Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 38.537:
Kar se tiče Korteja, je bil res na sosednji hacijendi. Da doseže svoj namen, je najel roparsko družbo, ki jo je slučajno našel. Tem ljudem je najprvo naročil, naj napadejo in usmrte Strnada in njegova dva spremljevalca. Ko se jim je pa to ponesrečilo, ker je svaril Bivolovo Čelo tujce in jih spremil po varni poti do hacijende, so sklenili Kortejo in njegova roparska družba, da napadejo hacijendo.
{{prelom strani}}
Šli so v tigrovo brezdno, ki so ga poznali nekateri izmed teh roparjev; a tam jili je zapazil Bivolovo
Kortejo se je čutil preodličnega, da bi bil med to roparsko družbo, zato je obiskal sosednjo hacijendo, o čegar lastniku je vedel, da je sovražnik poštenega Petra Karpelesa. Tam je zvedel, da so culi v bližini tigrovega brezdna močno streljanje. Takoj je odpotoval, da se prepriča, kaj da se je zgodilo.
Ko je dospel v prepad, so bakeri pod vodstvom Bivolovega Čela že odpotovali, in našel je samo naga, oropana mrtva trupla svojih zaveznikov. Ves razburjen je razjahal svojega konja in preiskal prepad.
„Iz hacijende del Erina so bili tu," je dejal svojim spremljevalcem. „Gotovo so zvedeli, kaj nameravamo, in napadli so naše ljudi. Pojdimo hitro pogledat k našim konjem!"
Ko so dospeli na kraj, kjer so se pasli konji, niso našli ni jednega več.
„Vse je proč! Vse!" je zaklical Kortejo. „Ti ljudje so gotovo poizvedovali o nas in natančno vedo, kam da smo šli, in da se zopet vrnemo sem. Gotovo nas kje čakajo. Takoj moramo pobegniti, in sicer hitro, takoj!"
„Ne da bi se maščevali?" je vprašal jeden izmed najetih roparjev.
»Gotovo se bomo maščevali, ampak šele takrat, kadar bode ugodnejša prilika."
„Kam pa jašemo?"
„Tja, kjer smo najprej na varnem in se nam ni treba bati boja in zasledovanja, torej v najbližje mesto."
„Torej v El Oro?"
{{prelom strani}}
„Da. Ampak jahati ne smemo naravnost, sicer bi nas lahko zasledovali. Narediti moramo ovinek."
„Dobro. Ubogamo Vas, ampak samo pod tem pogojem, če se bomo potem maščevali. Naša sveta dolžnost je, da se maščujemo nad svojimi sovražniki zaradi smrti svojih tovarišev."
„To željo Vam rad izpolnim."
Kortejo je izgovoril te besede, ne da bi bil pomislil, ali bode mogel spolniti svojo obljubo ali ne. Uvidel je, da so se mu njegove nakane popolnoma ponesrečile, in da bodo na hacijendi del Erina sedaj pozornejši. Prepričan je bil, da precej časa ne more ničesar storiti.
V velikem ovinku so odjahali proti zahodu in se obrnili šele tedaj proti jugu, ko so prišli skozi gozd. Vsled tega so izgubili mnogo časa, in ko so dospeli v bližino mesteca El Oro, je bila že noč.
Konji so stopali varnejše, kajti čutili so pod svojimi kopiti ravno cesto. Od daleč se je zasvetilo nekaj luči, in ravno ko so dospeli do prve hiše, se je zadrl nad njimi oduren glas:
„Kdo je tu?" je vprašal nekdo.
„Kaj pa to pomeni?" se je začudil Kortejo.
„Kaj to pomeni? Odgovor zahtevam!"
„Kdo pa ste?"
„Grom in strela, ali ne vidite. Grozno neumni morate biti. Mestna straža sem, razumete! Vedeti hočem, kdo da ste, in kaj da želite!"
„Mestna straža? Nikar se ne šalite," je dejal Kortejo. „Rad bi vedel, čemu potrebuje El Oro mestno stražo!"
„Takoj se lahko prepričate, ali se samo šalim, ali {{prelom strani}} sem res stražnik," je odgovoril mož grozeče. „Torej, kdo je tu?"
„Dober prijatelj!" se je nasmejal Kortejo. „Le pustite nas noter!"
Tedaj je zazvižgal mož na ves glas s svojo piščalko.
„Kaj pa delate?" je vprašal Kortejo.
„Saj slišite!"
„Nikar se ne šalite!"
S temi besedami je hotel potisniti Kortejo Mehikanca v stran, a stražnik je takoj nastavil svojo puško in zaklical:
„Ostanite na mestu! Ustavite se, sicer Vam porinem takoj kroglo v glavo. Počakajte, dokler pridejo ljudje. El Oro je obseden."
„Oh! Od kedaj pa?"
„Dve uri je tega."
„Kdo je pa zasedel El Oro?"
„Senor Huares."
To ime je vplivalo na Korteja in njegove spremljevalce. Preje so hoteli stražnika kar pobiti na tla, sedaj so se pa takoj umaknili. Tudi Kortejo se je glasno začudil:
„Huares!" je zaklical. „Ali je tu?"
„Saj slišite."
„O, to je potem seveda drugače; udam se. Vaši tovariši že prihajajo, poglejte!"
Takoj na stražnikov žvižg so mu odgovorili njegovi tovariši. Sedaj so se približali nekateri dobro oboroženi možje, in njihov vodja je vprašal:
„Kaj pa je, Hermílo?"
„Ti tujci hočejo v mesto."
„Kdo pa so?"
„Niso povedali še svojega imena."
{{prelom strani}}
„Torej ga bodo pa sedaj meni povedali."
„Jaz se pišem Kortejo," je dejal ta, „in sem iz Mehike. Sedaj se vračam domov, in sem hotel prenočiti v El Oru."
„Ali so drugi Vaši spremljevalci?"
„Da."
„Kaj pa ste?"
„Oskrbnik grofa de Rodriganda."
„Oh, odličen izsesalec! Pojdite z menoj!"
Te besede je izgovoril zelo neprijazno.
„Tedaj jašem rajše naprej," je odgovoril Kortejo.
Sedajni položaj mu je bil jako neljub; stvar mu utegne morda celo škodovati; zato je izgovoril to opazko.
„Tega pa ne smete," mu je odgovoril načelnik straže. „Prišli ste do naše straže in ne smete več nazaj. Torej naprej!"
Kortejo mu je sledil. Sicer bi ne bilo težko skočiti iz konja in uiti v temno noč, ampak Kortejo ni bil junak, zato je rajše ubogal stražnika.
Straža ga je peljala v mesto, ki je bilo sicer majhno, ampak danes do zadnjega prostorčka napolnjeno. Povsod so stali konji, jezdeci so pa počivali v hišah.
Huares je tisti, ki je igral pozneje v žalostni usodi mehikanskega cesarja Maksimiljana tako veliko ulogo. Takrat sicer ni še bil predsednik, ampak samo voditelj svoje stranke, vendar že tako slaven, da so se ga povsod bali. Bil je Indijanec. Znano je bilo, da je drzen, premeten in grozovit; ampak bil je tako trdne volje in odločnega značaja, da je uredil mehikanske politične zmešnjave.
Nastanil se je v najlepši hiši celega mesta. Tja so peljali stražniki Korteja in njegove spremljevalce. Pri {{prelom strani}} vežnih vratih so stražili štirje jezdeci z golimi meči. Kortejo in njegovi
Na koncu dolge mize je predsedoval Indijanec Huaras. Takrat je bil še čisto na kratko ostrižen, in videla se mu je velika oglata glava. Oblečen je bil priprosto, pripostejše ko vsi gospodje okoli njega, ampak celo tujec je takoj spoznal, da je Huares njihov gospod.
„Kaj je?" je vprašal na kratko, ko je zapazil prišlece.
„Te ljudi je ustavila straža, Indijanec je pogledal ostro Korteja in njegove spremljevalce. „Kdo pa ste?" je vprašal.
„Jaz se pišem Kortejo in sem oskrbnik grofa de Rodriganda. Stanujem v Mehiki," je odgovoril Kortejo.
Huares je malo pomislil in potem vprašal:
„Oskrbnik bogatega grofa de Rodriganda, ki je bil lastnik hacijende del Erina?"
„Da."
„Kam ste pa namenjeni?"
„Domov v Mehiko."
„Odkod pa prihajate?"
„Iz hacijende Vandakva."
„Kaj ste pa imeli tam opraviti?"
„Obiskal sem hacijendera."
„V kaki zadevi pa?"
„Iz prijateljstva."
Temno je pogledal Huares Korteja in ga vprašal:
„Oh, ali ste njegov prijatelj?"
„Da," je odgovoil Kortejo nepremišljeno.
{{prelom strani}}
„Torej gotovo niste moj prijatelj, kajti ta človek je Miramonov pristaš.“
Kortejo se je presti’ašil. Miramon je bil predsednik mesta Mehike in je hotel postati predsednik cele dežele. Potoval je z velikim spremstvom po deželi, da si pridobi pristašev, in pokončal je pri tem brezozirno vse, ki se mu niso hoteli udati.
| |||