Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 12.405:
— Nekaj trenutkov bi rad govoril z vami! reče Musolino staremu sindaku.
{{prelom strani}}
— O, samo izvolite! odgovori stari Sindako in odpelje
— Tako! reče stari Flava, ko je zapri vrata. Sedaj sem vam na razpolago. Ali potrebujete denarja? Ali pa vas morda preganjajo in potrebujete varnejše zavetišče kakoj vam ga nudi moja hiša? Kar povejte svojo željo ... jaz sem vaš prijatelj ...
— Ne nočem ničesar od vas, ga prekine Giuseppo Musolino. Denarja ne potrebujem in nisem prišel zato k vam, da bi vedno ostal pri vas. Ne bi hotel, da bi radi mene trpela vsa vas ...
— Ah, kajpada! — vzklikne stari sindako jezno. Vi kar ostanite pri nas dokler hočete, saj mi se ne bojimo oblasti ... Naj le pridejo, jim bomo že pokozali ...
— Ne, ne, ga je miril Musolino. Radi vašega prijateljstva napram meni ne smete imeti nobenih sitnosti ... Kadar bam lačen in utrujen, bom prišel se okrepčat in odpočit, sicer me pa moja dolžnost kliče na drugo mesto ... Jaz nimam in tudi ne morem imeti stalnega bivališča. Jaz sem povsod in nikjer, meni ni dano, da bi živel v miru, jaz se moram boriti ... Jaz bi se torej rad o nečem drugem pomenil z vami.
Sindako ponudi Musolinu stol, ko pa sta sedla je Musolino nadaljeval:
— Dragi prijatelj! Jaz sem pripeljal v vašo hišo svojo nevesto Julijo. Julija je, kakor jaz, otrok brez staršev, brez hiše in brez zavetišča. Njeno nežno zdravje bi ne moglo prenesti neviht in burje, ki gospodarijo po gorovju Aspromontih. Sprejmite jo v svojo hišo! Dovolite, da bo našla v vaši hiši poleg vaše kčerke Karmele varno zavetje ...
— Ali čemu vendar toliko besedi! — vzklikne sindako. Julija bo ostala tukaj dokler bo hotela, tu se bo počutila kakor v svoji hiši in prisegam vam, da bom pazil nanjo in jo ljubil kakor svojo Karmelo.
— Prijatelj, hvala vam! Giuseppo Musolino ne bo nikdar pozabil vašega prijateljstva ... Sedaj mi pa dovolite samo še eno vprašanje ...
— Musolino, govorite, govorite!
— Prijatelj! — nadaljuje Musolino. — Jaz ljubim Julijo, Julija je angelj in najina ljubezen je čista jaz pa bi jo rad popeljal pred oltar. Rad bi, da bi bila moja ... Vi poznate očeti Benvenuta, povejte mi, ali bi bil ta častljivi starčec pripravljen, da bi nama dal blagoslov in da bi naju poročil?
{{prelom strani}}
Stari Flava se malo vznemiri.
— Eh, moj prijatelj, — reče stari sindako z zamoklim glasom, — to bo malo težje storiti ...
— Zakaj? — vpraša Musolino.
—Vi veste, da smo vam mi v Aspromontili prijatelji, — nadaljuje stari sinadko. — Mi bi dali za vas tudi radi svoja življenja, toda ...
Flava umolkne.
— Toda ... Govorite! — reče Musolino.
— Nad nami je še neka višja sila, — nadaljuje sindako in povesi glavo, — kateri se ne smemo zoperstavljati, če gre srečo in življenje naših otrok ... Ta sila pa je — cerkev! gojim se, danam bo težko izpolniti vašo željo ...
— Toda zakaj? — vpraša Musolino. — Mar nisem vreden, da bi stopil pred oltar in pred duhovnika?
Stari sindako ne ogdovori ničesar. Sam pri sebi je zavzdihnil in si zašepetal:
— Zdi se, da nesrečnež se ničesar nič ne ve.
Musolino je čakal na odgovor in stari sindako je spregovoril:
— Musolino, vi veste, da za nas dobre kristjane ni višje sile, kakor je volja našega svetega očeta papeža? Tudi vi ste dober kristjan. Povejte mi, ali bi storili, kar je najvišji zastopnik krščanstva prepovedal?
— Nikdar! — odgovori Musolino odločno. Toda sedaj pe gre za svetega očeta, temveč za zemeljske, oziroma državne zakone ...
— Toda, kdo neki sprašuje po državnih zakonih? — reče sindako. — Mar sem se opiral na zakone, ko sem izvršil vendeto? Ali sem mislil na zakone, ko sem vas sprejel v svojo hišo?
— Za kaj pa gre? — vpraša Musolino in pogleda starega sindaka naravnost v oči, stari Flava pa je postal ves zmeden ter se obrnil in pogledal skozi okno, v tem trenutku pa je skočil in rekel:
— To vam bo lahko boljše pojasnil oče Benvenuto, ki pravkar prihaja sem ...
Nekaj trenutkov pozneje je vstopil častiljivi starček oče Benvenuto, Musolino je stopil k njemu in mu poljubil roko.
— Musolino, vi niti ne veste, reče sindako, kako morate biti častitemu očetu hvaležni, da vam je ponudil svojo roko ... Častiti oče, Musolino ne ve še ničesar ... Povejte mu vi ...
{{prelom strani}}
— Ali, sveti Bog! — vzklikne Musolino, katerega je obšla neka slutnja. — Za kaj gre? Povejte mi vse, jaz, sem mož in bom prenesel tudi najstrašnejše. Častiti oce, prosim vas, govorite, povejte kaj je?
— Mar še ne veste? — vpraša duhovnik.
— Ničesar ne vem ...
— Mar še niste slišali, da vas je cerkev izobčila?
— Izobčila?! Izobčila?! — je zaječal Musolino. — ne, to ni mogoče ...
— In vendar je tako, — reče duhovnik.
— Izobčen! zavrgli so me! Ah, to je strašno, to se ni moglo zgoditi ... Če sem se tudi kot človek kaj pregrešil proti državnim zakonom, proti veri, proti cerkvi pa nisem storil ničesar ...
— Kaj pa cerkev v San Stefanu! je nesrečnež bolestno zastokal. Da, takrat me je moja maščevanja žejna kri zapeljala k onemu strašnemu dejanju, za katerega mi je bilo že tolikokrat žal. Moji sovražniki so mi storili toliko krivic, tako so me užalili in ponižali, da je čuvstvo maščevanja tako močno, da me vgotovih trenutkih tako obvlada, da ne vem kaj delam ... Jaz sem veliki nesrečnež ...
In Musolinu so udarili solze v oči.
Duhovnik in sindako sta ga s sočutjem opazovala, ker sta razumela njegovo bolest.
— Crkev te je izobčila iz črede svojih ovac, — reče duhovnik po kratekm molku, — tvoje ime je zapisala na listino vseh onih, s katerimi se ne sme družiti noben pravi kristjan. Duhovnikom so prepovedali, da bi ti storili karkoli, celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja bi ti ne smel dati poslednje tolažbe ...
— Ah, — vzdihne Musolino bolestno.
— Stopiti ne smeš v nobeno cerkev, — nadaljuje duhovnik. Če bi se hotel poročiti, ti noben duhovnik ne sme dati cerkvenega blagoslova, če pa bi imel otroke, bi jih nihče ne smel krstiti. Nihče se ne sme s teboj družiti, kajti tudi tvoje prijatelje bodo izobčili prijatelje bodo izobčili iz cerkve. Vse one, ki te ljubijo, bo cerkev proklela, tistega pa, ki te bo ubil, bodo blagoslavljati. Vsak duhovnik, pred kogar bi se prikazal, te mora takoj izročiti oblastem in tvoja ispoved ni več tajna, temveč mora biti objavljena.
Musolino je trt poslušal starčeve besede.
Oče Benvenuto pa je nadaljeval:
{{prelom strani}}
— Sinko moj, jaz sem starec, ki je preživel dve človeški dobi. Prvo dobo sem preživel v zmoti, prvih štirideset let pa sem bil orodje onih, ki so me ljubili. V drugi človeški dobi pa so se mi odprle oči, videl sem in spoznal, da je to, kar stori človek samo majhen, neznaten delček in da obstaja samo eden, edini, ki ga moramo pripoznati kot sodnika, to pa je Bog!
— Bog je glas v naših prsih, Bog je naša duša, s katero sočustvujemo, s katero se strašimo, ljubimo in sovražimo. Bog pa, ki ga nosimo v svojih prsih, me ne uči, da bi sovražil Giuseppa Musolina, tudi tisto noč, ko si prispel k nam kot rešitelj, mi je duša govorila naj te ljubim.
— Star sem. Morda grešim, če ti stisnem in ponudim roko. Pa naj! Jaz pa čutim s teboj kot človek.
— Prodrl sem v tvojo dušo in vem, da si razbojnik in vendar človek, ki ga boli trpljenje svojega bližnjega, ki ga skele rane svojega tlačenega naroda. Kaj pa ljudje v Aspromontih?
— Te ljudi prav nič ne briga, čeprav te je cerkev proklela. Pravijo, da jih danes ne bi bilo več na svetu, če bi jih ne bil ti obvaroval zahrbtnega napada Lampierov. Pobožni vaščani pogledajo na zvonik in na zvon, v katerega je urezano tvoje ime in rečejo: »hvaležni mu moramo biti«.
— Ker pa zvoni; kliče zvon Aspromontom in njegovim vaščanom: »Ne pozabite, kaj je storil Giuseppo Musolino to usodno noč vam vsem.« In to vpliva na ljudi kakor glas nadnaravnega bitja ...
— Mar misliš, da bi zamenjal ta glas za kdo ve kakšne strahote prognanstva? ...
Musolino je solznih oči poljubih častljivemu starcu roko in mu rekel:
— Oče Benvenuto! Še nikdar mi niso šle človeške besede tako do srca, kakor te-le vaše. Sindako, hvala tudi vam, da ste mi tako gostoljubno odprli vrata svoje hiše. Jaz nočem, da bi se radi mene spopadli s cerkvijo. Radi teda ne morem sedaj povedati svoje srčne želje. Ah, s kakšnim upanjem in s kakšnimi načrti sem prihitel v Aspromonte, zapustil pa jih bom s črnim obupom v srcu!
— Zakaj pa nočeš povedati svoje želje? vpraša oče Benvenuto. Povej, česa želiš od mene? Ponavljam ti še enkrat: star človek sem in kar velja za druge, ne velja zame. Jaz ne {{prelom strani}} gledam več mogočnežev, jaz vidim pred seboj samo še svoj grob.
— Povejte svojo željo! zašepeče sindako Musoliniu. Oče Benvenuto je blag in dober, Vaša prošnja ne bo priletela ob trdo steno.
— No, pa naj bo! odgovori Musolino s tresočim glasom. Moja želja se tiče mojega bitja in je jedro mojega življenja. Oče Benvenuto, jaz ljubim neko deklico, ki se imenuje Julija, sicer pa jo nazivajo madona San Stefana. Rad bi se z Julijo poročil. Čistost njenega srca mi veleva, da mora najini roki zvezati duhovnik. Oče, jaz bi bil najsrečnejši človek na svetu, če bi naju vi hoteli poročiti, četudi tajno ... Potem pa, kar ste mi malo prej povedali, mi boste bez dvoma odbili mojo prošnjo in najsrčnejšo željo?
Oče Benvenuto je molčal, roki je sklenil na prsih in zdelo se je kakor da bi molil, premikal je ustnici. Čez nekaj časa pa je nežno spregovoril:
— Nekoč sem slišal, da so nekemu bolnemu kaznjencu, ki ga je smrt že skoraj tiščala za vrat pripeljali v ječo duhovnika, da bi ga poročil z neko ženo. Čeprav je bil ta človek kaznjenec so mu to dovolili. Ta človek je bil na smrtni postelji, umirajočemu pa izpolnimo vsako željo. Bližina smrti opravičuje vse.
— Mar se ne nahajaš tudi ti blizu smrti, vsaj tako kakor oni jetnik ali pa morda že bolj? Na tvojo glavo so razpisali nagrado, od vseh strani prežijo nate ... Vsak trenutek te lahko upamejo in ... Mar bi jaz sedaj mogel odbiti tvojo prošnjo? Ne! Ne, odtod ne bo odšel, da bi mogel reči, da nisem uslišal tvoje prošnje! Ali ni najboljši dokaz, da so vaša srca čista in nedolžna, da brez cerkvenega blagoslova nočeta postati mož in žena? Kdo bi vama mogel braniti, da se združita tudi brez tega? Nihče! Toda vidva bi rada blagoslov cerkve in kdo naj bi vama to odrekel?
— Ne, ne, nadaljuje starec odločno. Jaz bom blagoslovil vajino zvezo, kajti to je itak moje zadnje cerkveno opravilo, star sem že, utrujen, zelo utrujen in hrepenim po miru in počitku. Ko pa bom tebe in tvojo Julijo poročil, bom slekel to obleko, kajti takrat ne bom več vreden, da bi nosil meniško haljo ... Mojo neubogijivost napram cerkvenim predstojnikom bo blagoslovil Bog ...
— Mar bi zares to storili zame, vpraša Musolino, ki sem {{prelom strani}} najnevrednejši med nevrednimi? Ne, tega ne morem sprejeti, žrtev je prevelika, hvaležno jo radi tega odklanjam ...
— Počasi, sinko moj, odgovori duhovnik. Če ljubiš svojo Julijo, pač ne boš odklonil moje žrtve. Jaz ti bom nekaj zaupal: v Rimu me imajo zelo slabo zapisanega. Tista visoka gospoda v rdečih oblekah me niso nikdar preveč radi videli, radi tega so me tudi poslali v to samotno gorsko vas.
— Nekoč sem bil duhovnik v eni največjih cerkva v Rimu. Kadar sem pridigoval, so prišli ljudje od vseh strani, da bi slišali mojo besedo.
— V mojih pridigah pa je bilo najbrž kaj takega, kar nekomu ni ugajalo. Morda je bilo v mojih pridigah preveč solnca, vsakdo pa ne sme stati na solncu, vsakega ne sme obsevati solnce svobode. Nekolikokrat so me opozorili, da bi spremenil svoje pridige, jaz pa jih nisem ubogal ... in poslali so me semkaj ...
— V tej prekrasni, svobodni naravi sern si oddahnil, nagel sem to, za čemer sem v mestu zastonj hrepenel ... Našel sem človeka in naravo! In srečen sem bil, da sem našel razumevanje pri svojih vaščanih.
— Združili smo se v veliko, edinstveno rodbino, ki spoštuje in ceni človečanstvo in naravo, vse pa, kar temu nasprotuje, preganja.
— Vidiš, sinko moj, tudi ti si stopil v našo rodbino, postal si naš brat. Kako bi torej mogel biti tako trd, da bi tvoje želje ne izpolnil? Povej, katerega dne bi bil rad poročen s svojo Julijo? Na vsak način pa moraš počakati, vsaj osem dni, ker bi rad prej, kakor se bom odrekel svoje časti in poklica, še nekaj uredil.
— Osem dni! vzklikne Musolino veselo. Ah, niti sanjalo se mi ni, da sem tako blizu sreče! Častiti oče, hvala vam tisočkrat ... Dovolite, da pokličem Julijo, da se vam bo tudi ona zahvalila ...
Musolino ni čakal na odgovor, temveč je kar odhitel iz sobe, čez nekaj trenutkov pa se je vrnil in pripeljal s seboj Julijo.
— V imenu božjem, kaj se je zgodilo? vpraša Julija začudeno in prestrašeno, ko je zagledala sindaka in duhovnika.
— Dete moje, ničesar se ni zgodilo, jo je nežno sprejel stari duhovnik.
— Ah, jaz pa sem se tako prestrašila, bala sem se, da bom slišala kakšno neprijetno vest, reče Julija, ki je s spoštovanjem gledala oba starca.
{{prelom strani}}
— Baš nasprotno, slišala boš veselo vest, ji odgovori starec in jo prime za roko. Draga hčerka, poslušaj me: Giuseppo Musolino mi je povedal, da je tudi tvoja srčna želja, da se za vedno združita? ... Ali je tako?
— Ah, je, res je, častiti oče, vzklikne Julija veselo, pri tem pa povesi svoje oči, obraz pa ji je zalila lahna rdečica.
— Toda, ali si premišljevala o tem koraku? jo vpraša nežno duhovnik in jo pogleda s svojimi resnimi očmi naravnost v oči. Ali veš, ob čegavi strani boš živela? Ali veš, kakšna bo tvoja bodočnost?
— Vem, oče, odgovori Julija in pogleda starca.
— Tvoj izvoljenec te ne bo odpeljal v miren dom, v katerem boš na varnem! nadaljuje duhovnik.
— Ah, vem za njegovo žalostno usodo, reče Julija, toda jaz bom srečna, pa naj bi bila z njim kjerkoli ...
— Draga hčerka, nanj preži večna nevarnost ... V prihodnje bo ta nevarnost krožila nad tvojo glavo ...
— Oče, pripravljena sem na vse, vsako nevarnost in nesrečo bom zvesto delila z njim, ker vem, da bo potem tudi on manj trpel ...
— Hčerka, ne pozabi, da starosti ne boš doživela v radosti in veselju, ker boš živela v večni borbi in nevarnosti. Mar ne trepečeš pred strašno sedanjostjo in še strašnejšo bodočnostjo?
— Trdno sem prepričana, da naju je usoda združila in z veseljem bom prenašala vse težave življenja ... Jaz mu bom tolažba, v borbi pa mu bom zvest tovariš ...
— Ali pa boš vztrajala na tej poti?
— Dokler bom čutila v sebi le količkaj moči.
— Kaj pa, če ti bodo moči pošle?
— Me bo milostljivi Bog znova okrepčal.
Stari sindako je z navdušenjem gledal to hrabro deklico, iz katero je govorilo globoka vera v njen sklep.
Oče Benvenuto je nadaljeval z resnim glasom:
— Dragi otrok, vidim, da je tvoj sklep neomajen, ti si še mlada in jaz te opozarjam, da o vsem tem še enkrat prav dobro premisliš! To je usodna odločitev. Še je čas, še se lahko premisliš in jaz ti svetujem kot oče, da se ne poročiš z njim in da ne navežeš svojega življenja k njegovemu. Jaz sem te opozoril na vse neugodnosti in nevarnosti, v katere bi te lahk privedel tvoj sklep, pokazal sem ti življenski prepad, v katerega drviš, če ne boš spremenila svojega sklepa ... Mar ne vidiš pred seboj tega strašnega prepada?
{{prelom strani}}
Julija pa stopi odločno k Musolina in reče s svečanim glasom:
— Častiti oče, čeprav bi zijal pred nama prepad, jaz ne bom spremenila svojega sklepa. Če mora trpeti Giuseppo Musolino, bom trpela z njim tudi jaz! Če mora stradati on, bom stradala tudi jaz! Če mu je sojena smrt — bom tudi jaz rada umrla z njim! Častiti oče, to je moj sklep in Bog bo ta sklep blagoslovil!
Musolino je z občudovanjem opazoval svojo lepo tovarišico, stari duhovnik pa je naenkrat spremenil svoje obna-Lnje in vzkliknil z drhtečim glasom:
— To so besede prave resnice! Sindako, ali ste slišali, kako govori čisto srce! Dandanes naleti človek prav redko na tako čistost čuvstev, na toliko nesebičnost in požrtvovalnost! Julija je vredna tega moža! Njeno željo bom izpolnil ... Danes je sobota, poroka pa bo prihodnjo nedeljo in se bo vršila v cerkvi Aspromontov.
— Ah, častiti oče, hvala vam! reče Musolino in stopi k starcu ter mu poljubi roko.
Julija poklekne pred plemenitega starca in mu poljubi njegovo staro, nagubano desnico, po kateri so polzele tople solze hvaležnosti.
— Hčerka moja, Bog naj te blagoslovi! reče starec in položi drugo roko na Julijino glavo. Tvoja iskrenost in tvoja odločnost bosta osrečili tega hrabrega in poštenega človeka, ti si je to srečo zaslužil bolj kakor marsikdo drugi ...
— Sedaj pa pojdimo k mizi! se je oglasil sindako, ki je doslej ginjen opazoval ta redki prizor. V moji hiši bomo danes proslavili svečano zaroko Giuseppa Musolina z njegovo Julijo.
Stari sindako je šel proti vratom, jih odprl, toda obstal k kakor prikovan ...
Pred vrati je stala njegova hči Karmela.
Toda, kakšna je bila!
Bila je bleda kakor smrt, kakor da bi bežala pred kako prikaznijo.
Sindako je komaj spregovoril:
— Karmela, kaj delaš tukaj?
Karmela je svojega očeta samo zbegano gledala in ni vedela, kaj naj bi mu odgovorila.
— Zakaj nisi prišla v sobo? vpraša sindako. Saj vendar sismo imeli nobenih tajnosti ...
{{prelom strani}}
- Oče ... je zaječala Kamela oprosti mi ...
- Toda kaj ti je? Ti si tako bleda?
- Ničesar mi ni ...
— In vendar si tako zbegana ... bleda ...
— Prej mi je bilo slabo, toda sedaj mi je že zopet dobro ...
Medtem so prišli do vrat Giuseppo Musolino, Julija in stari duhovnik.
Karmela je s široko odprtimi očmi pogledala Julijo in rekla s prisiljeno veselim glasom:
— Zdi se mi, da sem prišla baš o pravem trenutku, da bom Giuseppu in Juliji lahko prisrčno čestitala?
— Prisrčna hvala ti za tvoje čestitke, odgovori Julija veselo. Pravijo, da se želje, ki jih izreče prva deklica, ki čestita zaročencema, prav gotovo do zadnje pičice izpolnijo ...
— Da, ogovori Karmela z zamolklim in drhtečim glasom. Bog daj, da bi se izpolnilo vse, kar ti jaz želim, toda vse ... vse ....
Karmela je postala še bolj bleda in pri zadnjih besedah se je opotekla, prav gotovo bi bila padla, če je ne bi bil stari sindako pridržal.
— O, hčerka, ti si pa gotovo bolna! je rekel starec v skrbeh.
— Prepustite jo meni, je rekla Julija, ko je stopila k njima. Jaz jo bom odpeljala v sobo. Midve sva dobri prijateljici, kajneda, draga Karmela?
— Da, da, dobri prijateljici ... je komaj spregovorila Karmela.
— Pojdiva, jaz bom ostala pri tebi v sobi, dokler ti ne bo malo odleglo.
In Julija je prijela Karmelo za roko in jo odpeljala v njeno sobo v prvo nadstropje. Musolino, stari sindako in oče Benvenuto pa so odšli v sobo, kjer jih je čakala bogato pogrnjena miza, pri kateri so že sedeli trije Francozi, Musolinovi tovariši.
Čez nekaj trenutkov je prišla v sobo tudi Julija, katero je poslala k obedu Karmela, ki jo je prosila, naj jo pusti samo, da bo legla v posteljo, ker jo boli glava.
Takoj so začeli z obedom.
Jedli so dobro, pili pa še boljše.
Musolino je sedel poleg Julije, ki ga je večkrat pogledala z veselimi očmi, v katerih se je zrcalila nepopisna sreča.
Na voglu mize je sedel dobrodušni Plon-Plon.
{{prelom strani}}
Plon-Plon je zalival okusne kose pečenke z izbornirn kalabrijskim vinom in premišljeval.
— Sto hudičev! Nikdar se mi ni niti sanjalo, da je hajduško življenje tako lepo! Sediš brez skrbi pri mizi, ješ in piješ in ni ti treba skrbeti za bodočnost ... E, ta Italija je pa zares čudna država!
Vsi so bili zelo dobro razpoloženi. Smeh in vesel pogovor je zvenel po sobi.
Ko pa je veselo razpoloženje doseglo svoj višek, je oče Benvenuto dvignil čašo in v ganljivem govoru nazdravil zaročencema in jim želel vso srečo v bodočem skupnem življenju.
— Živel Giuseppo Musolino in njegova zaročenka Julija! je končal starec.
— Živela! Živela! so zaklicali tudi ostali in vse čaše so se izpraznile na zdravje in srečo zaročencev.
In veselje se je nadaljevalo pozno v noč ...
<center>— — — — — — — — —</center>
Kaj pa je bilo s Karmelo?
Kaj je bilo vzrok njenemu bledemu obrazu?
Ko je Musolino po svojem pogovoru s starim sindakom in duhovnikom Benvenutom planil v dekliško sobo in odpeljal Julijo, je Karmela nekaj zaslutila in gledala za njima; po njenem odhodu pa je tudi Karmela počasi in neslišno odšla iz sobe in se priplazila k vratom, za katerimi sta se pogovarjala oče Benvenuto in Julija in kjer sta se Giuseppo in Julija formalno zaročila.
In Karmela je slišala vse ...
Ta vest jo je skoraj ubila. Rada bi bila zavpila, glas pa je izumrl v grlu, hotela je uiti, noge pa je niso ubogale. Opotekla se je, da pa ne bi padla, se je naslonila na zid pri vratih, kjer jo je našel oče bledo in zbegano, ko je odprl vrata.
Kaj pa je vendar na Karmelo tako porazno vplivalo?
Ali je bilo to nepopisno veselje radi neskončne sreče, ki je doletela Julijo, ženo, katero je pripeljal v hišo človek, ki je rešil njenega očeta, njenega brata in celo njihovo vas pred nevarnostjo, ki jim je grozila s poginom?
Ne, to ni bilo veselje!
Ta vest je ni navdušila, — temveč ubila!
Toda zakaj? Mar ni Karmela iz hvaležnosti do Musolina sprejela Julijo kakor svojo prijateljico in jo tudi vzljubila kakor svojo sestro?
{{prelom strani}}
Ne, Karmela ni Julije ljubila — ona jo je sovražila.
Radi česa?
Baš radi tistega, radi katerega bi jo bila morala ljubiti — radi Musolina.
Slučaj ali pa usoda sta hotela, da ta svečani trenutek v življenju nesrečne Julije ni minil brez neugodnosti in nevarnosti. Baš, ko je Julija mislila, da se je vsaj za kratek hip umaknila sleherni nevarnosti in ko je mislila, da se nahaja v krogu prijateljev, ki žele njej in njenemu Giuseppu le najboljše, se je kopičila nad njeno glavo nevarnost in nesreča, ki je bila morda večja od vseh dosedanjih nevarnosti, ki jih je že ptt živela ...
Nevarnost pa je prišla od tam, od koder jo je najmanj pričakovala.
Karmela je vzljubila njenega Giuseppa!
Sedaj nam je jasno, zakaj je Karmela prebledela in ostala potrta pri vratih, ko je slišala, da sta se Giuseppo Musolino in Julija zaročila ... I
Ko jo je Julija pripeljala v njeno sobo, se je Karmela pretvarjala in se delala, da jo boli glava, prosila je Julijo naj jo pusti samo.
Karmela je dolgo strmela predse, sovraštvo pa ji je glodalo dušo ...
Ko je iz pritličja zaslišala vesele vzklike na zdravje in srečo zaročencev, se je Karmela trpko nasmehnila in zavpito z divjim glasom:
— Le veselite se! V svoji preveliki sreči pozabljate namd — na Karmelo, toda, zapomnili si me boste — posebno ta Julija! Vi ne veste, da reže vsaka vaša beseda moje prsi kakor oster meč! Vi niti ne slutite, da so zame čaše, iz katerih pijete vi sladko vino, strup ...
In Karmela je začela strašno ihteti.
Dolgo je ihtela. naenkrat pa je planila kakor ranjena
zver.
— Zaroka! ... Ha, ha, ha! Pozabljate, da vsaki zaroki ne sledi poroka! Med prvim in med drugim dejanjem je dosti dni in noči. Samo eno priliko mi je treba izkoristiti in vse jd izgubljeno! Ne, Julija, Giuseppo Musolino ne bo nikdar tvoj! Musolino pripada meni od tistega trenutka, ko sem ga prvikrat videla. Giuseppo je hraber, lep, plemenit, ugajal mi je, in sem ga vzljubila in on mora biti moj. Kaj pa ti? S teboj mi bo lahko! Jaz, ki sem tako hrabro izvršila vendeto nad starim {{prelom strani}} sindakom Lampierem, bom tudi s teboj opravila. Tebe moram umakniti s poti ... ti moraš zginiti! ...
In divja narava lepe Karmele je spačila njen obraz, iz katerega je bruhalo strašno sovraštvo.
Karmela je izrekla smrtno obsodbo nad Julijo ...
==Pesem smrti==
Zlati solnčni žarki so obsevali vrhove Aspromontov.
Po snegu in strašnem mrazu, ki je vladal nekaj dni, se je vrnilo zopet toplo in lepo vreme in vsa narava je zopet oživela. Italijansko podnebje je dalo čarobno pomlad z vsem; svojimi čari in milinami, ki jih more dati samo narava.
Vrh Aspromontov je bil oddaljen od vasi kakih trideset minut hoda.
Tri dni po minulih dogodkih sta stopali Julija in Karmela po ravni poti v senci posajenih mendljev. Šli sta proti vrha Aspromontov.
Nekaj časa sta se pogovarjali o čisto navadnih stvareh, potem pa sta umolknili in molče nadaljevali pot. Vsaka je premišljevala svoje.
Naenkrat pa je Julija obstala in pokazala z roko proti vrhu Aspromontov.
— Mogoče je, da se sedaj nahaja tam moj Giuseppo! Izdihne Julija. Ah, tako blizu mi je in vendar sva ločena ... toda čez malo časa bova za vedno združena ...
— Da, čez pet dni bo vajina poroka, reče Karmela. Gotovo pričakuješ že nestrpno ta dan?
— Samo po sebi umevno, odgovori Julija. Ne toliko radi mene, kakor radi njega, on potrebuje utehe ... Ah, moj Giuseppo me tako ljubi, da bi, zdi se mi, umrl brez mene ...
— Misliš? vpraša Karmela, sama pri sebi pa si je mislila: tebe ne bo več, Musolino pa bo živel za mene!
Pri teh besedah se je Karmela obrnila in pogledala okolico. Pot je bila prazna.
Na desni strani se je razprostiral lep gozdiček, čist kakor raj, manjkalo je samo še gozdnih vil.
Obe deklici sta odšli v gozd.
Julije se je lotilo neko čudno čuvstvo. Zdelo se ji je, da se nahaja v cerkvi, vesela pesem slavčka pa je zvenela v njenih ušesih kakor pobožno petje v slavo Vsemogočnega.
{{prelom strani}}
Korakali sta druga poleg druge in molčali.
Naenkrat pa se je Karmela ustavila.
| |||