Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34.773:
Dame so bile popolnoma iznenadene in so poklicale takoj Ljudevita, da jim pove, če ve kaj natančnejšega v tem človeku. Ljudevit jim je potem povedal, da je služabnik pri nekem laškem markiju, ki si je zlomil pri zadnji nesreči na železnici roko, in ki stanuje sedaj pri učitelju Lapajnetu v Zagorju.
{{prelom strani}}
Takoj je ukazala Silva naj zapreže, ker se
Ko je odšel Edvard iz graščine je naletel med šotjo še gozdnega čuvaja Tombija. Ko mu je ta povedal, da je Španec, ga je naprosil Edvard, naj mu prestavi star španski zvezek, ki ga je našel v Parizu. Tombi je začel brati prepis Alfonzove listnice, in čim dalje je bral, tem pozornejši je postajal. Ko je predal, je vtaknil zvezek v svoj žep. Nato sta se začela Edvard in Tombi prepirati za zvezek, in slednjič sta se spoznala, do sta člana ene in iste družbe. Tombi je bil sin ciganke Carbe in je spoznal Edvarda že pri papa Terbilonu. Ko sta se tako spoznala drug druzega, je Edvard rad prepustil zvezek sinu kraljice Carbe.
Edvard Mazon in Tombi sta se prijateljsko ločila.
Pozno zvečer je prišel Edvard domov. V grofovi sobi. ni bilo luči, kajti bil je pri učitelju.
„To je pripraven trenutek," si je mislil garoter. »Če ne usmrtim krasne gospe Strnadove, ne dobim obljubljenega denarja. Takozvani marki d’ Akroca je velik hudobnež, in če mu poneverim majhno vsotico, to nič ne de."
Potihem se je splazil v Alfonzovo stanovanje in vzel iz kovčega polno denarnico, v kateri je bilo bankovcev za šestdeset tisoč frankov. Poleg denarnice sta ležali dve mošnji z cekini v znesku deset tisoč frankov.
„Pošten mož postanem ni osrečim svojo dekle," si je mislil garoter. „Marki, ki gotovo ni Akroca, ampak Rodriganda, rabi denar samo za zločine, jaz bom pa z njim osrečil sebe in druge."
Nato je šel potihem doli, vstopil v učiteljevo sobo in se delal, kakor bi ravnokar prišel iz Ljubljane. {{prelom strani}} Alfonzo mu je namignil, naj mu sledi v prvo nadstropje; ko sta pa stopila v vežo je dejal Edvard Alfonzu:
„Monsje, pojdiva rajše na prosto, kajti o čemur se imava midva pogovoriti, za to je temna noč najpripravnejša!"
Alfonzo mu je sledil. Ko sta bila zunaj, in se prepričala, da je vse varno, je začel Edvard:
„Monsje, mnogo Vam imam povedati. Naša stvar se nama je namreč ponesrečila."
„Za vraga! Ali ni Silve de Rodriganda na Bršljanovem?"
„Je, ampak slišal sem mnogo novega, kar stva popolnoma predrugači."
„Torej govori!" mu je dejal Alfonzo.
„Čujte! Silva se je omožila."
„Za vraga!" je zaklical grof. „S kom pa?"
„Z doktorjem Strnadom, ki je odpotoval, da uniči kapitana Landolo."
„Neumnost!" je zaklical Alfonzo ves prestrašen.
„Le počakajte, monsje, povem Vam še marsikaj neumnejšega. Na Bršljanovem namreč vedo, da je prišel neki grof Alfonzo de Rodriganda iz Španskega na Kranjsko. Vedo celo, da je že tu, in sicer pod izmišljenim imenom markiia d’Akroca, in da stanuje pri nekem učitelju."
Alfonzu se je kar stemnilo pred očmi, in slednjič je vendar dejal:
„Ali je mogoče?"
„Mogoče, mogoče. Zdi se mi, da tega Alfonza, ki je pravzaprav rojen Kortejo, že zasledujejo."
Sedaj se je Španec izdal, rekoč:
{{prelom strani}}
„Naj le pridejo, če hočejo! Saj imam ponarejeno brado, ki mi jo je napravil papa Terbilon; nihče me ne spozna."
„O, ta brada je že jako slaba, monsje. Vaši lasje in Vaša brada so že toliko dorasli, da takoj vsak policaj spozna, da je Vse ponarejeno."
„Tedaj morava pa hitro odpotovati na kak varnejši kraj. Ampak iz Kranjskega ne grem preje, preden ne usmrtiš Silve."
„O, Silve pa že ne usmrtim, še celo svaril sem jo."
„Ti?" se je začudil Alfonzo. „Človeče, ali se šališ z mano?"
Tedaj je stopil Mazon bliže, položil svojo močno roko Alfonzu na ramen in dejal:
„Monsje, poslušajte me, govoriti hočem z Vami resno besedo. Jaz sem garoter Edvard Mazon, ampak pošten mož. Doktor Strnad je rešil mojo sestro iz Zéne. Zaradi tega ne trpim, da bi storil kdo njemu ali njegovim sorodnikom kaj žalega. Midva sva popolnoma jednakopravna. Vi niste niti marki, niti grof. Jaz sem garoter Edvard Mazon, Vi pa goljuf in morilec Alfonzo Kortejo. Svaril sem sicer Strnadovo rodovino, ampak izdal Vas nisem. Čas imate še, da lahko pobegnete. Vrnite se takoj na Špansko; jaz bom pa pazil na gospo Strnadovo in Vam povem, da Vas lastnoročno usmrtim, če se ji zgodi najmanjše zlo. Nikar ne mislite, da ste močnejši ko jaz. Vaša moč je bila samo v denarju, ampak to se je sedaj predrugačilo; ta moč je sedaj v mojih rokah. Sedaj pa zbogom, monsje!"
Po teh besedah je izginil garoter v temno noč. —
Alfonzo je obstal na mestu, kakor da bi ga bila zadela kap. Vse je bilo izgubljeno.
{{prelom strani}}
„Ta moč je sedaj v njegovih rokah?" si je mislil Alfonzo. „Kaj neki pomenijo te besede?" —
Ko se je vrnil Alfonzo potem v svojo sobo, je videl da je kovčeg prazen. Vse je izginilo, vse! Denarnica in mošnja, šestdeset tisoč Alfonzu je ostalo samo tristo frankov drobiža in legitimacija, ki jo slučajno ni imel v kovčegu. Uvidel je, da mora takoj pobegniti. —
Pospravil je hitro najpotrebnejše v svoj kovčeg in pobegnil na skrivnem iz hiše. Izginil je v temni noči. —
Dve uri pozneje, ko so že vsi spali, se je pripeljal iz Ljubljane državni pravdnik v spremstvu več žandarjev pred šolo. Zbudili so učiteljevo rodovino, in ko so preiskali markijevo sobo, so videli, da sta pobegnila marki in njegov služabnik. Takoj so jih šli žandarji zasledovat, ampak zaman. Alfonzo in Edvard sta srečno ušla. —
Nekoliko dni pozneje so se pripeljali v Ljubljano z južno železnico knez Olzuna, Flora in Mirko. Ustavili so se v hotelu „pri Slonu". Takoj, ko so se nastanili, je pisala Flora naslednje pismo:
<poem><center>„Gospej Silvi Strnadovi</center>
<center>na Bršljanovem.</center></poem>
::::Naznanjamo Vam, milostliva gospa, da smo dospeli v Ljubljano. Ker ne vemo, če je gospodu stotniku pl. Podgorniku naš obisk ljub, Vas prosimo, da nam to blagovolite naznaniti.
<poem><p align=right>Z najodličnejšim velespoštovanjem</p>
<p align=right>baron Franc pl. Mirodolski."</p></poem>
To pismo je nesel služabnik na Bršljanovo. Silvo, nadgozdarja in Strnadovo gospo je zelo razveselilo to poročilo.
{{prelom strani}}
Silva se je takoj peljala v Ljubljano po tujce. Ko je vstopila v hotelu v baronovo sobo, se je začudila na ves glas.
„Moj Bog, ali je mogoče! Svetlost, knez Olzuna. In Svetlost Flora tucli! “
| |||