Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 34.860:
{{prelom strani}}
Silva se je takoj peljala v Ljubljano po tujce. Ko je vstopila v hotelu v baronovo sobo, se je začudila na ves glas.
„Moj Bog, ali je mogoče! Svetlost, knez Olzuna. In Svetlost Flora tudi!"
Flora je hitela Silvi naproti in dejala:
„Da, mi smo tu, moja draga! Gotovo se nas niste nadejali na Kranjskem. Tem večje veselje je to za nas."
„O tudi jaz sem vsa srečna, ker Vas vidim," je rekla Silva. „Iskala sem nekega barona Mirodolskega, in zašla sem menda v napačno sobo — —"
„Ne, ne," ji je segel knez v besedo, „v pravo sobo ste prišli; kajti mi Vas pričakujemo in iz gotovih vzrokov smo naznanili izmišljeno ime. Vsedite se, moja draga grofica! Pogovoriti se moramo o marsičem, kar Vas bo zelo razveselilo."
„O mojem možu, kajne?"
„Da. Govorili smo z doktor Strnadom, kakor smo Vam že pisali."
Nato je povedala Flora o knezovi bolezni in o nepričakovani pomoči. Silva je bila vsa srečna, ko je videla, kako spoštujejo tako odlični ljudje njenega soproga. Ko je Flora končala, je vprašala Silva:
„Pisali ste mi o sledu, ki ste ga našli o mojem očetu po Strnadovem odhodu?"
„Da," je odgovorila Flora. „Zelo žal nam je bilo, da ga ni bilo več v Ovranšu."
„Prosim, povejete mi kaj natačnejšega. Ali ste zasledovali sled?"
„Smo," je odgovoril knez.
„Ali ste imeli srečo? Oh, povejte, povejte!" je prosila Silva.
{{prelom stran}}
„Morda," je dejal Olzuna namenoma.
„Morda? Kaj naj to pomeni?"
„V naši bližini so imeli skritega starega, umobolnega moža, ki je vedno ponavljal te besede: „Jaz sem dobri, zvesti Alimpo". Poizvedovali smo in zvedeli, da ima pri tem neka stara ciganka največ krivde."
„Neka stara ciganka? Kako ji je ime?" je vprašala Silva hitro.
„Carba."
„Oh, potem je dotični umobolni mož gotovo moj oče. Pa saj niste izgubili sledu."
„Ne, nismo. Morda pridemo do cilja."
„Kdaj? Upam, da saj kmalu."
„Morda. Mogoče kmalu zvemo, kje da je Vaš oče."
„Mislila sem, da že veste?"
„Bil je na nekem svetiniku skrit. Zdi se mi, da so ga hoteli na skrivnem zopet odpeljati. Sedaj je pa —"
»Kje, kje —?"
„Nikar se preveč ne razburite, draga grofica, kajti preveliko veselje ravno tako škoduje, kakor prevelik strah."
„O veselju govorite? O, potem sem prepričana, da imate veselo poročilo zame!"
„Imam, ampak obljubite mi, da se ne onesvestite, ko Vam povem to poročilo."
„Svetlost, toliko žalosti sem že pretrpela, da se je moje srce že popolnoma utrdilo. Oh govorite, Svetlost! Ali živi še moj oče?"
„Še, ampak žalibog blazen je."
„Da, žalibog. Ali veste, kje da je?"
„Vem."
„Daleč odtod?"
„Ne."
{{prelom strani}}
Tedaj se je zaiskrilo Silvi od veselja skrbno oko, in svetle solze so ji zalile prekrasen obraz. Slutila je, kje da je njen oče, in stopila k vratom v sosedno sobo. —
Res je našla svojega očeta v sosedni sobi. Veselje, ki jo je navdajalo takrat, in ljubezen, s katero je negovala svojega umobolnega očeta, se ne da popisati. Šele ko se je vrnila z grofom Emanuelom v prvo sobo, ji je predstavil knez Olzuna Mirkota pl. Podgornika.
Kmalu potem so se odpeljali knez Olzuna, njegova hči, njen zaročenec, Silva in njen oče na Bršljanovo. Nadgozdar jih je sprejel z velikim veseljem.
Mirko je med potom izstopil in šel začasno h Krekovi gospej.
„Pozdravljeni na Bršljanovem," je zaklical stotnik prišlecem v pozdrav in jim pomagal izstopiti. „Gospod baron Mirodolski?"
„Prosim," je odgovoril knez. „In to je moja hči Flora, gospod stotnik."
Podgornik se je globoko priklonil, in Silva ga je vprašala:
„Kdo je pa tale gospod?"
„Tega gospoda pa ne poznam."
Tedaj se je oglasil Silvin oče in dejal z otožnim glasom:
„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo."
„Grom in strela!" je zaklical tedaj nadgozdar iznenaden. „Mislim, upam, hm — — — zdi se mi, da je te besede — — oh, to je Vaš oče, grof Emanuel de Rodriganda."
„Tako je!" je odgovorila Silva. „Pomislite moje veselje in iznenadenje!"
{{prelom strani}}
„Hola, hurá, aleluja, grom in strela, gospod grof je tu. Ludevit, Slavko, Henrik, Vilko, kje pa ste postopači! Pridite liitro in pomagajte grofu izstopiti, lenuhi!"
Lovski pomočniki so prihiteli in vzdignili bolnika iz voza.
Nato so šli v graščino, kjer je bilo v veliki dvorani že pogrnjeno za tujce. Gospa Strnadova in njena hči ste ravno pripravljali in se pogovarjali z stotnikom, ko je vstopila Flora s svojim očetom v salon.
„Knez Evzebijo de Olzuna!" je zaklicala gospa Strnadova, ko je zagledala Florinega očeta. Pobledela je ko zid.
„Ne, gospa Strnadova," je dejal Podgornik. „Ta gospod je baron pl. Mirodolski, ta dama pa njegova hči."
„Oprostite!" mu je segel tadaj knez v besedo. „Jaz se ne pišem Mirodolski, ampak Olzuna. Iz gotovih vzrokov sem potoval pod tujim imenom, in prepričan sem, da mi to oprostite."
„Grom in strela, saj sem si takoj mislil, da je Vaša velecenjena hči princesinja," je zaklical stotnik začuden.
Medtem je stopila Flora k gospej Strnadovi, k nekdanji senori Lapajnetovi, jo prisrčno objela in jo prosila, da bi bile tudi sectej tako dobre prijateljice kakor nekdaj. Gospa Strnadova ji je seveda najprijaznejše odzdravila in ji zatrjevala svojo naklonjenost. Sedaj je pristopil tudi Florin oče in dejal gospej Strnadovi v španskem jeziku, da ga Podgornik ni razumel:
„Senora, hudo sem se pregrešil nad Vami. Smrt se mi je približevala, a umreti nisem mogel, preden se ne iznebim svojega greha. Ali mi odpustite?"
{{prelom strani}}
Resno in pomenljivo ga je pogledala, mu segla v desnico in odgovorila:
„Svetlost, odpustim."
Knez se ji je zahvalil za njeno dobrodušnost.
Potem so šli po parku in v gozd na izprehod. Knez Olzuna je šel z stotnikom, Silva in hči gospe Strnadove z grofom Emanuelom, gospa Strnadova pa z Floro.
Pogovarjali so se o različnih stvareh, in tedaj je naprosila med potjo Flora gospo Strnadovo, da naj ne odkloni njenemu očetu velike prošnje, ki ji jo bo še danes povedal.
Gospa Strnadova ji jo rekla, da ne more obljubiti, če ne ve za kaj jo bo knez prosil.
Ko ji je pa Flora razkrila, da ji hoče staviti ženitbeno ponudbo, je rekla, da se do večera premisli.
Po izprehodu so šli v graščino večerjat.
Pred večerjo je naročila Flora še Ludevitu, da naj gre, kadar mu bode ona pri večerji namignila, h Krekovi gospej po Mirkota. Pri večerji je bila v začetku jako napeta družba, kakor je navada ob takih prilikah.
Še pred večerjo je namignila gospa Strnadova Flori, da bo sprejela knezovo ženitbeno ponudbo. Flora je to seveda takoj svojemu očetu povedala, in zato je bil knez Olzuna pri večerji najboljše volje izmed vseh. Ko so potem zopet začeli govoriti o Strnadu in knezovi bolezni, je dejal Olzuna:
„Ampak ne samo zaradi svoje bolezni sem prišel Bršljanovo, temuč tudi iz nekega druzega vzroka, namreč zaradi Vas gospod stotnik."
„Zaradi mene, Svetlost?"
„Da zaradi Vas! Moja hči se hoče namreč omožiti, {{prelom strani}} in da ne bora potem popolnoma sam, se mislim tudi jaz oženiti."
„Oženiti se mislite?"
„Da," je odgovoril knez.
Gospa Strnadova je vedela, kaj da sedaj pride, in premagovala se je z vso silo. Tedaj je namignila Flora Ludevitu, da naj gre po Mirkota.
„Sicer nisem več mlad," je nadaljeval Olzuna, „in še nisem popolnoma ozdravel, ampak upam, da se okrepčam kmalu toliko, da bora mogel uživati zakonska srečo. Svojo nevesto sem si že izbral, in sicer ne Španke, ampak Slovenko, ki jo tudi Vi dobro poznate, gospod stotnik."
„Ali res? Katero pa?" se je začudil nadgozdar indiskretno.
„To Vam takoj povem, ampak saj veste, da sem že precej star, in da ne morem iti sam snubit. Zato bi naprosil Vas, kot svojega prijatelja, da prevzamete zame ulogo snubača. Ali sprejmete?"
Nadgozdar je kar zazijal od začudenja. On, navaden stotnik, naj bi bil knežji snubač! Hitro je skočil kvišku in zaklical:
„Z največjim veseljem, Svetlost! Oblekel se bom v svojo najfinejšo gala-uniformo. In vrag naj vzame žensko, ki bi se upala Vam odkloniti!"
Vsi so se smejali Podgornikovi navdušenosti.
„Gala-uniforme pač ne bo treba, predragi gospod Podgornik," je dejal knez, „kajti dotična dama je zelo skromna v tem oziru. Snubit greste laliko v taki obleki, v kakoršni ste sedaj, in sicer morate iti prav kmalu."
„Vedno sem pripravljen, Svetlost."
„Torej dobro, pa kar začnite snubit!"
„Takoj sedaj?"
{{prelom strani}}
„Da, takoj, še v tej minuti vprašajte clotično damo, če me hoče osrečiti ali ne."
„Takoj? V tej minuti! Dotično damo!" je zaklical nadgozdar ves razburjen. „Saj ni nobene tu!"
„O pač, Flora, ti sediš poleg gospoda stotnika, povej mu ime dotične dame!"
Flora se je nagnila in zašepetala nadgozdarju ime v uho.
Podgornik je kar zazijal od začudenja in zaklical:
„Ali se šalite, Svetlost! Ampak odkritosrčno povem, da se iz moje dobre gospe Strnadove ne sme nihče norčevati!"
„Saj se tudi ne norčujem," je odgovoril Olzuna resno. „Gospa Strnadova je bila na Španskem in je moja prijateljica. Ljubil sem jo, ko je bila še senora Lapajne, zato ji ponudim sedaj svojo roko. Ne gledam na svoj stan in pripoznavam gospoda doktorja Strnada za svojega sina in kot naslednika moje knežje krone."
Stotnik, Silva in gospodična Strnadova se kar načuditi niso mogli tej Olzunovi izjavi.
„Ne vem, ali je to vse skupaj velika neumnost, ali pa gola resnica," je zaklical Podgornik.
„Gola resnica je," je dejal knez. „Gospod stotnik, sedaj pa le storite svojo dolžnost kot moj snubač!"
Stotnik je bil v veliki zadregi, kajti stvar se mu je zdela čisto neverjetna. Ali se hoče norčevati z njim? Morda je pa na Španskem navada, da uganjajo take šale? Slednjič se je vendar premislil, saj je tudi grofica Silva vzela samo navadnega zdravnika. Udal se je.
Vstal je, se globoko piiklonil gospej Strnadovi in začel:
„Predraga gospa Strnadova, sam ne vem, kaj naj storim, pa saj vidite, da ne morem drugače. Njegova {{prelom strani}} Svetlost, knez Evzebijo de Olzuna mi je dal častno naročilo, da naj Vas naprosim za Vašo roko. Sami najboljše veste, ali se šali, ali ne. Če je pa njegova ponudba res resna, tedaj Vam želim srečo iz dna svojega srca in Vas prosim, da mi odločno odgovorite."
„Dragi gospod stotnik, knezova ponudba je resna. Zahvaljujem se Vam in izjavljam, da rada postanem knezova soproga, ne zaradi časti, ampak zaradi onih, ki iskreno žele, da jih osrečim."
Tedaj je objela Flora gospo Strnadovo in zaklicala:
„O mati, sedaj imam saj mater! Kako zelo si osrečila svojo hči!"
Knezov obraz se je kar žaril od same sreče.
Silva in gospodična Strnadova nista mogli razumeti celega položaja, vendar ste čestitali zaročencema.
Pri vratih je stal Ludevit in zrl predse, kakor vol pred novimi vrati.
Zunaj je pa stal Mirko in čakal na pripraven trenutek.
Slednjič se je prepričal stotnik, da je knezova zaroka z gospo Strnadovo resna, čestital jima je in pristavil:
„Svetlost, vzeli ste mi damo, ki mi je ne more nihče nadomestiti."
„Le nikar se ne bojte," mu je odgovoril Olzuna. „Upam, da se ne bomo tako kmalu ločili, vendar Vam hočem dati nadomestilo."
„Gotovo mi hočete preskrbeti kako hišno?" je vprašal stotnik.
„Dati Vam hočem boljše nadomestilo. Gospod stotnik, prevzeli ste zame mesto snubača, zato Vam moram {{prelom strani}} biti hvaležen, in najpripravnejša protiusluga se mi zdi, če pridem sedaj jaz k Vam kot snubač."
„K meni?"
„Da, predragi."
„Saj nimam nobene hčere!"
„Ampak sina, in upam, da ne dobim neugodnejšega odgovora, kakor mi ga je dala moja nevesta."
„Prosim, Svetlost, o mojem sinu pa le molčimo!"
„Upam, da z menoj ne bodete tako strogo ravnali, kakor z drugimi. Vem, da me bodete iz uljudnosti poslušali."
„Torej govorite!"
„Zavrgli ste svojega sina in ga spodili iz očetovske hiše," je začel Olzuna.
„Ker ni boljšega zaslužil," mu je segel Podgornik v besedo.
„To je Vaše mnenje, gospod stotnik. Kako morete zahtevati, da naj bi bil Vaš sin hlapec Vaših prenapetih nazorov. Vaš sin je ubogal glas svoje vesti, a Vi ste ga prekleli in spodili iz svoje hiše. Vem, da bi ne bilo prišlo nikoli do tega, če bi bila posredovala Vaša soproga, ki je pa žalibog prezgodaj umrla."
„Grom in strela," je godrnjal stotnik, kajti knez je zadel Podgornikovo občutljivo stran. Knez je mirno nadaljeval:
„Vaš sin je hodil svoja pota in dosegel veliko slavo in bogastvo. A odpovedal bi se vsemu, če bi se mogel z Vami poravnati. A Vi ne priznavate velikodušnosti svojega, sina. Jaz ga poznam boljše ko Vi, ga spoštujem kot moža, ki je vreden, da bi bili ponosni nanj. Zato mu hočem tudi dokazati svoje spoštovanje in sočutje na nenavaden način. Seznanil se je namreč z odlično damo in se noče poročiti brez očetovega dovoljenja. {{prelom strani}} Prosim Vas torej za dovoljenje, da se sme poročiti s svojo zaročenko."
Tako se še ni nikdo upal govoriti z stotnikom. Trdosrčen je bil, vendar mu je omehčal očetovski ponos kamenito srce, ker ga je livalil tako odličen mož in vprašal je slednjič:
„Kdo je pa ta dama?"
„Tukajle stoji, moja hči Flora je," je odgovoril knez.
„Moj Bog, ali sem blazen," se je začudil stotnik. „Moj sin in princesinja de Olzuna! Ali sem se res tako hudo zmotil. Ali je mogoče, da se upa moj sin ženiti se pri knježji princesinji! Potem sem pa jaz največji bedak, kar jih je na svetu! Ampak, Svetlost, kje pa je pravzaprav?"
„Tu sem, oče, tu," je zaklical tedaj Mirko pri vratih in hitel proti svojemu očetu.
„Tu si?" je vprašal stotnik, „saj sem ti prepovedal priti v mojo hišo. Dokaži mi, da je vse resnica, sicer ti ne verjamem."
Tedaj je objela in poljubila Flora svojega zaročenca in dejala stotniku:
„Kajne, ljubi papa, da nisi več jezen nanj?"
Stotnik se je prijel za čelo in zaklical:
„Princesinja, dekle, ali je res!"
Tedaj je objela tudi stotnika in ga poljubila na bradata usta.
Od samega veselja je poskočil stotnik kvišku in zaklical:
„Saj je res! Moj sin dobi kneginjo! Celo cesar bi bil lahko ponosen na takega sina. Aleluja, hosana, hurá; Ludevit, teči hitro na dvorišče in naroči, naj za trobijo lovci tristo tisoč fanfar."
{{prelom strani}}
Ludevit je hitro odšel, Podgornik je pa razprostrl svoje roke in dejal:
„Otroci, pridite vsi na moje srce, vsi, vsi! Odpustite staremu Podgorniku, ki je bil tako neumen in zagrenil svojemu pridnemu sinu življenje. Sedaj bom ves drugačen."
Vsi so se jokali od veselja, kajti takega dneva še niso doživeli na Bršljanovem. Pozno v noč so sedeli v salonu in uživali srečo.
Žalostno je bilo edino to, da je sedel grof Emanuel popolnoma nezavesten v družbi svojih prijateljev, in da Strnada ni bilo med njimi.
Sklenili so, da mu takoj vse sporoče, ko zvedo njegov naslov. Če je Strnad to pismo dobil ali ne, to zvemo pozneje. — —
{{prelom strani}}
==Šestnajsto poglavje. '''Svidenje.'''==
Da prisegel, si obljubil,
Da boš mene samo ljubil,
| |||