kajti nikdar Vas ne pozabim. Kot svetla zvezda bodete razsvetljevali v spominu moje življenje. Vaša duša je moja lastnina; vse drugo je nemogoče. Zato Vas nisem niti vprašal, kako Vam je ime, kdo da ste, niti poizvedoval, kje da stanujete."
V svoji razburjenosti je vstal in stal pred njo. Nekaka svetost ga je obdajala, ko ji je odkril svoje srce.
Tudi Flori je postalo nekam čudno pri srcu, tresla se je, in prsi so se ji vzdigovale. Pogledala mu je v oči in dejala s tresočim glasom:
„Meni se godi ravnotako."
Te besede so ga prestresle, kakor električna iskra.
„Tudi Vam se tako godi?" jo je vprašal. „V katerem oziru pa? Prosim, povejte v katerem oziru?"
„Glede Vas," je zašepetala.
Z vsemi močmi se je premagoval, da ni pokleknil pred njo. Pogledal je na prosto morje in stegnil potem svojo roko proti morju, rekoč:
„Senorita, ali vidite tamle v daljini prihajajoči angleški parnik. Kako se bori z valovi in vendar dospe v pristan. Jaz pa nimam pristana; nimam niti očeta niti matere; niti brata niti sestre; niti imena nimam, ki bi ga smel nositi. Zavržen in zaklet sem, ter ne smem hrepeneti po čutečem srcu. Tak sem kakor mlad orel, ki ga vržejo stari in gnezda, da pogine v prepadu. In {{prelom strani}} tudi če ne pogine, si je vendar polomil peruti, in mora čepeti zapuščen in samoten med skalovjem."
To je govoril slikar iz dna svojega srca. Flora je
Tudi Flora je vstala, mu položila svojo roko na rameni in dejala:
„Senor, mož ste; ne smete obupati!"
„Ali mislite morda, da bom obupal?" je dejal ponosno, vendar žalostno.
„Nikakor; hotela sem reči, da ne smete biti preveč nezaupljivi. Samotariti ne smete. Isi ga srca na
svetu, ki ne bi našlo drugo, in če nimate očeta in —
„Nimate ga? In vendar še živi?" je vprašala. „Kako naj to razumem?"
Zmignil je z rameni in s bndo jezo stisnil svoje ustnice; a premagal se je in dejal samo žalostno:
„O, to je prav lahko umljivo, senorita: Izgubljini sin sem. Ubogal nisem svojega očeta, zato me je zavrgel. Prepovedal mi je celo nositi njegovo ime. Pišem se sedaj po svoji umrli materi, ki gotovo odpusti to svojemu edinemu otroku."
Solze so mu zalile pri tem oči: jokal je moško. Moške solze so hude, in čuteča ženska jih ne more prenašati.
„Zavrgel Vas je? Nemogoče!" zaklicala Flora. „Gotovo niste izgubljeni sin! Vse Vam verjamem, samo tega ne! Preje bi verjela, da imate neusmiljenega očeta! Kaj ste storili, da Vam je celo prepovedal nositi {{prelom strani}} njegovo ime? Rodbinsko ime je Vaša lastnina, nihče Vam ga ne sme vzeti!
Vedel je, da ga ni vprašala iz radovednosti, zato ji je odgovoril:
„Slovenec sem. Moj oče je bil častnik in je sedaj nadgozdar na Bršljanovem pri Ljubljani. Nositi ne smem njegovega imena, a imenovati ga smem; glasi se Slavko plemeniti Podgornik. Bil je strog mož, če je še, tega ne vem. Tudi jaz naj bi bil postal častnik. Bil sem v kadetni šoli. Tam se je razvil pri risanju moj talent, in moji učitelji so bili prepričani, da sem rojen slikar. Pregovoriti so hoteli mojega očeta, in jaz sem se jim pridružil, a oče se ni dal prepričati. Ostati sem moral pri vojakih, in grozil mi je s prokletstvom, če ga ne ubogam. Ubogal sem ga, napravil častniško skušnjo in postal častnik. Storil sem svojo dolžnost, a v prostih urah sem se bavil samo s slikarstvom in vežbal svoj talent. Dolgo časa se nisem upal v javnost, a slednjič me je pregovoril moj profesor. Naslikal sem sliko in prosil očeta, če jo smem poslati na razstavo; prepovedal mi je. Tedaj so me pregovorili moji prijatelji, ker so mislili, da se oče slednjič vendar uda; tudi jaz sem tako mislil, posebno ker so bili vsi slikarji prepričani, da je moja slika umotvor. Senorita, naj torej kratko končam. Poslal sem sliko na razstavo, komité jo je kupil, in jaz sem dobil prvo nagrado, a obenem tudi pismo od svojega očeta, da ne smem priti nikdar več domov."
„Moj Bog, kako neusmiljeno, grozovito!" je zaklicala Flora.
„Nočem ga obsoditi; moj oče je! Kljub njegove prepovedi sem se vrnil vendar domov. Obljubil sem mu, da ne razstavim nikdar več javno nobene slike, a vse {{prelom strani}} je bilo zaman, češ ravnal sem proti njegovemu ukazu in se postavil med umetnike, zato ga nisem več vreden. Prepovedal mi je iznova, da ne smem priti več domov, in nositi njegovega imena. In ko nisem takoj odšel, je ukazal služabnikom, naj me postavijo pred vrata. Stal sem pred vratmi, kakor bi me bila zadela kap. Služabniki so jokali, a zaprli so vrata; trkal sem, najprvo proseče, potem jezno — a vrata se niso nikdar več odprla. Oditi sem moral. Pustil sem potem vojaščino in se posvetil samo umetnosti, ki pa ni bila tako kruta ko moj oče. Dosegel sem slavo, si pridobil premoženje in neodvinost, a moje srce je ostalo tako prestrašeno kakor takrat, ko sem stal pred domačimi vratmi, proseč da mi naj odpro. Ostal sem izgubljeni sin, ki nima pravice do življenske sreče.
Vroče je čutila z njim, zgrabila v razburjenosti njegovo desnico in dejala:
„Pravice nimate, senor? O vendar, brez pravic niste. Vsakemu človeku je dal Bog pravico, da sme biti srečen. Zaupajte! Ubogajte glas svojega srca! Vaše srce Vas gotovo ne vara!"
Trdno je držal njeno roko in odgovoril:
„Senora, ali ste pomislili, kaj ste rekli? Ali slutite, kaj bi moral storiti, da ubogam glas svojega srca?"
Odgovorila mu ni, a pogledala ga je tako zaupljivo, da je takoj uganil, da ona ne sluti samo, ampak celo natančno ve.
„Če bi hotel ubogoti glas svojega srca, bi moral Vas, senora, pritistniti na svoje srce in nikdar več ne odjenjati," je nadaljeval. „Tedaj bi mi sijalo solnce sreče, in mi svetile zvezde zadovoljnosti. Senora — — —!?"
{{prelom strani}}
Vroče solze so porosile Flori nežna, vroča lica; ni se mogla več premagovati, objela ga je in odgovorila:
„Moj ljubček, moj dragec, dam Ti pravico, da me pritisneš na svoje srce. Kajti Tvoja sem, to mi pravi moja duša."
Tedaj jo je pristisnil nase, trdno in prisrčno, ter dejal ves srečen:
„Hvala ti, ljubica! Sedaj se je zopet zjasnilo moje življenje, in težak kamen se mi je odvalil od srca. Moja rešiteljica si, moje življenje, moje vse. Povej mi, krasna deva, kako naj te imenujem?"
„Flora!" je zašepetala in zarudela.
„Flora, moja preljuba, zlata Flora, ali me res ljubiš?" jo je vprašal in se sklonil k svoji izvoljenki.
„Neskončno!" je zašepetala.
„In ostaneš moja in me ne zapustiš, akoravno me je oče zavrgel?"
„Nadomestim ti ves svet, moj —"
„Mirko," je dostavil slikar.
„Moj Mirko!"
Prisrčno sta se objela in iskreno poljubila — —. Uživala sta neskončno srečo in pozabila na ves svet. — — —
Kar poči strel in ju vzdrami. Ozrla sta se doli proti morju in zagledala v luko prihajajoči parnik.
„Ali vidiš," je dejal Mirko, „ladija je dospela srečno v pristanišče. Tudi jaz sem dospel slednjič v varni pristan, kamor me je privedla ljubezen. Samo za ljubezen hočem živeti odslej."
„Torej nimaš človeka, ki bi se ga oklenil?"
„Nimam. Nikoli nisem iskal prijateljev. In vendar imam prijatelja, in sicer enega samega. Ta pa je moj najdražji in najzvestejši prijatelj."
{{prelom strani}}
„Kdo pa je to, moj Mirko? Tudi jaz hočem biti; njegova prijateljica, iz hvaležnosti, ker je bil tvoj prijatelj."
„Imenuje se Janko Strnad. Seznamila sva se v gimnaziji. Njegov oče je bil profesor, a je zgodaj umrl. Potem je šel Janko na vseučilišče, jaz pa v vojaško akademijo, vendar sva tam še vedno občevala. Vsled najinega prijateljstva je prišla njegova mati, ker je bila vdova, gospodinjit mojemu očetu. Sedaj je Janko zelo slaven zdravnik. Prepotoval je ves svet, in sedaj si vije lavorove vence na polju medicine. Prepričan sem, da postane najslavnejši zdravnik na celem svetu."
„Ali ve, da te je tvoj oče zavrgel?"
„Ve. Pisal sem mu, takrat je bil ravno v Alžiru. Ko se je vrnil, ni mogel posredovati med menoj in mojim očetom, ker je moral iti takoj v Pariz, a pisal je večkrat svoji materi in jo prosil, naj se záme zanima. Ko je poskusila poravnati razpor med menoj in mojim očetom, se je ta tako razsrdil, da je morala pobegniti. Oče ji je ukazal enkrat za vselej, da mene ne sme nikdar več omeniti. Kdor se vendar še upa kaj omeniti o meni, tega na mestu spodi. Če je Strnad še v Parizu, tega ne vem. Zadnji čas sem bil v Egiptu in ob Nilu, kjer človek ne more dopisovati s svojimi znanci."
„Rada bi ga poznala."
„Lep mož je, visoke in ponosne postave. Ravnotak je njegov značaj. Nekaj pa moram omeniti, kar je zelo čudno. Vidva sta si namreč popolnoma podobna. To sem takoj spoznal, ko sem te prvič videl. In ravno ta podobnost z mojim edinim prijateljem, je bil prvi vzrok, da sem se ti približal."
V sladkem objemu sta stala na vrhu hriba in gledala {{prelom strani}} doli v luko. Videla sta, da se je došli parnik ukrcal, in potem sta šla na kopno dva moža. Obrazov nista mogla spoznati, ker sta imela moža širokokrajne klobuke.
„Poglej prvega," je dejal Mirko. „Ravnotako ponosne postave je Strnad, tudi tako odločno in elegantno hodi. Če bi ne bil v Ovranšu, bi odločno trdil, da je ta mož Strnad."
Mirko je uganil; tujca, ki sta izstopila iz ladije sta bila Strnad in Krek. Ustavila sta se v Ovranšu, da naložita premog. Mirko pl. Podgornik je poznal seveda tudi krmarja, oziroma sedanjega kapitana ladije „Silva", ker je stanoval na Bršljanovem. A tujca sta bila predaleč proč, da bi ju mogel Mirko spoznati. —
Ljubljenca sta sedela še dolgo gori na klopi in uživala presladko srečo ljubezni. — —
Slednjič se je izvila Flora svojemu ljubčeku iz rok in dejala:
„Oprosti, Mirko, davno bi bila morala biti že doma; moj oče me gotovo že težko pričakuje."
„Tvoj oče je tu?" je vprašal Mirko. „Ali ne tudi tvoja mati, moje srce?"
„Ne. Samo očeta imam. In," je dejala, in solze so se ji udrle po nežnih licih, „še njega ne bom imela
več dolgo, morda samo še nekaj dni."
„Moj Bog, ali je bolan?" se je prestrašil Mirko.
„Da, na smrt je bolan," je jokala Flora.
„Ali mu ne morejo zdravniki pomagati?"
„Ne morejo, kajti jetičen je, in jetika je neodravljiva."
„Jetika! Oh, to je strašna bolezen, ker se bolnik do zadnjega diha popolnema zaveda. Obžalujem njega in tebe, moje rsce! Če bi bil zdravnik, bi napel vse {{prelom strani}} svoje moči, da ti rešim očeta. Ampak sedaj mi je šinila pametna misel v glavo, govorila sva o Strnadu. Če more tvojemu očetu sploh kdo pomagati, tedaj ga ozdravi gotovo Strnad. Takoj pišem njegovi materi, naj mi naznani njegov naslov. Ne, ne, telegrafiiram ji, in ga potem telegrafično pokličem v Ovranš."
„Prepozno, Mirko! Oh, medtem, ko sem uživala ljubezen v tvojem objemu, leži moj oče na smrtni postelji, in notar je pri njem, da sestavi testament. Kako razposajena hči sem!"
„Le potolaži se! Tudi ljubezen ima svoje pravice, celo v tako resnem položaju. Takoj brzojavim Strnadu!"
„Ali misliš, da pride?"
„Gotovo! Vse pusti, da izpolni prošnjo svojemu prijatelju. Takoj grem. Ampak, srce moje, ali smem vedeti, kje da stanuješ? Rad bi bil pri tebi v tem žalostnem času, da te tolažim."
„Hvala lepa ti, moj dragi," se je zahvalila. „Res mi je treba tolažbe, ampak ne smem ti izpolniti tvoje želje. Stanujem v hiši ribiča Žana Foretijéja, ampak obiskati me ne moreš na noben način."
„Zakaj pa ne, Flora?"
Malo je pomislila in ga potem vprašala:
„Mirko, ali mi zaupaš?"
„Zaupam," je odgovoril odkritosrčno, „zaupam ti iz dna svojega srca."
„Torej izpolni mi mojo prvo prošnjo: Ne vprašaj me sedaj še, kdo da sem, in ne poizveduj v mestu o nas. Kmalu zveš vse iz mojih lastnih ust. Bojim se ti resnico povedati, ker te potem morda izgubim, ampak verjemi mi, da nisem tega kriva jaz, ampak ti. Meni ni treba sramovati se svojih razmer, in prepričana sem, {{prelom strani}} da bo tvoj oče obžaloval svoje trdosrčnost in ti odpustil. Ali hočeš?"
„Hočem," je pritrdil. „Sprejela si izgubljenega sina v svoje naročje, zato bom mirno čakal, dokler mi sama vsega ne poveš. Ampak če Strnad pride, ali ga smem k vam poslati?"
„Smeš, in sicer takoj. Kakor navadno, se snideva tudi v prihodnje tu gori. Kadar bom mogla, gotovo pridem. Sedaj pa, na svidenje, ljubček moj!"
„Na svidenje, moj angelj, moja tolažba, moja sreča, moje vse na svetu!"
Prisrčno sta se objela, še par poljubov in še enega po vrhu, in potem sta se ločila.
Flora je šla doli domov, Mirko je pa stal na hribu in gledal za njo, dokler mu ni izginila izpred oči. Potem je šel v mesto, in sicer naravnost na telegrafično postajo.
Tam je brzojavil gospej Strnadovi na Bošljanovo, priložil svoj naslov in prosil za takojšen odgovor.
Srce mu je hotelo počiti same sreče, kije še nikdar ni občutil v svojem življenju. Šel je v svoj hotel in se zaprl v svojo sobo.
Tam je vzel iz svoje risalne mape Florino podobo in
Tako je minil dan, in storila se je noč. Življenje v restavraciji je utihnilo, in vsi so spali. Samo Mirko je
Mirko je pismonošo hitro odslovil in razpečatil {{prelom strani}} potem brzojav. Prebral je par besedic in se naslonil potem obupano na svoj stol.
Brzojav se je glasil sledeče:
„Moj sin je na Angleškem. Kje, tega ne vem. Vrne se šele čez dolgo časa."
Te besede so žalostno Zato se je pozno zbudil. Vstal je, se oblekel in šel v pritličje v restavracijo zajuterkovat. V restavraciji je bil en sam gost, imel je mornarsko obleko, Ko ga je Mirko zagledal, ni verjel svojim lastnim očem.
„Ali je mogoče!" je zaklical. „Krek, krmar Krek! Ali vidim prav!"
Krek je vstal in pogledal ravnotako začudeno Mirkota.
„Gospod Podgornik!" je zaklical. „Grospod Mirko! Da, jaz sem. Kako iznenadenje!"
Hitela sta drug drugemu naproti in si podala roke.
„Kaj pa delate v Ovranšu, tule v tej hiši?" je vprašal slikar.
„Prenočil sem danes v tem hotelu; sedaj zajuterkujem ravno, in v Ovranšu moram naložiti premog, da lahko s svojim parnikom odplujem."
„S svojim parnikom? Ali niste prišli včeraj zvečer v Ovranš?"
„Da, včeraj zvečer."
„Tedaj bi mi ne bilo treba brzojaviti!"
„Brzojaviti? Komu pa?"
„Brzojavil sem gospej Strnadovi in jo vprašal, kje je sedaj doktor Strnad."
„Oh čudežno! Kaj je pa odgovorila?"
{{prelom strani}}
„Da je skoraj gotovo na Angleškem, kje, tega pa ne ve. Videl sem vas včeraj, ko ste pripluli v pristanišče. Ce bi bil vedel, da ste vi, bi bil takoj prišel s hriba doli v luko.“
„Na hribu ste bili ?“
| |||