Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 282:
da sem jaz in zakaj da sem jih na poti zapustil, spoznal je, v kaki nevarnosti je bilo tudi njegovo dragoceno blago.
{{prelom strani}}
Štiri tedne po tem dogodku razglasilo se je po vasi, da pride v nedeljo popoludne nekaj gospôde iz mesta v našo vas. Snidemo naj se vaščani pred hišo našega starešine, ker nekaj važnega se nam bo dalo na znanje. — Omenjeni dan res pride svetovalec deželne vlade, nadzornik stražnikov, naš logar in nekaj meni neznanih gospodov k starešini. — Kaj pa, da vaščani smo bili vsi pred hišo, celo male otroke so matere prinesle na rokah.
 
Mene je poklical moj prejšnji prijatelj in učitelj logar ter se prav prijazno o različnih stvareh z menoj razgovarjal. Popraševal me je to in ono, hotel me je zadrževati in ohraniti pri sebi. Spoznal sem, da je mož mržnjo do mene popolnoma opustil.
 
Ko še govoriva, pride gospôda. Svetovalec deželne vlade stopi bolj na vzvišen prostor, ter začne prav slovesno proti meni obrnen govoriti:
 
»Junaka ste se skazali pred nekimi tedni, g. Ivan M. Kar se nobeden ni upal svojemu tovarišu in prijatelju storiti, to ste vi učinili svojemu nasprotniku. Sami ste šli v veliko nevarnost, da bi sovražnika smrti rešili. Naš presvetli vladar zvedel je Vaše velikodušno in pogumno dejanje in on kot skrbni oče svojim podložnim, hoče se Vam tudi sam zahvaliti. Pošlje Vam ta le srebrni križec za zasluge. Naj lepša Vaše junaške prsi in naj oznanuje vsem, kako pogumno in neustrašljivo hiteli ste človeku v nesreči na pomoč. Le eno željo še imam, in ta je, da bi Vi svoj tihotapski posel zapustili ter se poštenega dela poprijeli, ki je bližnjemu na korist.«
 
Ko je še govoril, potiskal me je logar naprej in počasi sem tako res stal blizo govornika. Končavši svoj govor pripne mi svetovalec križec na prsi. — Pričakoval sem sicer, ko me je logar tako prijazno sprejel, da današnja slavnost kolikor toliko meni velja, najbrž dobim kako zahvalo od vlade. A da bodem križec za zasluge dobil, o tem se mi še sanjalo ni. Bil sem ves zmešan; nisem vedel, kaj odgovoriti. Šele besede: naj popustim tihotapce ter naj se poštenega dela lotim, so me zdramile.
 
»G. svetovalec!« odgovorim, »do tihotapstva sem bil skoraj prisiljen. Nobeden me ni hotel sprejeti v službo, ker sem celo leto bil pri vojakih v ječi, tem manj pa še zdaj, ko sem bil zopet zaradi prenašanja prepovedanega blaga zaprt. Kdo bi raje pošten, meni primeren posel opravljal, kakor jaz!«
 
Zdaj pristopi naš logar k meni in mi poda roko:
 
»Imate res trden sklep, pošteno si svoj kruh služiti?«
 
»Bog mi je priča, da govorim, kakor mislim!«
 
»Vodja stražnikov, g. Pečuh, in jaz sva za Vas govorila pri grofu W., naj Vam prepusti izpraznjeno logarsko službo. Ko je slišal vse o Vas, in ko je tudi g. Pečuh rekel, da niste slab človek, ko je celó{{prelom strani}} obstal, da je on sam nekoliko kriv Vašega življenja, in sem še jaz zatrdil, da ste dobro poučeni v logarstvu, Vam je précej ponudil pismeno službo logarja, ako le tem gospodom obljubite, da jo boste tudi vestno opravljali.«
 
S temi besedami mi logar izroči pismo grofa W., v katerem me res imenuje svojega logarja.
 
Da sem z veseljem storil to obljubo, lahko si misliš; že od mladih nog sem želel kaj takega biti. Vse mi je iz srca privoščilo najvišje priznanje, kakor tudi stalno službo. Kmalu sem se oženil in živel prav zadovoljno v svoji hiši. G. Pečuh bil je zdaj moj najboljši prijatelj, in njegova žena je kakor mati nas večkrat obiskala in preskrbovala, kar je nama začetkoma pri gospodarstvu manjkalo. Par let pozneje preselil sem se v ta grad, kjer sem tudi tebe spoznal.«
 
Ura odbila je že eno. Izprazneva kozarce, voščiva si lahko noč in greva k počitku.