Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 35.925:
{{prelom strani}}
Ema je hotela, da naj se peljejo njeni trije spremljevalci naravnost v palačo njenega očeta, a Strnad je odklonil.
„V hotelu ostanemo," je dejal. „Vaš oče nas šene pozna osebno, in kar ste mu Vi pravili o nas, še ne zadostuje, da bi se poslužili kar meni nič tebi nič njegove gostoljubnosti."
„Ampak storili ste meni mnogo uslug in me spravili varno v Mehiko."
Strnad se je nasmehnil in dejal:
„Mis Ema, ali mislite svojega prijatelja Marijana predstaviti svojemu očetu kar brez vsega uvoda kot svojega zaročenca?"
Ema je zarudela in potem odgovorila:
„Prav imate. Torej pojdite tačas v hotel; ampak obljubiti mi morate, da se preselite k nam, če želi to moj oče."
„To Vam pa že obljubim, mis. Prišel sem v Mehiko tudi zaraditega, da spoznani tega Korteja, in to mi bo mnogo ložje, če stanujem pri vas. Morda razoj denemo na ta način skrivnosti rodovine de Rodriganda."
Pri hotelu so Strnad, Marijano in Krsk izstopili iz poštnega voza, Ema pa se je peljala še do palače svojega očeta.
Lord Lindzej niti slutil ni, da se vrne njegova hči tako kmalu, zato se je zelo začudil, ko je Ema vstopila v njegovo delavnico.
„Ema!" je zaklical in vstal. „Ali je mogoče!"
„O, papa, celo gola resnica je," se je zasmejala. „Upam, da ne misliš, da sem duh!"
„Ampak na Jamajki nisi bila!"
„Seveda sem bila. Takoj ti dokažem, izročim ti guvernerjev odgovor."
{{prelom strani}}
Odprla je svoj majhen ročen kovčeg in izročila očetu več listin.
„Saj res!" je dejal. „Kako je pa bilo to mogoče?"
„Zato se moraš zahvaliti samo gospodom, ki so me spremili."
„Katerim gospodom?"
„Torej, v prvi vrsti gospodu Strnadu."
„Gospodu Strnadu?" se je začudil lord.
„Da, gospodu doktorju Strnadu."
„Tristo vragov! Pa saj ne misliš tistega slavnega doktorja Strnada, o katerem si mi pravila, da si se seznanila z njim v Rodrigandi?"
„Ravno tistega mislim."
„Ta te je spremil v Mehiko?"
„Najprvo na Jamajko in potem nazaj v Mehiko. Prišel je še v spremstvu dveh gospodov. Vse ti razjasnim, ko prebereš guvernerjev odgovor. Tačas se pa grem umiti in prebleči."
Šele sedaj sta se oče in hči objela in pozdravila; potem je Ema odšla. —
Čez pol ure se je vrnila. Vsedla se je poleg svojega očeta in mu začela pripovedovati. Vse skupaj je bilo dolg, čudežen roman, ki je napravil lordu velike skrbi. Ema je bila njegova edina hči; nameraval je z njo važne stvari, in sedaj mu je priznala, da ljubi — španskega roparja.
Ko je končala, je njen oče dolgo časa molčal. Vstal je in šel zamišljen po sobi semtertja. Slednjič se je vstavil pred njo in dejal z otožnim glasom:
„Ema, moja ljuba hči, vedno sem imel samo veselje s teboj, ampak danes si me prvič užalostila."
Tedaj ga je objela in dejala:
{{prelom strani}}
„Odpusti mi! Nočem te žalostiti, ampak Bog mi je udahnil to ljubezen v moje srce, in ne morem drugače ravnati."
„In ti verjameš vse, kar si mi povedala o tem Marijanu?"
„Da; trdno verjamem!"
„In ga res ljubiš tega — gojenca roparske družbe?"
„Res ga ljubim," je dejala odkritosrčno. „Tako ga ljubim, da ne bom nikdar srečna brez njega."
„In náme, na svojega očeta pa ne misliš?" je vprašal lord skoraj žalostno.
„O pač, papa, tudi náte mislim!"
„In vendar govoriš o tej — čudni ljubezni?"
Tedaj je stopila bliže in dejala:
„Oče, ali mi ne privoščiš sreče?"
„Gotovo ti jo privoščim! In ravno zaraditega, ker ti želim samo srečo, mi je hudo, ker govoriš o tej ljubezni."
„Oče, govôri sam z Marijanom, potem po sodi. In če rečeš tudi potem, da me ni vreden, tedaj te ubogam in ga nočem nikdar več videti!"
Tako otročje zaupljivo je izgovorila te besede, da se je takoj zjasnil lordov obraz.
„Hvala lepa ti, moj ljubi otrok!" je dejal. „Gotovo se ne boš varala glede svojega očeta. Sedaj pa pojdi, in odpočij se. Medtem natančno premislim, kaj naj storim v tej zadevi, da osrečim svojo edino hčer."
Poljubil jo je ljubeznivo, in potem je odšla.
Zamišljen je hodil po svoji delavnici semtertja in premišljeval. Slednjič se je odločil in zamrmral predse:
„Samo eden je, ki mi lahko natančno pojasni to zadevo, to nesrečno ljubezen. Sicer ga ne poznam osebno, vendar sem slišal že toliko praviti o tem slovenskem {{prelom strani}} junaku, da mu smem popolnoma zaupati. Strnad gotovo vse natančno ve."
Nato je pozvonil služabniku in se preoblekel za izprehod. Izjemoma je odšel danes peš. Šel je naravnost v hotel, kjer so stanovali trije tujci, ki so spremili Emo v Mehiko.
Tam je vprašal gostilničarja, če je senor Strnad
doma.
„Da, v svoji sobi je," je odgovoril gostilničar. „Ali bi radi z njim govorili?"
„Da."
„Koga naj pa naznanim?"
„Gospoda, ki želi z njim samim govoriti."
Strnad se je zelo začudil, ko je slišal, da želi govoriti z njim tuj gospod, in sicer še celo z njim samim. Saj je šele komaj dve uri v Mehiki. Vendar je Ustregel tujčevi prošnji.
Ko je lord vstopil, sta se najprvo spogledala. Strnad je takoj spoznal, da to ni navaden človek, lord je pa opazoval dopadljivo junaško postavo in odkritosrčen Slovencev obraz.
„Želeli ste z menoj govoriti?" je vprašal Strnad špansko.
„Tako je," je odgovoril lord. „Morda Vam je ljubše, če govoriva nemško?"
„Oh, ali ste Nemec?"
„Ne, ampak Anglež. Pišem se Lindzej."
Strnad se je začudil.
„Sir Lindzej? Morda celo lord Lindzej, oče — —?"
„Tako je, uganili ste, dragi gospod."
„Potem pa prosim, vsedite se, sir. Niti slutil nisem, da dobim tako nepričakovan obisk."
{{prelom strani}}
„Res je, da je ta obisk nepričakovan," je dejal Lindzej in se vsedel. „Vendar morda slutite vzrok mojega obiska."
„Morda," je odgovoril Strnad in se resno priklonil.
„Gospod doktor, najprvo se Vam moram zahvaliti, ker ste bili tako prijazni in postrežljivi napram moji hčeri."
„O prosim! Storil sem samo, kar bi storil vsak olikan mož."
„Nadalje mi pa dovolite, da se pogovorim z Vami o neki precej težavni zadevi —"
Strnad je lordu pomagal in dejal:
„Mojega prijatelja mislite, kajne?"
„Da; mislim namreč razmerje med tistim gospodom in mojo hčerjo."
„Torej Vam je mis Ema takoj vse povedala?"
„Takoj! Navajena je, da zaupa vse svojemu očetu. In to se tudi spodobi za odkritosrčno hčer. Gospod Strnad, ali natančno poznate tega svojega prijatelja?"
„Natančno."
„In njegove razmere?"
„Tudi."
„Torej niso te razmere za Vas samo uganka?"
„Nikakor."
„Ampak Ema je vendar rekla, da se stvar morda še jako čudežno razvije."
„Sir, morda ste me napačno razumeli!" je dejal Strnad. „Vprašali ste me, če poznam njegove razmere, in odgovoril sem, da jih poznam, ker sem mislil razmere, v katerih sedaj živi. Sedaj je — da se na kratko izrazim — roparski begunec, ki nima ničesar na teni božjem svetu. To so razmere, ki sem jih mislil."
{{prelom strani}}
Lord je začudeno pogledal zdravnika in potem vprašal;
„Ampak ta roparski begunec ima lepo bodočnost?"
„Skoraj gotovo."
„In sicer?"
Strnad je zmignil z rameni. Lorda ni poznal in tudi vedel ni, s kakim namenom da je prišel k njemu, zato ni preveč govoril.
„Gospod Strnad, zelo molčeči ste," je dejal lord. »Povem Vam odkritosrčno, da želim svoji hčeri samo srečo, zato sem prišel k Vam. Skrben oče, gotovo ne bo dejal, da je sreča za njegovo hči, če se zaljubi v moža, o katerem ne ve druzega, kakor da je bil ropar."
„O prosim, sir, Marijano ni bil ropar!"
„Dobro, priznam. Vendar lahko uvidite mojo željo, da bi rad kaj natančnejšega zvedel o tem Marijanu. In ker sem slišal že toliko praviti o Vas, kot junaku in poštenem možu, zato sem prišel k Vam, da Vas prosim za majhno odkritosrčnost. Upam, da se nisem motil v Vas?"
Te odkritosrčne in prijazne besede so uplivale na Strnada, in udal se je.
„Milord," je odgovoril, „kar vem o Marijanu, Vam rad povem. Prosim, vprašajte!"
„Slutijo torej, da je Marijano ukraden sin grofa Emanuela de Rodriganda?"
„Tako je."
„In kaj mislite Vi o tej slutnji?"
„Ta slutnja je popolnoma opravičena. Jaz sem celo prvi imel to slutnjo."
„Prosim,
{{prelom strani}}
„Prosim, prosim. Če imate čas, Vam povem vse svoje doživljaje."
„Imam čas. Sicer mi je moja liči že pravila o teh doživljajih, vendar tako pomanjkljivo, da sem zelo radoveden na Vaše lastno pripovedanje."
„Torej poslušajte!"
Nato je pripovedoval Strnad natančno lordu o svojih doživljajih in mislih, od svojega prihoda v Rodrigando do sedaj. Lord ga je pazljivo poslušal.
Strnad je govoril golo resnico, in njegove slutnje so bile tako prepričevalne in opravičene, da se je lordu na obrazu bralo, da mu popolnoma verjame.
„To je res nekaj popolnoma izrednega!" je zaklical slednjič. „Takih stvarij nisem bral niti še v romanih!"
„Verjamem, milord," je pritrdil Strnad. „Vendar upam, da ne mislite, da sem Vam pravil neresnične stvari!"
„Nikakor!" je dejal Lindzej hitro.
„In ravnotako ne morete reči, da niso moje slutnje opravičene!"
„Seveda ne morem. Popolnoma prepričali ste me. Torej ponovimo vso stvar na kratko: Grofu de Rodriganda so ukradli edinega še živega sina — —"
„Tako je!
„Ukradli so ga s pomočjo brigantov, ki so skrili dečka v svojo roparsko jamo. Pravi ropar je pa tisti Gasparino Kortejo."
„O tem sem popolnoma prepričan."
„S kakim namenom so pa ukradli dečka? To je zelo važno vprašanje."
„Da spravijo na njegovo mesto nezakonskega sina Gasparina Korteja."
{{prelom strani}}
„In mati tega nepravega grofa de Rodriganda je tista pobožna sestra Klarisa?"
„Tako je!"
„Dobro, nadaljujmo: Dominikanski pater je zvedel to skrivnost in jo skoraj popolnoma razkril ukradenemu dečku. To je bilo pri izpovedi tistega umirajočega berača v roparski jami. Na ta način sluti deček o svojih razmerali. Ko ga je Kapitano poslal v Rodrigando, ga je Kortejo spoznal. Zato ga je izročil morskemu roparju Landoli, da ga prodal za sužnja. Vi ste ga pa rešili in ga pripeljali v Mehiko. Ali je tako prav?"
„Popolnoma."
„Kaj pa nameravate s svojim potovanjem v Mehiko?"
„Najprvo moram zvedeti, če še živi Marija Hermájek, ki je spravila tujega, zamenjanega dečka v Mehiko. Isto moram zvedeti tudi o Petru Karpelesu, ki je bil takrat nadzornik pri grofu Ferdinandu."
„To prav lahko zveste."
„Milord, nadalje ne smete pozabiti moje slutnje, da grof Ferdinando takrat niti umrl ni. Krmar, ki je umrl takrat na sveti večer v ječi v Barceloni, mi je pravil o jetniku, ki ga je prodal Landola v Héreru."
„In Vi slutite, da je bil tisti jetnik grof Ferdinando?"
„Da. Ta slutnja je sicer navidezno zelo drzna, vendar popolnoma opravičena, če pomislite, kaka sredstva rabi Kortejo. Trdno sem sklenil, da poiščem v Mehiki rodbinsko rakev grofov de Rodriganda, in se prepričam, če je mrlič v krsti."
„Pri tem Vam prav rad pomagam, da dobite sodnijsko dovoljenje."
Strnad je malenkostno mignil z roko in dejal:
{{prelom strani}}
„Hvala lepa, milord. Ne rabim sodnijskega dovoljenja."
„Ampak pomislite, gospod Strnad, to je vendar zelo nevarno."
„Kaj pa še, te nevarnosti se ne bojim. Ampak prosil bi Vas nekaj druzega."
„Prosim?"
„Morda mi morete olajšati seznanjenje s Pavlom Kortejem."
„Prav rad Vam storim to uslugo. Ali bi ga radi poznali?"
„Da; to je namreč na vsak način potrebno."
„Dobro! Zahajam namreč v družbe, kamor tudi on včasih pride. Sicer sem pa prepričan, da je zlobnež. Zadnjič me je hotel — — — oh, ravno se spominjam — — — zvedeti ste hoteli, kje da je Peter Karpeles?"
„Da; že preje sem ga omenil."
„Torej, to Vam pa že lahko povem. Lastnik hacijende del Erina je v Severni Mehiki. Kortejo me je hotel ogoljufati. Prodati mi je hotel hacijendo del Erina, ki je Karpelesova lastnina."
„Torej moram iti na vsak način tja."
„Ampak, gospod Strnad, zakaj se ravno Vi tako trudite v tej zadevi?"
„Prosim, pomislite, da je kontesa Silva de Rodriganda sedaj moja soproga. Marijano je njen brat, in zato moj svak."
„Ali ve to?"
„Ne. Prosil sem mis Emo in svojega kapitana Kreka, da mu tega ne povedo. To naj zve šele takrat, ko zvem kaj natančnejšega. Na kak način bi zvedel, kje je rodbinska rakev grofa de Rodriganda, ne da bi bilo sumljivo?"
{{prelom strani}}
„Moj dragi, to zvem lahko jaz. Če vprašam jaz, se ne bo nikomur sumljivo zdelo."
„Hvala lepa Vam, milord, prosim pa, da zveste to čim preje ko mogoče, kajti — — —"
Vrata so se odprla, in vstopil je Marijano. Ko je pa zagledal tujca, je hotel zopet oditi, a Strnad je hitro vstal in mu namignil, da naj pride bliže.
„Stopite bliže, dragi prijatelj," je dejal. „Ne molite nas."
Potem se je obrnil k lordu in mu dejal:
„Ta gospod je moj prijatelj Marijano."
Nato je pa rekel Marijanu:
„In to je lord Lindzej, oče one danie, ki smo jo smeli spremiti v Mehiko."
Ko je čul Marijano ime očeta svoje ljubice, je zarudel, vendar je hitro premagal svojo zadrego in se fino priklonil angleškemu lordu.
„Ravno smo govorili o Vas," je dejal lord odkritosrčno. „Zato sem Vas želel videti; s svojim prihodom pa ste mi prihranili pot. Bili ste na potovanju avest zavetnik moje hčere. Najprisrčnejše se Vam zahvaljujem za to."
Podal je mlademu možu roko, ta je pa odgovoril:
„O, milord, moje varsto bi ne bilo rešilo mis Eme nikake nevarnosti, kajti bolnik sem, in zato ne morem biti hraber vitez in zaščitnik dame."
Lahka rudečica mu je porudečila bledo lice. Videlo se mu je, da je bil lep mož, ko je bil še čvrst in zdrav. Lord je imel sočutje z Marijanom. Držal ga je za suho roko in dejal milo in prijazno:
„Postrežbe rabite, da se pošteno okrepčate. Vendar ne vem, če bo to v hotelu pri tujih ljudeh mogoče?"
„Upam, milord."
{{prelom strani}}
„Upate, ampak zaman. Mehikanski hotel ni za bolnika. Zato Vas prosim, zadovoljite se z menoj!"
Marijano se je začudil. Od same sreče so mu zasijale motne oči.
„Milord," je dejal, „reven, zavržen mož sem; ne smem se predrzniti, poslužiti se Vašega povabila."
„O pač, le, le, dragi prijatelj. Gospod Strnad mi je pravil nekaj o Vaši usodi, in ravno zaraditega Vam hočem dokazati, da niste revni in zavrženi. Ali sprejmete?"
Marijano je malo pomislil, pogledal Strnada in potem dejal:
„Milord, ne ločil bi se rad od svojega prijatelja."
Anglež se je nasmehnil in odgovoril:
„Kar se pa tega tiče, pa bodite le brez vseh skrbi; samo ob sebi umevno je, da gre gospod Strnad z Vami. Tudi gospod Krek naj se preseli k meni. Ali ne?"
To vprašanje je bilo Strnadu namenjeno. Ta je stopil vesel k lordu, mu podal roko in dejal:
„Milord, to presega pa že gostoljubnost. Bog Vam povrni Vašo prijaznost! Pridemo!"
„Ampak čim najhitrejše, moji gospodje! Sedaj moram pa oditi, da Vam pošljem voz. Adijo!"
Nato je odšel, in zdravnik ga je spremil do vrat. Ko se je vrnil Strnad v svojo sobo, je sedel Marijano na zofi in se jokal.
„Kaj Vam pa je?" ga je vprašal.
„Nič, nič, dragi prijatelj," je odgovoril Španec. „Jokam se od veselja in sreče. Tako sem se bal, kako bo sprejel Emino izjavo."
„Torej vidite, da Vam saj zameril ni, moj dragi."
„Samo Vam se moram zahvaliti. Slutil sem, da pride k Vam vprašat. Ne zamerite mi, ker se jočem. {{prelom strani}} Bolnik se preje uda bolesti, a tudi veselju. In vesel sem, da, še mnogo več; ves srečen sem, ker mi ta mož ni zameril, ampak je z menoj celo ljubeznivo in milo govoril.
Kmalu se je pripeljala prekrasna kočija, da prepelje tujce v lordovo palačo. Lindzejeva palača je bila skoraj najkrasnejša v celem mestu in je imela mnogo prekrasnih sob. Gostje so dobili stanovanja, s katerimi bi se moral zadovoljiti celo cesar. — —
Marijano ni mogel jahati na izprehod, in Krek ni bil jahač.
Ampak doktor Strnad je moral jahati že drugi dan z lordom na Alamedo, in tam so ga vsi občudovali.
Lord mu je dal svojega najboljšega konja. Njegovo veliko in junaško postavo so vsi občudovali, in Lindzej mu je dejal:
„Kako se ponašam z Vami! Gospod Strnad, ali vidite, kako Vam dame namigavajo z pahljačami?"
„Milord, jaz imam že svojo damo," je odgovoril Strnad resno.
„O, to ni tukaj tako natančno!"
„Tem natančnejše je zame!"
„Ali ne mislite podražiti kakega ljubosumnega Mehikanca?"
„Ni vredno."
„Torej, bomo že še videli, če ste res tako trdni. Sedaj pa porabimo priliko! Predstavil Vas bom nekaterim finim jahačem in jahalkam."
Vsi Mehikanci so se čudili, da more biti slovenski zdravnik tako junaške in fine postave. In ko sta se lord in Strnad vrnila domov, sta prinesla s seboj mnogo povabil. V dveh dneli so govorile vse odlične mehikanske {{prelom strani}} dame o viteškem Slovencu, ki je prekašal vse Mehikance. — — —
O istem času se ležala Jožefa Kortejo v svoji sobi v viseči mreži. Kadila je cigarete in imela v rokah knjigo, a brala ni. Gledala je v daljino. Mislila je na svojega ljubčeka, na grofa Alfonza, ki se je pred odhodom poročil z njo, vendar ne da bi jo v resnici ljubil. Mislila je tudi na lepe, ognjevite Španke; in lahko bi bilo mogoče, da ga katera očara.
Tedaj je vstopil njen oče, resnega obraza in s pismom v roki.
„Ali imaš čas?" jo je vprašal.
„Za važne stvari vedno," je odgovorila.
„Stvar je važna."
„Zate?"
„In zate. Prišla je ravnokar pošta, dobil sem pismo od svojega brata."
Hitro je skočila Jožefa iz viseče mreže in stegnila roko.
„Daj sem! Kako je kaj tam?"
„Hm! Slabo in dobro. Alfonzo je bil v Parizu in na Kranjskem."
„Oh, kaj je pa delal tam?"
„Šel je tja zaradi tega vražjega doktor Strnada. Ta človek je prišel res samo nam v nesrečo na Špansko. Naš najhujši sovražnik in najnevarnejši nasprotnik je."
Diabolično so se zaiskrile njene oči.
„Hm, doktor! Kdo se ga bo bal!" je dejala zaničljivo in malenkostno.
„Moramo se ga bati," je rekel Kortejo resno. »Takoj, ko je prišel v Rodrigando, je spoznal naše namene. Prav čudovito bistroumen je in tako srečo ima, da bi človek mislil, da je vragov ljubljenec."
{{prelom strani}}
„Saj je morda, in vrag ga vzame o svojem času. Slučajno sem mislila preje o njem."
„Slučajno?"
„Da. Ali nisi še nič slišal o Slovencu, ki je zmešal že vsem mehikanskim damam glave?"
„Že. Zdravnik je, in v zdravnike so dame vedno zaljubljene."
„Ali si že slišal njegovo ime?"
„Še ne."
„Piše se Strnad. Gost angleškega poslanca je, ki ga je predstavil že vsem odličnejšim plemenitašem. Celo pri predsedniku je bil včeraj povabljen. Zdravnik, navaden zdravnik. To je smešno."
„Strnad se piše? Za vraga, pa saj ni tisti?"
„O tem sem tudi jaz že premišljevala, vendar mislim, da je le slučajno isto ime in stan. Tisti Janko Strnad, ki se ga tako bojiš, je sedaj na Kranjskem, zato ne more biti ob istem času v Mehiki."
Kortejev obraz se je zatemnil.
„Misliš?" je vprašal. „Kdo pravi, da je sedaj na Kranjskem?"
„Saj nam je vendar pisal stric v svojem predzadnjem pismu."
„To je že res, ampak od takrat je že mnogo, mnogo časa."
„Pa saj ne misliš — —- —?" je vprašala počasi.
„Mislim, da beri pismo!" je odgovoril kratko.
Izročil ji je pismo. Odprla ga je in začela brati:
<center>„Dragi brat!</center>
::::Danes ti moram sporočiti važne stvari. Znano ti je, da nam je doktor Strnad ušel, brigantje so mu pomagali, da je prišel čez mejo. Zasledovali so ga na skrivnem, in zvedel sem, da namerava iti {{prelom strani}} v Pariz. Seveda sem ga hotel uničiti, in poslal sem našega Alfonza za njim.
Žalibog je prišel Alfonzo prepozno. Strnad je odpotoval že na Kranjsko. Alfonzo je šel za njim, a na železnici se je ponesrečil in ležal dolgo bolan. Medtem je minulo precej važnega časa, in Strnad se je s Silvo — poročil.
To se je zgodilo v kranjski pokrajini, ki se imenuje Bršljanovo. Alfonzo je prišel prepozno. Poroka se je že vršila, in Strnad je odpotoval na daljno potovanje. Ali veste, kaj da namerava? Ujeti hoče kapitana Landolo in mu vzeti tistega Marijana, ki se je pisal v Rodrigandi Alfred de Lotrevil. Temu človeku ne zaupam, zato upam, da se mu njegovi naklepi ne posrečijo.
Takoj sem brzojavil v vse luke, kjer se Landola navadno ustavi, in ker je mogoče, da pride slučajno v Mehiko, naznanjam to tudi tebi. Strnada moramo uničiti, sicer smo zgubljeni.
Sedaj ti moram pa poročati še nekaj boljšega in prijetnejšega. Alfonzo je sedaj gospodar v Rodrigandi, zato mora zastopati korist rodovine in skrbeti, da grofi de Rodriganda ne izumro, da ti povem na kratko: oženiti se mora.
Poizvedoval sem, kje bi bila kaka pripravna nevesta zanj, in slednjič se mi je posrečilo vneti ga za damo, ki je zanj popolnoma pripravna, posebno glede na njegov plemeniti stan.
Znano ti je, da sem bil hišni upravitelj pri knezu de Olzuna. Pravil sem ti menda tudi že o njegovem razmerju z ono slovensko vzgojiteljico,, ki mu je potem ušla. Vsled tega sem ga dobil popolnoma v svoje pesti, in lahko storim z njim, {{prelom strani}} kar se mi poljubi. Enega samega otroka ima, in sicer hčer. Sicer je starejša od Alfonza, ampak lepa, neizmerno bogata in ne samo grofovske, ampak celo knežje rodovine. Alfonzo jo je videl in kar nori za njo. Ker imam tolik vpliv na kneza, upam, da se mi posreči ta zakon. Kadar zvem in-in dosežem kaj več, ti takoj poročam.
<poem><p align=right>Tvoj brat
Grasparino Kortejo."</p></poem>
To pismo je brala Jožefa. Pobledela je ko zid. Ko ga je prebrala, je zaškripala z zobmi,
„Kakor s tem pismom, tako napravim z Alfonzom, če ne izpolni svoje obljube!
„Le pomiri se, saj se ni še ničesar hudega zgodilo!" jo je miril njen oče.
Ponosno je dvignila glavo in mu odgovorila: „Vem, da se ni še ničesar hudega zgodilo, pa tudi nočem, da bi se! „Saj ni res!"
„Kaj? Ali ga morda braniš?"
„Svojega brata na vsak način, Alfonza pa ne. Grasparino gotovo ničesar ne ve o tem, da se je Alfonzo s teboj zaročil; zato mu tega ne smem šteti v zlo."
„Tembolj pa nezvestobnežu. Ne izpustim ga. Moj je; moja lastnina, in nobena druga ga ne dobi. Grofica de Rodriganda hočem postati, in kar hočem, to znam tudi doseči, in sicer z vsemi sredstvi, ali me razumeš?"
Kakor razjarjena furija je stala pred svojim očetom; ta pa ji je mirno odgovoril:
„Pisal bom Grasparinu."
„Le piši mu in zahtevaj takojšen odgovor!"
{{prelom strani}}
„In če pravi, da »ne«?"
„Potem je izgubljen, na to ti prisežem."
„Jožefa, saj je vendar moj brat!"
„Ravno zaraditega naj bi se udal naši volji, in tem hujše je, če se ne uda. Upam, da se še spominjaš, da imam Ferdinandov testament!"
„Takih sredstev se pa saj ne boš posluževala!"
Tedaj se je zaničljivo zasmejala, stopila drzno k svojemu očetu in dejala:
„Kako čuden se mi zdiš? Tvoj brat ima sina, ti pa hčer. Mi vsi smo postali tatovi, goljufi, in še celo morilci, samo da dosežemo Rodrigando. Ali naj bo morda njegov sin edini posestnik, tvoja hči naj bi pa ne dobila ničesar? Tako ne gre: Rodriganda je njegova in moja. Če postane Alfonzo grof, postanem jaz grofica, to je edino pametno in pravilno. Od tega ne odjenjam niti za las."
Kortejo ji ni smel ugovarjati, ker je bila preveč razbujena, zato je dejal:
„Saj imaš prav, vendar nimaš nikakega pravega vzroka, da bi se tako po nepotrebnem razburjala. Najprvo moramo misliti na važnejše stvari!"
„Tako? Kaj pa misliš, da je važnejše?" je vprašala porogljivo.
„Mislim namreč doktorja Strnada."
„A tako!" je rekla in se slednjič spomnila na prvi del stričevega pisma. „Torej, kaj misliš o tej stvari? Odpotoval je torej iz Avstrije, da zasleduje in najde kapitana Landolo? Hm, navaden zdravnik, poljska podgana! Nikar se ne smeši s takimi budalostimi!"
„Nikar ne podcenjuj Slovencev. Trde buče imajo. Dolgo časa molče in potrpežljivo prenašajo, ampak {{prelom strani}} kadar se odločijo za kako stvar, takrat ti pa tudi sam živ Bog ne pomaga."
„Misliš torej, da sta ta Strnad, ki je sedaj v Mehiki, in oni doktor Janko Strnad h Rodrigande, ena in ista oseba?"
„Mogoče je."
„O tem se moramo prepričati!"
„Ampak kako? Saj lahko vprašamo pri lord Lindzeju!"
„O ne," se je nasmejala. „Prepusti vso stvar meni. Poskrbela bom, da dobimo kgjko povabilo, kjer ga lahko vidimo."
„Ali veš, kakšen da je?"
„Vem."
„Torej?"
„Velike, junaške postave je; velikan v pravem pomenu besede."
„Potem je že pravi. Grasparino nam je takrat pisal, da je pravi Golijat."
„To še ni nikak dokaz. Morda sta brata ali pa sorodnika. Slišala sem, da so na Kranjskem sploh zelo veliki in orjaški ljudje. Kakor sem rekla, tako tudi storim. Poskrbeti moram za kako povabilo, vse drugo je potem stranska stvar."
Strnad je slutil, da se bo Kortejo zanj zanimal. Vedel je, da ga pozna Pavlo Kortejo saj po imenu, vedel je, da se zanima celo mesto zanj, in da bo slišal gotovo tudi Kortejo o njem, zato je seveda lahko slutil, da se bo tudi Pavlo Kortejo zanj zanimal.
Zato je pričakoval Korteja pri vsakem obisku. Vprašal je in zvedel, da zahaja Kortejo kot zastopnik grofa de Rodriganda tudi v odličnejše družbe. — —
{{prelom strani}}
Minil je že cel teden, odkar je dospel Strnad v Mehiko. Nekega dne sta jahala Lindzej in slovenski zdravnik zopet na izprehod.
Ko sta se že vračala domov, sta prišla mimo zidu, kjer se je Anglež ustavil in rekel:
| |||