Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 39.372:
==Osemnajsto poglavje. '''Pod zemljo.'''==
<poem><p align=right><small>... A sedaj, ko med grobovi
Tiho, tožno vse krog mene;
Tebe ni ... in le vetrovi
Spó čez gaje A. Gradnik.</small></p></poem>
Mračilo se je že, ko je dospel Verdoja s svojim švadronom na hacijendo del Erina. Častnike so nastanili v hiši, moštvo se je moralo zadovoljiti pa pod prostim nebom. To ni v dotičnih krajih nič nenavadnega in hudega. Konji so tam napol divji in ne rabijo hlevov, in pravemu Mehikancu ni nič mar, ali leži v mehki postelji, v navadni viseči mreži, ali pa na trdih tleh.
Karpeles je peljal kapitana Verdojo in njegove častnike v salon. Kmalu je vstopila stara Herm&jek, da odkaže gostom sobe. Olga Karpeles, ki je sedela sicer vedno pri postelji svojega ljubčeka, je šla pogledat, če je v sobah vse v redu. Bila je ravno v kapitanovi sobi, ko zasliši bližajoče se korake; prepozno je bilo, in ni mogla več oditi.
Vrata so se odprla, Verdoja je vstopil in jo zagledal sredi sobe. Olga je bila krasna že preje, skrb za svojega ljubčeka jo je storila že krasnejšo in zanimivejšo. Solnce je ravno zahajalo in obsevalo s svojimi zadnjimi, zlatimi žarki prelepo deklico. Olga je stala {{prelom strani}} sredi sobe kakor kraljica dneva, ki se poslavlja od žarkega solnca.
Verdoja se je kar začudil. Največji umetnik ne more naslikati tako krasne podobe. Srce mu je začelo močneje biti, in kri mu je silila v glavo, a ne iz čistega, svetega čustva, ampak iz nasladnosti in strasti.
Olga je zarudela, se priklonila in dejala z ljubkim, zvenečim glasom:
„Le stopite bliže, senor! V svojem stanovanju ste!"
Priklonil se ji je kavalirsko in dostojno ter stopil bliže.
„Kar razočaran sem, ko vidim v svojem stanovanju boginjo lepote," ji je odgovoril, „in Vas prosim milostivega oproščenja, ker sem motil Vašo prisotnost s svojim prihodom."
Hotela mu je podati roko v pozdrav, kakor je na Španskem navada, a sedaj jo je odtegnila. Njegove besede, njegov obraz in vsa njegova oseba se ji je zazdelo nekako zoperno.
„Oh, torej ste angelj-varuh te hiše! Morda celo —?"
„Hacijendeno je moj oče," mu je odgovorila na kratko.
„Hvala lepa, madona! Pišem se Verdoja, in sem poveljnik konjenikov. Neskončno srečnega se čutim v tem trenotku, da smem poljubiti Vašo majhno, dražestno ročico."
Pri teh besedah jo je prijel za roko in jo poljubil, ne da bi je mu mogla tako hitro odtegniti.
„Dovolite, da Vam prepustim Vaše stanovanje," je dejala. „Gotovo ste potrebni miru in odpočitka."
Hotela je oditi k vratom, a Verdoja jo je prehitel in dejal:
{{prelom strani}}
„O prav nič nisem potreben miru, moja edina naloga je ljubezen in oboževanje lepote. Vsedite se, madona! Šele eno minuto Vas vidim in hrepenim, da bi smel ostati v Vaši bližini."
Olga je bila v veliki zadregi. Verdoja je Bil navajen občevati z koketnimi, velikomestnimi damami.
„O prosim, dovolite mi oditi," ga je prosila. „Kajti izpolniti moram svoje dolžnosti."
Verdojev pogled se je vsesal goreče in hrepeneče v njen obraz. In odgovoril ji je:
„Prva dolžnost gospodinje je, da gostu po možnosti postreže."
„Dolžnost gosta je pa, da je uljuden z gospodinjo!"
„Saj sem, primojkokoš, da sem!" je zaklical. „Dovolite mi svojo ročico in ne odidite še!"
Prijel jo je za roko, a posrečilo se ji je uiti in doseči vrata.
„Adijo, senor!" je dejala.
„Stojte!" je zaklical. „Ne pustim Vas še."
Segel je po njej, a hitro je izginila in zaprla vrata za seboj. Dolgo časa je stal na mesta in zrl v zaprta vrata.
„Grom in strela!" je godrnjal. „Kaka lepotica. Ta je še čista in neomadeževana. To razburja človeku živce. Nikoli se mi še ni pripetilo, da bi bil že pri prvem pogledu tako perfektno zaljubljen. To bo pa imenitno stanovanje! Če bi ne bil že oženjen, bi se morda spodtaknil nad to prekrasno devo. Ampak moja mora postati!"
Olga je bila vesela, ker mu je srečuo ušla. Bala se je tega moža, ki jo je tako meseno gledal. Trdno je sklenila, da se ga bode izogibala kolikor mogoče. {{prelom strani}} Šla je naravnost k svojemu zaročencu, kjer je sedela navadno ves dan.
Tam sta bila ravno Strnad in Krek, ki sta obiskala bolnika. Zdravje se mu je povoljno boljšalo. Operacija se je imenitno posrečila, in mrzlica ga še ni mnogo tresla. Zavedal se je popolnoma, saj v tem trenutku, in govoril z zdravnikom, ki je sedel poleg njegove postelje. Ko je zagledal svojo ljubico, je porudečilo veselje njegova lica.
„Pojdi sem, Olga!" jo je prosil. „Slišiš, gospod doktor Strnad pravi, da pozna mojo domovino."
Olga je to že vedela, ali delala se je, kakor bi ji povedal novico.
„Oh!" je dejala, „to je pa zelo srečen slučaj."
„Res je. Mojega brata tudi pozna. Videl ga je, preden je odpotoval."
Bolnikov brat je sedel za preprogo; kajti bolnik ni smel vedeti, da je tu. Vsako vznemirjenje, bodisi veselo ali žalostno, bi mu utegnilo škodovati. Njegova bolezen in operacija sta ga tako oslabili, da je vedno spal, ali pa samo napol čul. Tako je bilo tudi sedaj.
Komaj je Strnad vstal, in se je vsedla Olga na njegovo mesto, jo je prijel bolnik za roko, se srečno nasmejal in zaspal:
„Pravite, da ni več nevarnosti?" je dejala Olga Strnadu potihem.
„Nobene nevarnosti ni več. Mir in to zdravo spanje ga kmalu telesno in duševno okrepčata. Paziti moramo samo na to, da ga obvarujemo vsega, kar bi mu utegnilo škodovati. Ampak Vi se morate tudi odpočiti, sicer lahko zbolite."
„O, saj sem močna, senor!" je dejala, „nikar se ne bojte zame."
{{prelom strani}}
Strnad in Krek sta odšla. Šla sta pred hišo in si ogledala vojaško taborišče. Tam sta našla tudi Marijana, ki je prišel tja z istim namenom. Vojaki so cepili in pripravljali drva ter kurili velike grmade. Konje so izpustili na pašo, sedla so pa znosili na dvorišče, da jih denejo pod glavo namesto blazin.
Karpeles jim je dal na razpolago lepega bika, ki so ga zaklali, razsekali in pekli. Življenje na dvorišču je bilo zelo živahno, in naši trije možje so precej časa gledali.
Kmalu je prišel čas večerje. Šli so v salon, in tudi častniki so prišli kmalu potem. Verdoja je najprvo pogledal, če je tudi Olga prišla. Zmotil se je, kajti zapazil je, da je ni. Stara Marija Hermajek jo je nadomestovala.
Karpeles je predstavil goste druzega drugemu. Mehikanski častniki so bili sicer zelo uljudni, a so se malo brigali za tujce. Tako finim kavalirjem ni treba meriti se z navadnimi Slovenci.
Verdoja je opazoval Strnada, Kreka in Marijana. Ti trije možje so bili vredni zanj čez milijon durov. Hitro si je ogledal Marijana in Kreka ter se ustavil pri Strnadu. Njegova mogočna postava mu je imponirala. Tega moža se ne more lotiti; saj je bil velikan, močnejši ko Verdoja sam. Kako samozavestno se kreta in kako malo in odločno govori. Verdoja je sklenil, da da se ga bo lotil samo z zvijačo. Med pogovorom je napravil Karpeles opazko, ki se je je kapitan takoj oprijel.
„Zelo nas veseli, senorji, ker ste prišli," je dejal hacijendero. „Sedaj se nam saj ni treba ničesar bati. Še včeraj nam je pretila velika nevarnost."
{{prelom strani}}
Verdoja je poznal to nevarnost, saj mu je pravil Kortejo o tem, vendar se je delal, kakor bi ničesar ne vedel.
„Nevarnost? Kaka pa?" je vprašal.
„Napasti so nas hoteli," je odgovoril Karpeles.
„Nemogoče! Kdo pa?"
„Tolpa roparjev ali brigantov."
„Tedaj je morala biti ta tolpa precej velika?"
„Čez trideset mož."
„Grom in strela! Če se klatijo take tolpe po deželi, tedaj mora biti človek res zelo previden. Ali so hoteli napasti hacijendo, ali samo nekatere osebe?"
„Mislim, da samo nekatere osebe, ker so pa te osebe v moji hiši na varnem, so hoteli napasti hacijendo, jo razrušiti in usmrtiti vse stanovalce."
„Za vraga! Kdo so pa te osebe?"
„Senorji Strnad, Marijano in Krek."
„Čudno! Kako ste se jih pa vendar ubranili?"
„Senor Strnad jih je vse postreljal."
Verdoja je začudeno pogledal Strnada, in tudi drugi častniki so se neverjetno nasmehljali.
„Celo tolpo?" je vprašal Verdoja.
„Razun nekaterih."
„Ostale je pa postrelil senor Strnad sam?"
„Sam. Imel je enega samega spremljevalca, ki je ustrelil morda dva sovražnika, ostale je postrelil senor Strnad sam."
„To se mi zdi pa popolnoma neverjetno. Da bi se pustilo trideset mož postreliti od enega samega moža, ne da bi se branili? Gotovo se motite!"
„Nikakor," je dejal hacijendero navdušen. „Poslušajte, Vam bom vse natančno povedal."
Tedaj je Strnad resno pogledal Karpelesa in dejal:
{{prelom strani}}
171*
„Prosim, pustimo to stvar, saj ni bilo nikako junaštvo!"
| |||