Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | prejšnji = | naslednji = | naslov = Kako se sovražniku odpusti? | normaliziran naslov = | poglavje = | avtor = Y. [Pankracij Gregorc?] | prevajalec = |... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 48:
»Torej jaz naj vam kaj povem? Kakor izvolite gospôda. Pravil sem vam zadnjič, kateri dan sem se največ smijal, in kateri dan sem največ prestal.
{{prelom strani}}
Danes sam o sebi pač ne smem zopet govoriti, hočem pa vam neki dogodek svojega nekdanjega tovariša, nekega logarja povedati. Najbrž da je umrl, saj je bil 20 let starejši od mene.«
»Ko sem bival še na Češkem, bil je moj bližnji sosed logar Ivan M. Mož je bil silno ljubezniv in postrežljiv. Posebno moja žena je rada hodila k njegovi družini. Navadno se sicer ne zgodi, da bi dva logarja blizo skupaj stanovala. Tam pa sta bila gozd in polje tako razdeljena, da sem jaz stanoval na mali pristavi, a starejši moj tovariš v gradu, komaj pol ure v stran. Večkrat sva bila skupaj na lovu iu po opravkih. Kedar smo prodajali poljske pridelke ali oddajali les, morala sva vsak posebej zaznamovati v svoj zapisnik svoto, imena kupovalcev in prodano reč. To sva zopet vsak posebej pošiljala vodji, in tako je on spoznaval, ali sva natančna v svoji službi ali ne. Zagotovim vam, da ni imel nikoli priliko nama pregrešek naznaniti.
Neki dan imela sva obilno opravka s kmeti, in drugi dan bilo je enako delo odločeno. Povedal sem ženi, da me na večer skoraj gotovo ne bo domú. Naj torej ne bode v skrbi, če k večerji ne pridem.
Pozno v večer sva odpustila ljudi, zdaj sva morala še natanko zapisovati in zračuniti. Ko sva bila gotova, povabi me tovariš k večerji.
»Saj danes boš tako pri meni spal?« uljudno pristavi.
Ne bila bi za-me kaka težava pol ure daleč korakati domú, če tudi v temi, pa vedel sem, da doma že speče dobim. Zakaj ne bi eno noč izostal, ko sem tako vedno sam doma.
Vesel sprejmem ponudbo. Po večerji spravila se je družiua spat, midva pa šla v posebno sobo, tam si zapalila pipe in si žejo s pivom gasila. Na spanje pred polunočjo tako nobeden ni mislil.
»Kaj ne, kako prijetno je logarsko življenje?« opomni tovariš. »Kako sem si jaz že v prvi mladosti
želel biti logar, kar sem zdaj, pa kako malo je manjkalo, da bi se bil popolnoma izgubil!«
»GIej no! Še nikoli mi nisi pravil kaj iz svoje mladosti. Mene tako poznaš. Ko sem dovršil spodnjo gimnazijo, šel sem v šolo za logarje in kmalu sem po dovršenem izpitu dobil službo.«
»Da, pri meni je bilo pa to vse drugače. Ker si moj najboljši prijatelj, razodenem ti vse natanko. Hodil sem v domačo šolo. Izvršil sem jo dobro. Da bi bil svoj uk nadaljeval v mestu, za to je bil moj oče preslab v dvojnem oziru. Prvič ni bil tako premožen, da bi me bil s potrebnim oskrbel, drugič se je bal, da bi se mladi sinko med tujimi ljudmi ne spridil. Meni je to ugajalo. Sedeti mirno na šolskih klopeh tako ni bilo moje posebno veselje. S puško okoli hoditi, ukazovati delavcem, kakor naš logar, to bi bilo za-me. Porabil sem vsako priliko, da bi se logarju prikupil, in mož me je s časoma toliko rad imel, da me je v tej ali oni reči poučil. Tako sem se izvežbal pri njem v pisanji, računstvu in tudi v nekaterih drugih rečeh, ki jih mora ravno logar dobro znati. Jaz bi bil pač rad postal njegov lovski pomočnik, pa ni bilo nobenega mesta praznega. Ko sem se hotel malo priporočiti za tako službo, ni hotel o tem dosti slišati. »Saj boš tako vojak, reče mi. Krepke in močne si postave, take ljudi cesar potrebuje. Ako dvanajst let služiš, dobiš lahko drugo, cesarsko službo, potem ti ni treba v slabem vremenu zasledovati gozdnih tatov.«
{{prelom strani}}
| |||