Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 10.037:
Ko se je Julija napotila v svet, brez domače strehe in ognjišča, brez staršev, brez tovariša in prijatelja, je slučajno prišla v neko hišo v Latoni, kjer se je je sreča dotaknila s svojo mehko roko. Nenadoma je postala Julija bogata, ker je podedovala vse premoženja Emanuela Princa in njegove žene Petronele.
{{prelom strani}}
Niti sama se ni zavedla, kako hitro in nepričakovano se
Ko so pokopali nesrečno Petronelo, so oblasti potrdile njen testament in tako je postala Julija najbogatejša v vsej vasi
— Ah, sedaj nisem več brez doma! je mnogokrat vzdihovala Julija. Pa tudi ti, moj Giuseppo Musolino, nisi več brezdomec. Odslej boš imel Prostor, kjer boš našel zavetje pred dežjem in slabim vremenom, kjer boš dobil toplo hrano!
Italija je zemlja žarkega sonca, v kateri ljudje komaj vedo, kaj je zima in v kateri je sneg redek pojav. In vendar dela včasih tudi priroda čudeže. Čeprav je bil že februar, je postalo naenkrat strašno mrzlo, sneg je pokril zemljo. Bilo je tako mrzlo, da ljudje take zime že davno niso pomnili. Ljudje so se zapirali v svoje domove in pri topli peči premišljevali o čudnih muhavostih narave.
Tudi Julija je zgodaj zaprla vrata svoje hiše. Sedela je pri peči in premišljevala o svojem Giuseppu Musolinu in o njegovi kruti usodi.
Naenkrat pa jo je zdramilo iz premišljevanja lajanje zvestega psa Zeusa, ki je ležal pri njej.
— Zeus, tiho, je Julija mirila svojega psa, pes pa, namesto da bi utihnil, je renčal vedno bolj. Naenkrat pa je planil proti vratom in začel jezno lajati.
— Morda pa je kdo prišel? reče Julija in vstane.
Hitro se je ogrnila težko ruto, vzela s stene puško in rekla:
— Zeus, pojdiva, bova videla kdo je zunaj!
In hrabra deklica je brez strahu odprla vrata.
Zunaj je snežilo in blizu vrat je Julija zagledala nekega moškega.
— Kdo ste? vpraša Julija z odločnim glasom.
— Usmilite se me ... odgovori moški s slabim glasom. Prišel sem iz Napolja, mraz je strašen ... ne morem dalje ... Pri sveti Materi božji, vzemite me pod svojo streho ... dajte mi kotiček pri topli peči ...
— Nočem in ne morem vam odbiti prošnje, odgovori Julija. Vstopite, dobri človek in Bog naj blagoslovi vaš prihod v moj dom!
Julija se vrne v sobo, na vratih pa se pojavi starec v ponošeni obleki, s sivimi lasmi in z dolgo brado. Komaj je stal na nogah, s trepetajočo roko se je opiral ob palico.
{{prelom strani}}
Julija je obesila puško k peči in odhitela k starcu, da bi mu pomagala vstopiti.
— Semkaj, starček, semkaj! je govorila Julija, ko je peljala starca k peči. Sedite semkaj in se odpočijte, jaz pa poskrbela, da bi vam prinesla nekaj, kar bi vas okrepčalo, ker ste gotovo tudi zelo lačni?
— O, Bog naj te blagoslovi, dobra žena, odgovori starec. Od zjutraj že nisem ničesar poskusil.
— Od zjutraj?! Sveta Mati božja, zakaj pa se niste obrnili h kakemu dobrem človeku? ...
— Mar ne veste, da so ljudje v tem kraju tako neusmiljeni, odgovori starec z bolestnim glasom. Na marsikateri vrata sem že potrkal pa so me povsod odgnali. V vaški krčmi so mi rekli, da ste vi dobri in poslali so me semkaj — dali pa mi niso ničesar ...
— Starček, k meni pa se niste zastonj potrudili, pristav Julija. V moji hiši boste lahko prenočili in takoj vam bom prinesla kaj za pod zob.
Julija odide v sosedno sobo in se kmalu vrne z jestvinami.
— Dobri mož, izvolite! Takoj pa vam bom prinesla tudi čašo dobrega vina.
Starec pogleda hvaležno Julijo in začne jesti s trepetajočima rokama. Julija ga je s sočutjem opazovala. Prinesla mi je veliko čašo vina in mu jo ponudila:
— Starček, okrepčajte se! Vino je dobro in mislim, da si vam bo prileglo.
V tem trenutku pa se je zdrznila ...
Starec je prijel čašo, se hitro vzravnal, dvignil čašo in vzkliknil z močnim, zvonkim glasom:
— To čašo pijem na zdravje lepe Julije, madone San Stefana in zaročenke Giuseppa Musolina!
Julija krikne in stopi korak nazaj.
S strmečimi očmi je Julija gledala skrivnostnega starca.
Stala je sredi sobe kakor da bi treščilo vanjo, ni vedla kaj naj bi si mislila. Starec pa je skočil k njej, si potegnili glave lasuljo in ponarejeno brado ...
— Ah, Giuseppo! vzklikne Julija.
— Da, Julija, jaz sem!
In dvoje teles se je združilo v dolg objem.
{{prelom strani}}
— Da, Julija, jaz sem, reče razburjeno Musolino čez nekaj časa. Preoblekel sem se in prišel v tvojo hišo, hotel sem preizkusiti tvoje srce in tvojo dušo in prepričal sem se, da pri vsem svojem sedanjem bogastvu nisi postala ošabna in nisi pozabila, da žive na svetu tudi siromaki in trpini. Ah, Julija, ti ne veš, kako nepopisno srečen sem, da sem te našel prav tako, kakor sem te poznal prej, plemenito in usmiljeno napram revežem, vesel sem, da te sreča ni spremenila! Bal sem se, da bo zlato spremenilo tvoje srce v kamen ...
— Zlato? O, Giuseppo moj, ko bi ti vedel, kako preziram jaz zlato! Niti tega posestva, ki sem ga pod čudnimi okoliščinami podedovala, nisem sprejela radi sebe, temveč radi drugih in radi — tebe. S tem, kar imam danes, lahko obrišem marsikateremu siromaku solzne oči, v hiši pa sem ostala radi tega, da bi nekoč sprejela njenega gospodarja, tebe, Giuseppo moj, kajti vse to je tvoje ... ti potrebuješ zavetišče ...
— Ah, Julija, ti si mislila na mene! Ti si mi pripravljala zavetišče! Kako bi bil srečen, če bi mogel s teboj v tej hiši v miru živeti, toda ... usoda nama ni naklonila take sreče ...
— In vendar, Giuseppo, v tej hiši boš našel včasih varno
zavetišče ...
— To je res ... sedaj pa mi pokaži vse, da bom videl kaj imaš. Tvojega psa sem že videl, ta žival ti je gotovo zvest čuvaj ...
— Moj čuvaj je ljubi Bog, ki me zvesto čuva in jaz se ne bojim ničesar.
— Res je, Julija, zaupaj v Boga, kajti Bog nikdar ne zapušča onih, ki so na pravi poti. Moja Julija, kako pa še ti godi v tej hiši?
— Giuseppo, dobro, vsega imam dovolj, dobra Petronela mi je zapustila vsega dovolj, pa tudi denarja ... Poglej!
In Julija je popeljala Musolina k neki omari in mu pokazala veliko vsoto denarja.
— Ah, Julija, ti si pa še precej bogata, toda, glej, vzemi še to, tudi jaz sem ti prinesel ... prinesel ti bom še ...
— Giuseppo! vzklikne Julija s strašnim glasom, ko je videla, kako jemlje Musolino iz svojega žepa ogromne množine denarja.
— Ti se čudiš? se nasmehne Musolino.
— Ne, Giuseppo, jaz se — bojim ...
— Česa?
— Bojim, se da si ta denar ...
{{prelom strani}}
In Julija umolkne, ker se je bala izgovoriti svojo slutnjo.
— Ah, ti se bojiš, da sem ta denar ukradel?
— Da, Giuseppo, tega se bojim.
— Prav imaš, Julija. Ta denar sem vzel, toda, pri sveti Materi božji, nisem ga ukradel siromaku, nisem ga vzel skrb. Čemu družinskemu očetu, niti poštenemu trgovcu ali pa kakemu drugemu delavnemu človeku, vzel sem ga bogatašu, človeku, ki niti sam ne ve, kako je prišel do ogromnega bogastva. Vzel sem ga človeku, ki živi v izobilju, ki ima vsega preveč, da bi ga razdelil med one, ki so ga potrebni. Julija, vzemi ta denar, zmešaj ga s tvojim in pomagaj bednim, spomni se revežev in delaj dobro ...
— Prav, Musolino, če je tako, bom vzela ta denar in tople solze hvaležnosti onih siromakov, katerim bom izročila ta denar, bodo omehčale srce pravičnega Boga in odpuščeno ti bo, če je v tem dejanju greh.
Namesto da bi ji odgovoril, je Musolino Julijo objel.
Julija je dolgo ostala v objemu svojega zaročenca in tople solze so ji močile lica.
Naenkrat pa se Julija zdrzne.
— Ah, dragi, oprosti mi, tako me je omamila nepričakovana sreča najinega svidenja, da sem popolnoma pozabila, da si moj gost in da si lačen ... Kar si malo prej pojedel, je premalo. Takoj bom poskrbela za dobro večerjo. Ta dom je gostoljubno odprt vsakemu popotniku, posebno pa še svojemu gospodarju ... Najprej pa moram spraviti ta denar. Ne smem ga pustiti tukaj. Odnesla ga bom v klet, tam ga bom skrila in jemala od njega samo takrat, kadar bom potrebovala.
Musolino je pohvalil Julijo radi njene previdnosti, odšla sta v klet. Tam je skopal Musolino dva čevlja globoko jamo, vanjo sta položila denar, na ta prostor pa sta zvalila velik sod vina.
Zopet sta se vrnila v sobo. Julija je odšla, da bi pripravila večerjo, Musolina pa je poslala v neko sobo, kjer mu je izročila praznično obleko Emanuela Princa, da bi se preoblekel.
Čez pol ure je bil Giuseppo Musolino preoblečen, zadovoljno je sedel pri mizi, na kateri je bila naložena bogata večerja; prijetni duh se je širil po sobi.
— Motiš se! reče Musolino in se nasmehne. Baš pred tremi dnevi sem večerjal v Rimu v neki odlični družbi ...
— Kaj?! se začudi Julija. Ti si bil v Rimu?
— Da, v Rimu sem bil. Tam sem imel zelo važne opravke, ki sem jih moral končati.
— Ah, kakšna neprevidnost! vzklikne Julija. Rim je poln biričev in lahko bi te bili spoznali.
— Baš nasprotno, draga moja, jaz sem se v Rimu popolnoma mirno in svobodno gibal. V Rimu je karneval in nihče je ni spomnil, da bi mislil na Giuseppa Musolina.
— Kake opravke pa si imel v Rimu? ga vpraša Julija v skrbeh.
— Julija, oprosti mi, da ti tega ne morem povedati. To je za sedaj še tajnost. Prosim te, ne sprašuj me o tem ničesar, ker ti tudi ničesar ne morem povedati. Zadovoljiti se moraš samo s tem, dasem ti povedal, da sem bil v Rimu, ti pa veš, da so poti moje usode zelo različne. Giuseppo Musolino vrši delo krvave osvete ...
Julija se je zadovoljila z Musolinovim odgovorom in mu s smehljajem na ustnicah ponudila jedila.
Kmalu sta povečerjala. Musolino je jedel s takim apetitom, kakor nikdar doslej. Julija mu je neprestano pomijala, pri vsakem grižljaju mu je govorila prijazne besede. To je bila večerja, kakršne Musolino še ni doživel.
Musolino je prijel čašo in nazdravil:
— Julija, pijem na tvoje zdravje!
Julija je dvignila svojo čašo, trčila z Musolino in čašo spraznila do dna.
— Ah, če bi moji sovražniki vedeli, kako prijetno se mi godi nocoj, bi gotovo ne odlašali niti trenutka, da bi mi pokvarili to zadovoljnost, nadaljuje Musolino veselo. Vsi mislijo, da se Musolino potika v tej mrzli noč po skalah Aspromontov, nihče ne sluti, da ima tudi ta revež zvesto bitje, ki je poskrbelo zanj in mu pripravilo varno zavetišče. Julija, samo teb: moram biti hvaležen, da bom to noč preživel v miru ...
Musolino pa naenkrat umolkne.
Strogo in pazljivo je pogledal na vrata, za katerimi se je oglasilo nekaj človeških glasov.
Musolino plane.
{{prelom strani}}
Kaj pa Julija?
Njen obraz je postal bled kakor smrt! Trepetala je po vsem telesu in nekaj časa je buljila s svojimi strmečimi očmi v vrata, nekaj časa pa v svojega zaročenca Giuseppa Musolina.
Temne slutnje so jo jele navdajati. Nekdo je najbrž zvedel, da je Musolino prišel v njeno hišo, sedaj pa ju je gotovo obkolila policija. Za njenega Giuseppa sedaj ni bilo rešitve.
V tem trenutku je začel nekdo trkati in glas od zunaj je zaklical:
— Odprite! Odprite hitro!
==Pod eno streho==
Čeprav je karneval v Rimu šele pričel in so ga z velikim hrupom proslavljali tudi naprej, vendar je bilo v Rimu nekaj ljudi, za katere je karneval izgubil ves svoj čar in vso privlačnost.
Ti ljudje so bili v prvi vrsti trije francoski plemiči: markiz Gaston de Gondi, baron Somer in kapetan Trevij.
Čeprav so prišli v Rim nalašč radi karnevala, na katerega jih je povabil grof Luigi Borgeze, so v treh dneh svojega bivanja v večnem mestu doživeli tako čudne in neprijetne dogodke, da se niso mogli sprijazniti z mislijo, da bi ostali še nadalje v Rimu.
Po pretekli prvi noči karnevala so se sešli trije prijatelji v svojem stanovanju. Baron Somer in kapetan Trevij sta bila nepopisno vesela, ko sta zagledala markiza Gastona de Gondija, da se je nepoškodovan vrnil z dvoboja.
Oba Francoza sta bila v skrbeh za svojega prijatelja, zato sta se tako zelo razveselila, ko sta ga zagledala zopet v stanovanju; njegova žalostna zunanjost in potrt pogled pa sta pokvarila prve vesele vtise.
Markiz je pripovedoval svojima prijateljema o čudnih doživljajih pri dvoboju samem in pozneje, zelo žalosten jima je pripovedoval o usodi molitvenika, ki ga je pri begu zgubik Ni vedel, ali ga je zgubil v vodi, v katero je skočil z okna, ali pa ga je pozabil v kočiji, s katero se je pripeljal s Plon-Plonom domov. Spomnil se ni ničesar, izguba tega molitvenika pa ga je zelo plašila, ker se je bal, da bi ga zopet ne dobili Izabelini sovražniki.
{{prelom strani}}
Trije plemiči so se dolgo pogovarjali med seboj.
__ Kolikor sem se navduševal za rimski karneval, toliko i; sem sedaj razočaran! reče kapetan Trevij. pu __ To pa je radi tega, ker si Francoz! pristavi baron.
Iljanom so stvari, ki se nam studijo, popolnoma navadne, talija je zemlja zločinov in nikjer na svetu ni države, v kateri [■ se dogajali taki škandali, kakor v Italiji.
| |||