Beračeve skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 42.141:
„Molči!" je zaklical. „Sedaj si moja, in odvisno je samo od mene, ali te zdrobim, ali zboljšam tvoje sedanje razmere."
{{prelom strani}}
„Da bi me te zdrobil?" mu je odgovorila. „Nisi pravi mož, ki bi mogel zdrobiti sestro Bivolovega Čela. Izgubljen bi bil, če bi se me samo dotaknil!"
Grozila mu je, vendar je bila tako lepa, da je omamila vse njegove čute. Stopil je k njej ter jo hotel objeti. Hrabra Indijanka se ga ni bala; spomnila se je, kak nasvet je dala Olgi. Hitro je stopila k Parderu in mu bliskoma iztrgala izza pasa nož in revolver. Objednem ga je sunila tako močno od sebe, da je treščil z glavo ob železna vrata. Z desnico je namerila z revolverjem na poročnika, v levici je pa držala oster nož.
„Vrag!" je zaklical Pardero. „Počakaj, takoj te ukrotim!"
Hotel je planiti na njo.
„Samo za korak se mi približaj, pa te ustrelim!" je zaklicala Karja.
„Hm! Deklica ne ustreli tako hitro!" se je zasmejal.
Planil je na Karjo. Tedaj je počil strel, glasno je zatulil Pardero in se prijel za spodnjo čeljust. Vpil je nekaj trenutkov in planil iznova na Indijanko.
„Satan, to mi pa drago poplačaš!" je vpil jecljaje, ker ni mogel več razločno govoriti.
Z levico je držal svojo obstreljeno čeljust, z odstreljeno desnico je pa planil na Karjo. Tedaj je sunila bliskoma enkrat, dvakrat, trikrat z bodolom Pardera v prsa.
„O Dios!" je zaklical in se lovil po zraku.
„Pojdi v pekel!" je odgovorila Karja.
Sedaj je sunila četrtič in ga zadela ravno v srce. Mrtev se je zdrudil na slamnato ležišče. Hitro je pokleknila deklica k njemu mu vzela drugi revolver, {{prelom strani}} uro, mošnjo z smodnikom, torbico za jedila in sploh vse, kar je imel. — —
Tedaj je čula, da zraven nekdo glasno trka.
„Kdo trka, kdo je tu?" je vprašala.
„Jaz, Olga!" se je čul zamolkel odgovor.
Karja je zavpila od samega veselja, zgrabila svetilko in hitela k sosednji celici. Morala se je zelo truditi, dokler je odmaknila stare, zarujavele zapahe. Slednjič je odprla vrata, iti Olga ji je hitela naproti.
„Orožje imaš in luč, prosta si!" je dejala.
„Orožje imam, ampak prosta še nisem," je odgovorila Indijanka. „Klicala si. Ali si vedla, da sem v bližini?"
„Slišala sem dva glasova, moški in ženski, ter sem mislila, da si gotovo ti. Potem sem čula strel. Kdo je pa streljal?"
„Jaz. Razdrobila sem Parderu najprvo čeljust in ga potem z nožem umorila."
Tedaj je pokazala krvavo bodalo. Olga se je kar stresla.
„Moj Bog, to je strašno!" je vzdihnila.
„Strašno?" je vprašala Karja. „O ne; morala sem se braniti, in sedaj ima svoje plačilo. Ampak porabiti morava čas. Zapreti se ne pustive več. Ali znaš streljati z revolverjem?"
„Znam. Oče me je naučil."
„Ali imaš kako orožje?"
„Tale nož. Vzela sem ga Verdoji."
„Dobro, vidim, da si hraba. Tu imaš revolver. Kdor se naju dotakne, ga ustreliva. Pojdi sedaj, da preiščeva hodnik!"
Šla ste po dolgem hodniku v oni smeri, odkoder sta prišle. Hodnik je bil ozek in nizek, in zrak zaduhel {{prelom strani}} in prepelel. Karja je šla prva. Nenadoma se je ustavila in od veselja zavpila.
„Kaj pa je?" je vprašala Olga.
„Nekaj sem našla!" je odgovorila Indijanka. „Ne bode nam treba stradati in tudi v temi ne ostanemo. Poglej sem!"
Ob hodniku je bila izklesana precejšnja luknja. Tam je bilo mnogo hlebov koruznega kruha in velika, polna steklenica olja.
„Kaka sreča!" je dejala Olga. „Jaz naj bi bila umrla vsled lakote!"
„Sedaj pa ne boš. Dovolj kruha imamo in še polno torbo jedil, ki sem jo vzela Parderu. Pojdi naprej!"
„Ali ni nevarno, iti v te hodnike?"
„Zakaj?"
„Morda zaideve."
„Ne. Natančno se spominjam, da smo prišli odtod, akoravno sem imela zavezane oči."
Šli ste počasi naprej in prišle slednjič do vrat, ki so imela močan, železen zapah, ki so ga šele pred kratkem namazali. Vrata so bila samo prislonjena. Odprle ste jih in prišle na hodnik, ki je bil navpično na prvega.
Karja je bila previdna in preiskala najprvo vrata. Ta so imela tudi na drugi strani zapah, zaprla so se torej lahko od obeh strani.
„To ima vse svoj namen," je dejala. „Zunanji zapah zapro takrat, kadar hočejo zapreti naš hodnik, notranji zapah pa takrat, kadar naju obiščeta najina oboževalca, da ju nihče ne moti."
„Kar groza me je," je priznala Olga. „Kaka usoda naju je čakala!"
„Sedaj sva se srečno oprostili take usode."
{{prelom strani}}
„Kaj pa potem?"
„Trdno upam, da nam Strnad sledi in najde našo ječo. Tačas imamo dovolj orožja, streliva, olja in živeža. Branile se bodeve in se ne udave. Če bi le vedela, kam naj se obrnem, na desno ali na levo."
„Čuj!"
Poslušale ste. V hodnika sta čule bližajoče se korake.
„Nazaj! Zaprive vrata!" je ukazala Karja.
Hitro sta se umaknile v hodnik, zaprle vrata in zataknile zapah. Koraki so se približali — in šli mimo; samo nekdo je nalahko sunil v nje, češ ali so zaprta ali ne.
„To ni bil samo jeden mož," je zašepetala Olga.
„Zdi se mi, da so bile štiri osebe," je odgovorila Karja. „Gotovo sta Verdoja in čuvaj, ki sta pripeljala senorja Marijana in senorja Kreka. Ustavili so se. „Čuj, kaj govore?"
Niso bili še daleč od vrat, in Verdoja je dejal:
„Stojte, smo že tu! Tu noter daj jednega, zraven pa druzega. Naprej!"
Minulo je nekaj minut, potem so se čuli zarujaveli zapahi. Dva moža sta se vrnila. Zunaj pred vrati sta se ustavila, in Verdoja jih je poskusil odpreti.
„Oh, zaprl se je," se je zasmejal.
„Tega bi pa ne bilo treba!" je zagodrnjal čuvaj. „Sedaj morava pa čakati."
»Hm, noče, da bi ga mi-dva motila. Kar nevošljiv sem mu. Indijanka je skoraj tako lepa ko njena gospodarica in se gotovo tako zelo ne brani. Ampak tudi to senorito Olgo še ukrotim. Sicer pa Pardera nebom čakal. Zelo truden je. Morda zaspi pri svoji ljubici {{prelom strani}} in tedaj bi bilo neumno, če bi ga tule čakala, dokler se zbudi."
„Če se pa hoče vrniti?"
„Naj pa malo počaka."
„Morda zaide v hodnikih in kaj vidi, kar mu ni treba videti."
„Prihodnja vrata zapreva, potem more samo še v ta hodnik in mora počakati, dokler mu odpreva."
„Če pa gre iz svoje celice na nasprotno stran?"
„Tudi daleč ne pride. Zadnja vrata ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti. Pojdi, čez eno uro prideš ponj."
Odšla sta. Deklici ste sedaj ložje dihali. Poslušali ste, dokler ste čuli korake, in potem je vprašala Olga:
„Kaj storivi sedaj?"
„Oba senorja oprostivi."
„Če bo mogoče?"
„Upam. Potem smo štirje in se nam ni treba bati."
Karja je odpahnila zapah, in deklici ste stopili v drugi hodnik. Šle ste naprej, dokler ste dospeli do dveh vrat. Karja je potrkala, a nihče in odgovoril. Potem je odprla prva vrata in razsvetila z svetilko tesno celico. Na tleh je ležal mož, ki je bil priklenjen na dveh verigah.
„Senor Krek!" je dejala. „Zakaj pa ne odgovorite?"
Tedaj so zarožljale verige, in Krek se je zganil. Ker je stala Karja v senci, je ni videl, a spoznal jo je takoj po glasu.
„Senorita Karja!" se je veselo začudil. „Na kak način pa pridete sem?"
„Oprostile sve se," mu je odgovorila.
„Kaj? Kdo pa še?"
{{prelom strani}}
„Senorita Olga."
„Oh, ali je pri Vas?"
„Da, tu sem," je odgovorila Olga in vstopila v celico. „Hrabra Karja je usmrtila Pardera, mu vzela orožje in me oprostila. Sedaj odrešimo tudi Vas."
„Hvala Bogu!" je zaklical. „Ali je Verdoja odšel?"
„Da. Vrne se šele čez eno uro."
„Torej imamo dovolj časa. Senor Marijano leži poleg mene."
„Tudi njega oprostimo," je dejala Karja. „Ampak kako odklenemo verige, ker nimamo ključev za ključavnice?"
„O," je dejal, „saj ni ključavnic. Verige so samo zataknjene na obeh straneh na zidu, a doseči jih ne morem. Poglejte, senorita!"
Verige so bile res samo zataknjene; ker so pa bile prekratke, ni mogla oprostili niti desnica levice, niti levica desnice. V pol minute je oprostila Karja Kreka.
Potem so šli v sosednjo celico in oprostili Marijana. Sedaj sta morali deklici povedati, kako sta se oprostili. Moža se nista mogla dovolj načuditi njuni odločnosti in sta ju pohvalila.
Potem je Marijano predlagal, naj obdrže dami bodala, revolverja naj pa izročiti možema, ker sta bolj izurjena. Dami ste bili zadovoljni s tem predlogom. Potem so sklenili, da se na nobeden način ne ločijo.
Vendar so razdelili živež na štiri dele, vsak je vzel svoj del; saj niso vedeli, kaj jih še čaka. Tudi po vrče za vodo so šli, vsak je nosil svojega s seboj. {{prelom strani}} Krek in Marijano sta si razdelila tudi patrone, ki jih je pobrala Karja Parderu, in Krek je vzel stekleico z oljem.
Sedaj so imeli vse, kar so rabili, in začeli so preiskovati temne hodnike.
Hodnik, kjer sta bili Marijanova in Krekova celica, je imel spredaj vrata, zadaj se je pa končal v veliko jamo. Iz tega hodnika so vodila vrata v oni hodnik, kjer sta bili Olgina in Karjina celica. Na koncu tega hodnika so bila vrata z dvema zarujavelima zapahoma.
Moža sta sicer z velikim naporom odmaknila zapahe, a vrat vendar nista mogla odpreti. To so bila tista vrata, o katerih je dejal Verdoja: „Saj jih ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti."
„Kaj naj storimo?" je vprašal Krek. „Odpreti jih ne moremo."
„Menda imajo skrivnostno ključavnico ali zatvornico," je dejal Marijano. „Preiščimo jih, morda se nam posreči."
Posvetili so povsod, tipali z rokami in nogami na vse strani, po tleh in ob stenah, a vse zaman.
„Nič ne pomaga," je rekel Krek. „Na ta način se gotovo ne oprostimo. Rešiti se moramo z zvijačo."
„Na kak način pa?" je vprašala Olga.
„Ura, ko se vrne čuvaj, je menda že minula. Čuvaja moramo ujeti. Ko ga imamo, ga prisilimo, da nam pokaže pot na prosto."
„To je najboljše in jedino sredstvo," je pritrdil Marijano. „Saj imamo žveplenke, ki jih je imel Pardero v žepu, zato svetilko lahko ugasnemo, da nas ne izda. Vrnimo se k vhodu v ta hodnik in odprimo vrata. Teden ostane pri vhodu, drugi se pa skrije za vrata. Kadar pride, ga zgrabiva in premagava."
{{prelom strani}}
„In midve?" je vprašala Karja.
„Vidve se skrijeti v Olgino celico. V drugi leži Parderovo truplo, tam gotovo ne marate biti."
Tako so tudi storili. Dami ste šli v celico, Marijano je stopil k vhodu, Krek pa za vrata.
Precej dolgo sta čakala, potem sta zaslišala od daleč loputanje z vratmi in bližajoče se korake, čuvaj je prišel. Njegova svetilka je slabo svetila. Mož se je ustavil pri odprtih vratih.
„Senor Pardero!" je zaklical.
Nihče ni odgovoril, zato je stopil skozi vrata in pogledal v teman hodnik. Slabo je razsvetila čuvajeva svetilka Marijanovo postavo, ki je slonel ob steni.
„Senor Pardero, ali ste gotovi?" je vprašal čuvaj.
„Sem," je odgovoril Marijano s tujim glasom.
„Torej pojdite. Senor Verdoja je že odjahal na hacijendo in mi naročil, da pridite za njim."
„In ostali?"
Hodnik je bil ozek zaduhel in teman, čuvajeva luč je slabo brlela, Marijano je posnemal Pardevov glas, zato je mislil čuvaj res, da govori z Parderom in odgovoril je:
„Vrnili so se."
„Vsi?"
„Vsi. Senor Verdoja jih je hotel poslati samo nekaj, ker je pa Strnad tako močan in premeten človek, so se morali vrniti vsi, da ga ujamejo. Svoje plačilo dobe šele takrat, ko ga pripeljejo živega, ali pa prineso njegovo glavo. Zato se gotovo potrudijo, da ga dobijo."
„Ampak konji so bili utrujeni."
Marijano je hotel zvedeti Verdojeve nakane, a Kreku se je zdela stvar skrajno nevarna, zato je stopil po tihem {{prelom strani}} izza vrat za čuvajev hrbet. Čuvaj še vedno ni ničesar sumil in odgovoril je Marijanu:
„Najprvo so šli na hacijendo in zamenjali konje. Sicer sta pa vragova, ki se pišeta Krek in Marijano zaprta in trdno priklenjena; ne uideta nam."
„Ne?" je vprašal Marijano.
Stopil je tedaj k čuvaju, in istočasno je zgrabil Krek moža za vrat. Čuvaj je izpustil svetilko na tla, strašno zastokal, šinil z rokami v zrak, skrčil noge, se stresel po celem telesu in ostal trd možema v rokah, kajti tudi Marijano ga je zgrabil.
„Dobro je!" je dejal Krek. „Onesveščen je. Prižgiva svetilko!"
Položila sta čuvaja na tla in prižgala svetilko. Ko sta mu posvetila v obraz, je ležal ves trd na tleh. Oči je imel izbuljene in v obrazu je bil sive barve.
„Ta ni onesveščen, ampak mrtev," je dejal Marijano.
„Ne, mrtev ne more biti," je odgovoril Krek. „Saj sem ga samo malo stisnil."
„Le poglejte ga natančnejše, senor, onesveščenec ni take barve. Mrtev je, mrtev. Niste ga zadavili, ampak kap ga je zadela od strahu, ker sva ga tako nenadoma zgrabila."
„Tristo vragov, mogoče! Saj so res ljudje, ki jih zadene kap, taki; več sem jih že videl. Ampak to je pa res neumno!"
„Zakaj?"
„Ker nam ne more pokazati izhoda."
„Res je. Morda ga pa najdemo brez njega. Skozi ta vrata moramo iti, odkoder je prišel."
„To bi bilo seveda zelo lahko, ampak ti hodniki mi zde brez konca in kraja. Lahko zaidemo, sicer {{prelom strani}} so pa menda povsod vrata, ki jih ne more nihče odpreti."
„Le poglejmo. Najprvo se pa prepričajva, če je ta človek res mrtev. Nož in dvocevno pištolo ima za pasom. Imamo zopet več orožja."
Marijano je vzel nož in prerezal čuvaju za zapestjem žile. Pritekla je vodena tekočina. Prepričala sta se, da je mož res mrtev.
Preiskala sta mrličeve žepe in našla staro uro iz tómbaka, ki je bila velike važnosti za jetnike, majhen nož in precej cigaret.
Ko sta spravila mrliča k Parderu, sta šele poklicala dami in jima povedala, kaj sta doživela.
„Mož se mi ni zdel strahopetnež," je dejala Karja. „Senor Krek ima močne roke in ga je gotovo zadavil."
„Kaj pa še! Morda res ni bil strahopeten, Odšli so v stranski hodnik. Tam so zavili na desno, kajti od one strani je prišel čuvaj. Na koncu tega hodnika so bila odprta vrata, ki so vodila zopet v stranski hodnik. V tem hodniku so zavili na desno in prišli do skalnate stene. Vrnili so se in zavili na levo stran. Dospeli so do vrat, ki so bila zaprta z dvema zapahoma. Z velikim trudom so odmaknili zapahe, a vrat niso mogli odpreti.
{{prelom strani}}
„Tudi ta vrata imajo skrivnostno pripravo," je dejal Krek.
„Morda," je odgovoril Marijano. „Preiščimo jih!"
Preiskali so vrata in bližnjo okolico z največjo bistroumnostjo, poskušali nekaj ur, a trudili so se brez uspeha.
„Zaman se trudimo," je dejal slednjič Marijano. „Poskusiti moramo nov napad."
„Na koga pa?" je vprašala Olga.
„Na Verdojo."
„Res je," je pritrdil Krek. „Če čuvaj ne pripelje Pardera, bo Verdoja slutil, da se jima je prigodila kaka nesreča. Prišel bo v piramido, in mi ga napademo, kakor smo čuvaja."
„Ampak če tudi njega zadavite!" je dejala Olga.
„Kaj pa še! Ne bom ga prijel za vrat. Dva moža ga lahko drugače premagata. Potem pokličeva dami, da ga zvežete, midva ga pa drživa, da se ne more braniti. Če si bo hotel rešiti življenje, nam bo moral pokazati izhod iz teh neskončnih hodnikov."
„To je edino sredstvo, da se oprostimo," je pritrdil Marijano. „Vrnimo se v naš hodnik."
„Sedaj imamo še dovolj časa," je dejala Karja. „Sedaj Pardera še ne bo pričakoval, in dokler začne Verdojo skrbeti, mine gotovo še nekaj ur."
„Torej naj greste dami spat, midva pa čujeva."
Tako so tudi naredili. Ker je pa bilo dami strah ste šli spat skupaj v ono celico, kjer je bil Marijano priklenjen. Vzeli ste svetilko s seboj. Marijano in Krek sta pa čakala pri vratih, kjer sta napadla čuvaja. Tam je bilo najvarnejše.
Verdoja medtem niti slutil ni, kaj ga čaka v starem paganskem svetišču. Jahal je tačas z Mehikanci na hacijendo. {{prelom strani}} To hacijendo je podedoval od svojega očeta. Posestvo je ležalo v mehikanski deželi Čiváva z glavnim mestom Čiváva.
Hacijenda te bila oddaljena od glavnega mesta dva dni, in v Mehiko so navadno jahali čez teden dni. Zato so bili Verdojevi predniki pravi hacijenderi, ki so se posvetili živinoreji, a za politiko se niso brigali. Verdoja je bil prvi, ki je zašel na druga pota. Bil je častihlepen ter hotel postati slaven, kar je v Mehiki, kjer je toliko strank, lahko, a tudi težko. Niti slutil ni da postane Huares nekdaj še tako slaven mož. Verdoja je spravil pri njem do ritmojstra (kapitan), a sedaj je doživel tako sramoto. Vedel je, da ga Huares ne mara več.
Pozno je že bilo, ko je dospel na hacijendo, in nihče ga ni pričakoval. Zato so vsi trdno spali. Zbuditi je moral nekaj bakerov in jim ukazal, naj dado njegovim spremljevalcem druge, krepke konje. Kmalu so Mehikanci odjahali, odkoder so prišli.
Šele sedaj je prišel Verdoja sam na vrsto. Bil je še neoženjen, a imel je na bacijendi oddaljeno sorodnico, ki je oskrbovala gospodinjstvo. Vsa začudena ga je sprejela. Mislila je, da je pri Huaresu kje v južni Mehiki, zato se je začudila, ko je prišel tako nepričakovano sredi noči. Ko je pa zagledala, da mu manjka desnica, se je zelo prestrašila. Hotela mu je izreči svoje sožalje na dolgo in široko, a Verdoja ji je ukazal, naj mu prinese večerjo.
Med jedjo ji je povedal, da dobi še gosta, nekega senorja Pardera, ki ga pripelje čuvaj. Tudi za tega naj pripravi sobo in večerjo. Ker je bil zelo truden, je šel potem spat. — —
{{prelom strani}}
Ko se je zbudil, je bilo že precej pozno, in stara senora mu je prinesla šokolado. Molče je zavžil svoj zajutrek, in medtem mu je povedala, kako je prav, ker je prišel. Tudi v deželi Čiváva je nastala revolucija, in guvernér je pisal v Mehiko po vojaško pomoč.
Vsled tega je prišlo v Čivávo več švadronov konjenikov, ki strogo pazijo na sovražnike sedanje vlade.
V vsej deželi so vedeli, da je Verdoja Huaresov pristaš, ker služi pri njemu. Zato so na hacijendi že davno pričakovali vojake in se jih bali.
Verdoja jo je molče poslušal. Politične razmere ga navidezno niso zelo skrbele. Slednjič je porinil prazno skledico v stran in vprašal:
„Ali je senor Pardero že vstal?"
„Senor Pardero?" je vprašala.
„Da; oni, senor, ki sem ga še včeraj pričakoval."
„Oh, tisti? Saj še prišel ni."
„Še ne?" se je začudil Verdoja. „In čuvaj, ki naj bi ga bil pripeljal?"
„Ga tudi nisem videla."
„Gotovo si zaspala, in pomagala sta si na kak drug način."
Razžaljeno ga je pogledala in dejala:
„Saj bi si niti ne mogla pomagati na kak drug način. Če pridejo gosti, vedno sama vse uredim; to je moja stvar. Do jutra sem čula in zaman čakala."
Verdoja je molčal in vstal. Počakal je prihod dragoncev. Prijahali so pred {{prelom strani}} hišo. Častniki so razjahali svoje konje, in poveljnik,
„Ali je to hacijenda Verdoja, senor? „Da," je odgovoril posestnik.
„Lastnina nekega senorja je, ki se piše Verdoja, kajne?"
„Da."
„Ki služi kot ritmojster pri Huaresu?"
„Ne."
Častnik je začudeno pogledal Verdojo ter dejal:
„Senor, natančno poznam razmere."
„Dvomim," je odgovoril Verdoja.
„Senor!" je rekel ritmojster, skoraj grozeče.
„Senor!" je dejal Verdoja z nasmehom.
„Natančno vem, da je Verdoja sedaj pri Huaresu v Potosíju."
„Ha, ha! Če veste Vi to tako natančno, tedaj pač jaz ne vem natančno."
„Brezdvomno. Lahko torej uvidite, da vlada iz opravičenih vzrokov uvažuje to hacijendo. Ukaz sem dobil, naj se tu utaborim."
„S celim švadronom?"
„Gotovo."
„Na hacijendine stroške?"
„Da."
„Protestiram."
„S kako pravico pa?"
„S pravico, ki jo ima lastnik. Jaz se pišem Verdoja, senor."
„Oh, torej ste lastnikov sorodnik?"
„Ne; jaz sam sem lastnik. Sedaj sem tu, kakor vidite, ne pa v Potosíju. Kdo izmed naju pozna torej natančnejše razmere?"
{{prelom strani}}
„Torej sem dobil napačno poročilo?"
„Menda že. Ravno so mi osedlali konja, da grem nadzorovat bakere. Le utaborite se zamojdel tačas v hacijendi, a za škodo, ki mi jo napravite, ste sami odgovorni. Adijo!"
Zajahal je svojega konja in oddirjal, ne da bi se ozrl na dragonce. Nihče mu ni sledil, in dospel je do piramide neopazovan. Razjahal je svojega konja ter ga skril v gostem grmovju.
V bližini je bila velika, razpokana skala. Na to skalo se je Verdoja naslonil, in odmaknil se je velik nepravilen kos skale. Sedaj si lahko zagledal velik, temen rov in valje, na katerih se je premikala skala. To je bil vhod v piramido.
Verdoja je vstopil in porinil skalo v svojo prejšnjo ležo.
Takoj pri vhodu je bilo več svetilk. Verdoja je prižgal jedno svetilko in šel po hodniku navzdol. Kmalu je prišel do stopnjic, šel navzgor, potem zopet dolgo navzdol, potem v stran in velikem krogu. Prišel je mimo celic in shramb. Odpiral in zapiral je vrata z roko; nalahko je pritisnil in odprla so se. Stene so bile vlažne, tla še vlažnejša.
Slednjič je šel zopet po stopnjicah navzdol. Odprl je še nekaj vrat in prišel po več hodnikih slednjič do vrat kjer so se jetniki zaman trudili. Malo je pritisnil,
Vrata je za seboj zaprl. Se slutil ni, kaj ga tu čaka. Mislil je, da je Pardero še vedno pri Indijanki, in da {{prelom strani}} ni hotel iti z čuvajem na hacijendo; čuvaj sam pa potem tudi ni maral iti.
Tako je šel počasi naprej in zavil v hodnik, kjer ste bili Olgina in Karjina celica. Posvetil je v hodnik in spoznal Marijana! Istočasno ga je zgrabil nekdo za vrat.
„Stoj! Ga že imam!" je zaklical Krek.
„Še ne!" je zarjovel Verdoja.
Iztrgal se mu je iz rok, sunil Marijana z nogo v trebuh, da se je zgrudil na tla, in skočil hitro naprej, s svetilko v levici.
Takoj je slutil, kaj se je zgodilo. Pardera in čuvaja so usmrtili, drugače bi se jetniki ne bili mogli oprostiti. Verdoja jim je moral torej uiti, in sicer tako, da ne bi našli jetniki izhoda. Zato je hitro pobegnil.
„Za njim!" je zaklical Krek.
Marijano je hitro vstal.
„Brez dam?" je vprašal.
„Da," je odgovoril Krek.
„Če jih pa izgubimo! Ponje grem."
„Jaz letim pa za njim."
Skočil je za Verdojo, Marijano je pa hotel iti po dami, a že ste bili z gorečo svetilko za njima. Karja je celo prinesla steklenico z oljem.
„Pojdite, hitro, hitro!" jima je zaklical Marijano in hitel za Krekom.
Ta je medtem Verdojo že skoraj dohitel. Sedaj je prišel Verdoja do vrat, ki so se odprla pred njim same, ne da bi se bil dotaknil zapaha. Pred njim je bil teman prostor in v tleh je zijala črna luknja. Čez to luknjo je vodila deska.
Ravno je stopil Verdoja na desko, ko je prišel Krek k vratom. Drl je hitro čez desko, ki je zahreščala {{prelom strani}} pod njim; samo še dva koraka je bilo do nasprotne strani, tedaj — se deska prelomi.
„O Dios!" je zavpil Verdoja, činil z rokami v zrak in padel v globočino. Glasno je telebnilo spodaj njegovo telo na tla.
„Moj Bog!" je zaklical Krek pri vratih. „Zdrobil se je!"
„Kje, kje?" je vprašal Marijano, ki je prihitel za njim.
„Tu zdolaj."
Tudi deklici ste prihiteli. Olga je hotela izpustiti vrata, a Marijano jih je še ujel v pravem času.
„Za božjo voljo, senorita, vrat ne smemo zapreti, ker jih ne znamo potem odpreti. Bili bi pred tem prepadom, čez katerega ne moremo priti, in bi imeli komaj toliko prostora, da bi stali."
Prostor pred prepadom je bil zelo majhen. Prepad je bil pa širok kake štiri metre.
Ko so s svetilko posvetili, so videli, da je v stropu ravnotako široka luknja, ki vodi navzgor.
„To je bil nekdaj vodnjak," je dejal Krek.
„Gotovo," je odgovoril Marijano, „Čujte!"
Iz globočine so čuli zamolkle glasove. Krek je pokleknil ob rob in zaklical v prepad:
„Verdoja!"
Strašno zdihovanje se je začulo v odgovor.
„Ali se zavedate?" je vprašal Slovenec.
Zopet so šlišali isto zdihovanje in spoznali, da je to odgovor. Razločnega glasu niso mogli razločiti.
„Ali moremo pomagati?" je vprašal Krek iznova.
Zopet so čuli samo isto zdihovavje.
„Izgubljen je; to je najmanje trideset vatlov globoko," je rekel Marijano.
{{prelom strani}}
„Kazen božja ga je doletela,je pristavila Karja. „Kaj pa bode z nami?"
„Vrata so odprta," je odgovorila Olga. „Morda najdemo sedaj skrivnostno pripravo."
Preiskali so sedaj vrata in se zelo začudili, ko so videli, da so se tudi strebri odmaknili. Spodaj in zgoraj so bile globoke jamice izklesane. Tudi vrata so imela jednake jamice. Kako se pa odpirajo in zapirajo železne zatvornice, tega niso mogli spoznati.
Obupano so se spogledali.
„Morda je pustil kaka vrata odprata, ko je prišel k nam?" je dejal Marijano. „Pojdimo pogledat!"
Vrata pri prepadu so zastavili z slamo, ki so jo prinesli iz celic, potem so pa šli po hodnikih do onih vrat, kjer so se že enkrat zaman trudili. Verdoja jih je za seboj zaprl. Iznova so se začeli truditi in poskušati, a vse zaman.
Vrnili so se k prepadu. Tudi ta vrata so začeli iznova preiskovati, a zaman. Čez prepad niso mogli. Verdoja je vedno strašnejše zdihoval in ječal.
„Zaprti smo," je dejala Olga. „Iz obupanja bodemo umrli; na smrt smo obsojeni."
„Še ne," jo je tolažil Marijano. „Bog nas ne bo zapustil."
„Le premišljujmo in poskušajmo," je dejal Krek. „Morda se nam vendar posreči najti skrivnost teh čudežnih vrat."
„Nemogoče," je rekla Karja. „Pomagati nam more samo senor Strnad."
„Če se pa sam ne reši!" je tožila Olga. „Ujeli ga bodo in usmrtili."
„O, Strnad je bistroumen; morda jim uide," je {{prelom strani}} tolažil Krek. „Sicer se nam pa ni treba preveč truditi se s temi vrati. Saj imamo dobro orodje."
„Kako pa?" je vprašal Marijano.
„Svoje nože."
„Saj res!" je zaklicala Olga. „Vrata prerežemo, pa je."
Krek se je nasmehnil in dejal:
„Tako nisem mislil, senorita. Ta les je trd kakor železo. Delati bi morali več let, če bi hoteli prerezati vse vrata, in celo potem je zelo dvomljivo, če najdemo pravi izhod. Če bi pa prerezali samo jedna vrata, bi nam to nič ne koristilo. Saj imamo tu odprta vrata, in ne moremo najti skrivnosti. Mislim, da bi bilo pametnejše, če odstranimo zid, kjer so vzidani stebri; tam najdemo morda skrivnost."
„Saj res!" je pritrdil Marijano. „Začnimo!"
„Pa še drugo krajše sredstvo imamo, če se nam posreči," je pripomnila Karja.
„Kako pa?" so vprašali vsi.
„Naredimo vrv in spustimo jednega v prepad k Verdoji.
„Iz česa pa naredimo vrv?" je vprašal Krek.
„Iz jermenov, s katerimi smo bili zvezani. Vsi leže še v celicah; nadalje iz obleke obeh mrličev, in deloma tudi iz naše obleke, ki je neobhodno ne rabimo. Morda porabimo tudi lahko verige. Tudi nekaj odej imamo, ki leže v moji in Karjini celici. Iz vsega tega lahko napravimo močno vrv."
Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom. Kmalu so naredili čez trideset črevljev dolgo vrv. Marijano in Krek sta jo potegnila z vsemi močmi, a ni se pretrgala; {{prelom strani}} tedaj je izjavil Marijano, da se on zaupa vrvi, ker je lažji ko Krek.
Imeli so dve svetilki. Jedno si je privezal Marijano okoli pasu, potem so pa odšli k prepadu. Verdoja je še vedno ječal na dnu. Marijano si je privezal vrv okoli prsi in dejal, da bode navzgor sam plezal, ker bi bilo prenevarno zanj, če bi ga navzgor vlekli; lahko bi se potolkel, ali bi se pa vrv ob robu prepada predrgnila.
Marijano je pokleknil ob rob prepada, se prijel za vrv in se spustil čez rob.
„V božjem imenu," je dejal.
Krek je bil močan; navzdol ga je lahko sam obdržal. Marijano je kmalu izginil v temnem prepadu. Krek je izpuščal vrv počasi in previdno. Dami ste pokleknili ob rob prepada in gledali za Marijanom.
„Za božjo voljo, če se zaduši!" je rekla Olga. „Ta vodnjak je zelo globok in star. Morda so na dnu nevarni plini."
Na to se do sedaj niti spomnili niso; ampak Krek je zmajal z glavo in vprašal:
„Senorita, ali slišite kako Verdoja ječi in zdihuje?"
„Slišim," je odgovorila.
„Njegovo ječanje je znamenje, da še živi. Davno bi se bil že zadušil, če bi bili v prepadu nevarni plini."
Samo dva vatla vrvi je še bilo, ko je nehala naenkrat napetost in teža. Marijano je dospel na dno. Radovedno so gledali in poslušali Krek, Olga in Karja v prepad.
Vodnjak je bil oglat in stene so bile gladke. Pred stoletji je bila v tem vodnjaku sicer voda, a sedaj se je posušil. Marijano je stal na peščenih tleh. Tudi ob {{prelom strani}} straneh je bila na dnu peščena zemlja. Skozi ta pesek je nekdaj prihajala voda.
Sedaj je poiskal mladi mož Verdojo. Ta je ležal sključen kakor pes pred njim in je glasno ječal; to ječanje in zdihovanje se je čulo v globočini še strašnejše. Verdoja je imel okoli ust krvave pene; oči je imel izbuljene, vendar si lahko takoj spoznal, da se popolnoma zaveda.
„Nikar ne vpijte, temuč odgovorite mi!" je dejal Marijano. „Prišel sem Vam pomagat."
Nesrečnež je nehal ječati in pogledal svojega rešitelja z vražjim pogledom.
„Kje je Pardero?" je vprašal.
Govoril je težko, vsaka besedica ga je strašno bolela.
„Mrtev je," je odgovoril Marijano.
„In čuvaj?"
„Je tudi mrtev."
„Deklice?"
„Deklici ste pri nas."
„Morilca!"
Hotel je stisniti svojo levico v pest, a ni je mogel; zlomil si je obe roki.
„Nikar naju ne psujte," mu je ukazal Marijano resno. „Sami ste vsega krivi! In vendar Vas rešimo."
„Vi? Kako?" je vprašal Verdoja.
Trpel je strašne bolečine. Za vsako besedo je zastokal. Marijano ga je komaj razumel.
„Z vrvjo Vas potegnemo gori in Vas spravimo na hacijendo."
Verdojev bolestni obraz se je za trenutek zjasnil; potem je pa temno pogledal Marijana in vprašal:
„Kako pa pridete ven?"
{{prelom strani}}
„Vi nam poveste, kako se odpirajo vrata, in kam moramo iti."
„Oh! Ali ne veste tega!"
Z vražjo škodoželjnostjo je nakremžil svoj obraz in pristavil:
„Od lakote in žeje — morate umreti, — obupati morate!"
Vsako besedico je zaklical z višjim glasom. Verdoja je bil sam vrag. Njegovi sovražniki morajo obupati — to je bilo za njega zadoščenje, ki je omamilo vse njegove strašne bolečine.
„Ne bodemo obupali," je odgovoril Marijano, „kajti Vi bodete hoteli biti prosti in zdravi. Rešiti Vas moremo samo mi."
„Prost! Zdrav! Oh!" je zaječal Verdoja. „Nikdar! Zlomljene roke! Zlomljen hrbet! Umreti moram!"
„Ne bodete umrli; mi Vas rešimo. Zaupajte se nam!"
„Nikdar! Nikdar! Tudi vi morate umreti!"
Krvavo so se penile njegove usta, in imel je popolnoma izbuljene oči. Verdoja je bil podoben kači, ki se še v smrti zvija, da bi sikala strup. Marijana je nehala že skoraj vsa potrpežljivost.
„Ampak človek, saj samega sebe uničite na ta način," je dejal.
„Saj se tudi hočem!" je odgovoril. „Ampak tudi vi morate poginiti in segniti, in vrag naj vas vzame!"
„Ali je to Vaša zadnja beseda?"
Škripal je z zobmi in siknil:
„Moja zadnja beseda, zadnja, zadnja, — zadnja!"
„Torej dobro, moja usmiljenost je pri kraju, in napel bom druge strune," je dejal mladi mož. „Če prošnje ne pomagajo, in tudi sami živeti nočete, tedaj {{prelom strani}} poznam druga sredstva, s katerimi prisilim tacega vraga, da bo govoril. Zaradi tvoje peklenske hudobnosti gotovo ne obupamo."
Pokleknil je k Verdoji in ga prijel za roke, kjer si jih je zlomil, ter stisnil z vso močjo. Hudobnež je zavpil tedaj tako glasno, da je Marijana kar pretreslo.
„Kako se odpro vrata?" je vprašal Marijano.
„Ne povem!" je tulil Verdoja.
„Moraš povedati, sicer te ne izpustim!"
Stiskal ga je z vso močjo, in Verdoja, ki je trpel neznosne bolečine, je rjovel kakor deset levov ali tigrov skupaj, a odgovoril vendar ni. Tedaj ga je prijel Marijano za noge. To ni nič pomagalo, ker so bile neobčutljive; Verdoja si je prelomil hrbet, zato ni nič čutil v spodnjem telesu. Zaničljivo se je zasmejal, ko se je Marijano zaman trudil. To je mladega moža zjezilo.
„Le smeji se, satan!" je dejal. „Še hujše bolečine poznam."
Prijel je Verdojo za roke, in ga tako močno potegnil, da mu jih je skoraj iztrgal. Verdoja je zatulil bolečin, a odgovoril vendar ni.
„Človek, ti si hudobnejši ko vrag!" je zaklical tedaj Marijano. „Torej pa umri, če hočeš. Nam bo Bog pomagal!"
Potegnil je za vrv, in Krek jo je napel. Marijano je začel plezati. Ko je Verdoja to opazil, je pljunil za mladim možem in zaklical z hripavim glasom:
„Bodite prokleti! Prokleti! Prokleti!"
Sedaj se je Marijano na nekaj spomnil. Pozabil je Verdojo preiskati; vrnil se je in našel v njegovih žepih {{nejasno|o}}, denar, prstane, revolver, nož in nekaj drugih malenkosti; vse mu je vzel.
„Ropar!" je zaklical Verdoja.
{{prelom strani}}
„Kaj pa še! Mi vse to rabimo, ti pa ne, lopov!"
Poskusil je še enkrat za vrv in začel potem plezati. Kmalu je prišel do vrha in povedal potem svojim, kaj je doživel. Povedal je tudi, kako je Verdojo mučil; deklici ste se zgražali, Krek je pa vprašal:
„Zakaj niste tega satana zabodli ali ubili?"
„Čemu neki! Noče, da bi ga rešili, ker bi na ta način tudi same sebe oprostili, in zato naj crkne in obupa!"
„Torej moramo vendar z noži razkopati zidovje, da najdemo skrivnost. Če znamo odpreti jedna vrata, lahko potem odpremo vse druge."
Vrnili so se torej v hodnike, in sicer k tistim vratom, ki jih je Verdoja zadnje zaprl. Takoj so začeli delati. — —
Medtem so se utaborili dragonci na hacijendi Verdoja, in častniki so čakali lastnika. Minul je cel dan, večer in noč, a Verdoja se ni vrnil. Ritmojster je bil sedaj prepričan, da je pobegnil. Imel je naročilo, naj pomiri revolucijo v severni Čivávi, da se ne razširi v deželo Sonóro. Ker mu pa njegov švadron ni zadostoval, je poslal poslanec k poveljnikom severnih indijanskih plemen. Komanhi so mu takoj obljubili pomoč. Cele čete Indijancev so prihajale, ki pa niso hoteli pravzaprav Mehike braniti, ampak so večinoma samo plenili in ropali.
Na hacijendi Verdoja je vse mrgolelo
Tisto noč, ko so ugrabli njegovo hčer Olgo, Strnada, Marijana, Kreka in Karjo, je prenočil Peter Karpeles s Krekovim bratom na sosednji hacijendi
V
Ko je pa minilo že celo dopoludne in pol popoldneva, jo je začelo skrbeti. Vendar se je tolažila z mislijo, da so skupno jahali na hacijendo Vandákva, da iznenadijo hacijendera in Krekovega brata.
Peter Karpeles in Krek sta se zvečer sama vrnila. Takoj je slutila stara Marija veliko nesrečo. Hitela je na dvorišče iti vprašala z žalostnim glasom:
„O senorja, ali sta sama! Kje so pa drugi ostali?"
„Kdo?" je vprašal Karpeles. „Kaj praviš?"
„Oh, ker je nesreča, strašna nesreča!"
»Kaj pa?"
„Ker jih ni tu!"
„Kdo pa, za vraga?"
„Senor Strnad."
„Senor Strnad? Kaj se mu je pa zgodilo?"
„In senor Marijano!"
„Tudi ta?"
„In senor Krek!"
„Ti trije? O, to so junaki, tem se nič hudega ne zgodi."
„Ampak od zjutraj jih že ni."
„Gotovo se vrnejo."
„In senorita Karja."
„Hm, ta tudi?"
„In senorita Olga."
„Grom in strela, ali ste šli dami tudi z njimi?"
„Tudi."
{{prelom strani}}
„Kam pa?"
„Tega pa nihče ne ve!"
„Kedaj so pa odšli?"
„Tudi tega nihče ne ve. Ko sem se zbudila, jih že ni bilo več doma."
Sedaj je začelo hacijendera skrbeti.
„Ali niso nikomur ničesar povedali o izletu?" je vprašal.
„Nikomur."
„Tedaj pa res ne vem, kam so jahali."
„To je najhujše, ker niti jahali niso."
„Ne? Tristo vragov, to je pa res čudna stvar. Ali niso ničesar včeraj zvečer omenili?"
„Ničesar, akoravno so se še dolgo pogovarjali, ko je odšel častnik spat."
„Častnik je bil tu?" je vprašal Krek hitro.
„Da, poslanec, ki ga je poslal Huares."
„Kedaj je pa ta odpotoval?"
„Tudi tega ni več bilo."
„Oh! V kateri sobi se pa spal? Pokaži mi! Hitro!"
Vsi trije so hiteli v sobo, kjer je stanoval preoblečeni častnik. Na tleh je bilo polno peska, to je bilo zelo sumljivo. Krek je pogledal pod posteljo, segel z roko pod njo in privlekel izpod postelje iz vrvi spleteno lestvico. Roparji so jo v naglici pozabili.
Karpeles se je prestrašil na ves glas in hotel odhiteti na dvorišče, a Krek ga je hitro prijel.
„Stojte," je dejal, „nikar se ne prenaglite. Stvar moramo mirno premisliti. Marija, pojdite v Olgino in Karjino sobo, ter poglejte, katere obleke manjkajo. Vrnite se takoj in ne povejte nikomur ničesar."
Marija je odhitela. Karpeles se je kar tresel od {{prelom strani}} razburjenosti, tudi Krek je bil vznemirjen, a premagal se je in odprl okno. Krek je bil slavni prerijski lovec z imenom Gromov Strel. Znal je najti sledove zločincev. Ko se je obrnil zopet v sobo, je pobledel.
„Ugrabili so jih," je dejal.
„O sveta Madona, ali res?" se je prestrašil Karpeles.
„Res. Ampak le pomiri se, moj dragi oče! Pod oknom je mnogo sledov. Prišli so čez palisade in skozi okno v to sobo. Gotovo so jih posamezno nabili. Čudno se mi pa zdi, da so izvršili to tako mirno, da jih ni nihče slišal."
Tedaj se je vrnila Marija Hermajek. Naznanila je, da manjka povsod samo jedna obleka in jedna odeja.
„Torej pojdimo v sobe senorjev," je rekel Krek.
Marijanova in Krekova postelj ste bili potlačeni, sicer je bilo vse v redu. Strnadova postelj je bila še nepoležana. Krek je zmajal z glavo.
„Sedaj pa pojdimo na dvorišče," je dejal. „Zvedeti moram iz sledov kaj natančnejšega!"
Šli so okoli hiše, Krek vedno naprej. Preiskal je celo dvorišče in palisade ter potem dejal:
„Sedaj pa že vem. Častnik je bil ogleduh, ki jih je spustil v hišo. Tule so preplezali palisade. Strnad je slutil nevarnost in šel stražit. Samo do sem je prišel, tu se neha njegov sled. Tu ga je nekdo zavratno napadel, ga pobil na tla in ga zvezal. Tam v kotu se natančno vidijo njegovi sledovi, kjer je ležal. Potem so splezali skozi okno v hišo, a vrnili se niso skozi okno, a vrnili se niso skozi okno, ker ne vidim nikakih sledov. Čez palisade so prišli od juga, gotovo so se tudi vrnili proti jugu. Pojdimo pogledat."
Strnad je peljal Karpelesa skozi palisadna vrata in {{prelom strani}} šel proti jugu. Natančno je opazoval sledove in molčal. Pri nekem grmu se je ustavil.
„Počakajte tu, dokler se ne vrnem."
S temi besedami je odšel v velikem krogu okoli prostora, kjer je stal Karpeles. Ko se je vrnil, je dejal:
„Končal sem svoje preiskovanje. Kar sem slutil, je resnica. Ugrabili so Vašo hčer in mojo nevesto. O, če bi se bila vrnila midva saj danes zjutraj, tedaj bi bil roparje že danes dohitel. Ampak sedaj so že cel dan daleč."
Karpeles se je skoraj onesvestil. Zakril si je z rokami svoj obraz in zaklical:
„O moj otrok, moja hči! Kdo mi je to storil?"
„Verdoja in Pardero, nihče drugi. Prvi je ugrabil Olgo, drugi pa Karjo. Ostale so napadli, da se maščujevo nad njimi zaradi dvoboja. Gromov Strel mi je ime in Bogu prisegam, da jima ta rop ne bode koristil."
Oči so se mu zaiskrile in njegova krepka, slovenska postava se je vzravnala. Sedaj ni bil več bolnik, ampak nekdanji prerijski lovec, ki ohrani vedno svojo ravnodušnost.
„Kaj naj storimo?" je dejal Karpeles.
„Zasledovati jih moramo; prepričan sem, da jih dohitimo. Razdelili so se na pet oddelkov, da bi nas prevarili. Petnajst mož je in pet jetnikov. Vsakega jetnika spremljajo trije možje. Vsi oddelki se gotovo kja združijo; na vsak način na oni strani gorovja."
„Torej moramo zasledovati vseh pet oddelkov?"
„Nikakor. Ropar je Verdoja. Tu ga ne sme nihče videti, v Durángu tudi ne; v Civávi ima svoje posestvo, gotovo gre tja. Potovati mora skozi puščavo Mapini, in prepričan sem, da se združijo preje vsi njegovi oddelki. Če bi bil sedaj tu Bivolovo Čelo ali Medvedovo Srce, {{prelom strani}} tedaj vem, da bi bila v šestih dneh Olga zopet v Vašem naročju."
„O, Antonijo," je zaklical hacijendero, „vzemite s seboj vse bakere in cibolere. Tudi sam grem z Vami! Samo mojo hčer oprostite!"
„Nikar ne skrbite, dragi oče! Gotovo jo oprostim. Ampak izmed bakerov naj gresta samo dva z menoj, Frančeško, ki me bo spremljal, in še jeden, ki ga pošljem nazaj, kadar najdem kak srečen sled."
„In kedaj odpotujete?"
„Takoj. Dajte mi šest konj, da jih jutri zjutraj lahko premenimo." —
Ko so se vrnili na haoijendo, so se zbrali na dvorišču že vsi stanovalci. Marija Hermajek ni mogla molčati. Karpeles jim je takoj povedal, kaj sta zvedela z senorjem Antonijom. Ukazal je, naj pripravijo šest najboljših konj. Medtem je šel Krek v svojo sobo in oblekel svojo prerijsko obleko.
Ko so osedlali konje, so jim naložili tudi streliva in živeža ter več zavojev, v katere je zvezal Krek različne stvari, posebno Strnadovo, Marijanovo in bratovo orožje.
„Najdem jih," je dejal Krek, „in tedaj jih gotovo zelo razveselim z orožjem, ki so ga navajeni."
Poslovil se je od liacijendera, ki ga je blagoslovil, in potem je odjahal v spremstvu dveh bakerov proti zahodu.
Peter Karpeles je ostal doma. Rad bi bil jahal z njimi, da bi oprostil svojo edino hčer; žalost zaradi njene usode in jeza na roparje mu je polnila srce, a imel je sedaj dve hacijendi, zato ni mogel zapustiti svojih posestev brez nadzorstva. Stari mož je moral {{prelom strani}} ostati doma, in preostajala mu je samo iskrena molitev za svojo hčer in ostale jetnike.
Anton Krek, ali, kakor ga zopet laliko imenujemo, Gromov Strel, je imel danes samo še tri ure svetlega dneva, in te je dobro izrabil. Mislil si je takole: roparji so zapustili hacijendo del Erina šele po polnoči, torej se pred njim približno dvanajst ur. Trdno je upal, da jih dohiti. Dirjal je do poznega večera, kolikor je bilo mogoče hitro. Roparji gotovo niso tako zelo hiteli, sicer so morajo pa vsi oddelki na določenem zbirališču počakati. Krek je zasledoval sled, ki se mu je zdel najbližji.
Krek je uganil. Dospel je s svojima spremljevalcema onstran gorovja dve uri pozneje do vznožja, ko je krenil Verdoja s svojo roparsko družbo in štirimi jetniki proti zahodu v puščavo Mapini. Takoj na vznožju gorovja je našel sled, ki je vodil proti severu. Krek je razjahal svojega konja in preiskal sled.
„Šest konj," je dejal Gromov Strel. „Dva oddelka sta se torej že združila, upam, da dospemo kmalu do skupnega zbirališča."
Odjahali so naprej, in v desetih minutah se je že uresničila Krekova slutnja. Dospeli so do taborišča in uganili iz sledov, na kak način so se uvrstili roparji okoli ognja. Lahko so uganili, kje so ležali zvezani jetniki. Gromov Strel je pokazal na tak sled in dejal:
„Tu je ležal Strnad."
„Iz čeza sklepate to?" ga je vprašal Frančeško.
„Res je," mu je pritrdil Frančeško. „Kaj pa pomeni tole?"
Pri teh besedah je pokazal na razločne sledove v bližini grmade. Gromov Strel je preiskal te sledove.
„Oh, tu je stal Strnad," je dejal; „to so njegovi škornji. Nekdo je stal ravno pred njim, ostali pa okoli njega. Kaj pomeni to? Če je mogel stati, so mu gotovo razvezali noge. Iz katerega vzroka neki so ga roparji zazvezali? Tedaj jim je gotovo ušel, ali so ga pa usmrtili, kaj druzega je nemogoče pri takem junaku. Preiščimo stvar natančneje!"
Začel je preiskovati in kmalu zaklical:
„Sem že našel! Ne samo noge, ampak tudi roke so mu razvezali. Na vsak način, na vsak način se je oprostil!"
Začudeno sta pogledala bakera bistroumnega Slovenca. Onadva nista ničesar videla.
„Iz česa pa sklepate, da se je oprostil?" je vprašal Frančeško.
„To vama takoj pojasnim. Tu sta pokleknila Strnad in mož, ki je stal nasproti njega. Grotovo ga je Strnad preiskoval; tula leži še ugasla trska; gotovo mu je kdo svetil. Strnad je zdravnik; preiskoval je kakega bolnika. Potem sta zopet oba vstala. In sedaj poglejta, kako globoko je vtisnil Strnad svoje pete v mehka tla. {{prelom strani}} Imel je gotovo kako breme v rokah. Zgrabil je svojega soseda in ga vzdignil. Sled njegovih stopinj gre na ono stran. Stavil bi, da je zgrabil moža in
Grmov Strel je natančno preiskal vse sledove okoli grmade. —
„Vidita," je dejal slednjič, „uganil sem. Tule so se zgrudili na tla najmanje štirje možje. Na ta način si je napravil Strnad prosto pot in jim ušel; tule vidim natančno njegove sledove. Ušel je v velikih skokih, gotovo tja, kjer so stali konji, kajti natančno je vedel, da brez konja ne more uiti. Zasledovali so ga, kakor razvidim iz sledov."
„Oh, tu so slonele puške v piramidi; potegnil je jedno izmed njih za seboj; torej ima orožje!" Šel je naprej, dokler ni prišel do tja, kje so stali konji; in zasledoval je sledove do tja, kjer so pokopali roparji svoje štiri tovariše, ki jih je usmrtil Strnad. Gromov Strel je uganil vse.
„Strnad je junak, junak, ki mu ga ni para. Ne morem razumeti, kako se mu je posrečilo, usmrtiti svoje zasledovalce."
S temi besedami je pohvalil Gromov Strel slovenskega zdravnika. Saj je bil tudi Gromov Strel slaven prerijski lovec, a Strnad ga je prekosil.
Vsi trije so jahali za sledovi, ki so vodili najprvo proti zahodu in se obrnili potem proti jugu. Kar so zagledali, da so zavili trije konji nazaj proti zahodu, ostali so pa zavili zopet proti zahodu.
„Kaj pa to pomeni?" je vprašal Grmov Strel zamišljen. „Kdo se je ločil tu od ostalih?"
Preiskal je sledove in dejal potem zadovoljno:
{{prelom strani}}
„Vražji dečko, ta Strnad! Izmed teh treh konjev je nosil samo j eden jezdeca, ostala dva sta bila prazna; to razvidim iz globočine sledov. To je bil gotovo Strnad, vzel je svojim zasledovalcem, ki jih je usmrtil, dva konja, da med potjo lahko menja in torej hitrejše jaše. Jahal je proti vzhodu, da pride na ta način za svoje zasledovalce. Napx*avil je krog in je sedaj za njimi.
Sedaj so torej pred nami roparji in Strnad. “
| |||