Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 14.445:
Prebivalci Aspromontov pa ju niso hoteli pustiti v hišo, ponujali so jim mesa, kruha in vina, kar bi bilo za berača čisto dovolj. Berač pa je hotel po vsej sili priti v hišo in radi tega je nastalo prerivanje.
V tem trenutku je prišel iz hiše Musolino, za njim pa ostali. Ko je Musolino videl za kaj gre, je prihitel k množici in dejal:
— Prijatelji, pustite ju naj vstopita! Kdorkoli hoče, pride danes lahko v hišo, kjer proslavljajo Musolinovo poroko. Pojdita z menoj! je rekel Musolino, berača pa se nista ganila.
— Kaj pa je to, ali nočeta v hišo? je Musolino vprašal deklico.
— Oprostite, je odvrnila deklica, moj ded ne more sam po stopnicah, ker je popolnoma slep ...
— Ah, ubožec! je rekel Musolino in prijel starca od ene,
— Vi pa dajte meni svojo roko! je rekla Julija deklici in jo odpeljala v hišo.
— O, hvala vam, gospodarica, je jecljala deklica, ki ni
Čez malo časa je zavladalo pred hišo zopet prejšnje ve-I selje, zgoraj v sobi pa sta sedela pri mizi starec in njegova i vnukinja in se gostila z vsem, kar je bilo na mizi.▼
Julija je posebno skrbela za deklico, vedno in vedno ji je t znova ponujala, naposled pa jo ie vprašala:▼
▲Čez malo časa je zavladalo pred hišo zopet prejšnje
▲Julija je posebno skrbela za deklico, vedno in vedno ji je
— Kako se imenujete?
— Jaz? ... — Jaz se imenujem Margo ... je odgovorila deklica.
— Margo? Zares, lepo ime, je dejala Julija. Nekoč sem imela prijateljico, ki se je imenovala Margo, odnosno Margareta. Ah, jaz sem jo zelo ljubila ... Ne vem, kje živi sedaj. — Odkar je umrl njen oče, je nekam izginila ... — Odkod pa ste vi, prijatelj? je vprašal sindako slepega
{{prelom strani}}
— Tako! se je začudil sindako
— Tu mi ni treba mnogo pripovedovati, je nadaljeval starec. Povest je kratka, toda žalostna. Imel sem v najemu neko posestvo, ki je bilo last nekega odličnega gospoda. Imel pa sem tudi lepo ženo, ki jo je ta gospod vedno'nadlegoval.▼
▲— Tu mi ni treba mnogo pripovedovati, je nadaljeval starec. Povest je kratka, toda žalostna. Imel sem v najemu neko posestvo, ki je bilo last nekega odličnega gospoda. Imel pa sem tudi lepo ženo, ki jo je ta gospod vedno
— Neko noč pa sem ostal v vinogradu, ta človek pa je udri v mojo hišo in nesreča je pričela. Naslednjega dne mi je žena vse priznala in jaz sem vložil tožbo.
— Pravičnost v sodstvu pa je na Siciliji na zelo slabem glasu. Namesto, da bi kaznovali zločinca, so zaprli mene radi obrekovanja in neosnovane prijave.
— Medtem ko sem tičal v zaporu, so nekega dne našli mojo ženo
— Ko so me po dveh letih ječe zopet izpustili na svobodo, sem bil popolnoma uničen, zatekel sem se k svoji hčerki, ki je bila vzgojiteljica v neki odlični hiši. Ta dobri otrok je delil z menoj svoj zaslužek.
— Tedaj pa me je doletela še večja nesreča. Sin nekega mojega sovražnika je zapeljal mojo hčerko in ona je rodila otroka, ki ga je izročila meni, sama pa je skočila v morje in utonila ...
— Strašno! je rekel Musolino.
— Ta otrok je odrasel, je nadaljeval slepi starec, in sedaj me vodi od vasi do vasi. Jaz sem prelil toliko solza, da mi je
Starec je nehal pripovedovati. Ta žalostna povest je neugodno vplivala na poslušalce. Da bi se vrnilo prejšnje razpoloženje, so povabili Karmelo, da bi zapela kakšno veselo pesem. Karmela je vzela mandolino, pela in neprenehoma gledala Musolina.
Mnogi so vstali od mize. da bi se odpočili, ker je bila glavna proslava namenjena šele za zvečer.
Tudi stari berač je vstal. Njegova vnukinja je skočila k njemu in ga prijela za roko.
— Dobri ljudje, hvala vam za vse, kar ste nama dali, reče starec. Trenutki, ki sem jih preživel v vaši sredini, me spominjajo na mojo srečo. Naj blagoslovi Bog to hišo sedaj in na veke!
Musolino mu je ponudi! roko ter mu izročil denarnico z
— O, gospodar, je dejal starec, nikdar ne bom pozabil vaše dobrote. Bog naj vam vse povrne ...▼
{{prelom strani}}
Julija pa je medtem napolnila beračema torbo z različnimi jedili. Deklica je poljubila Juliji roko, potem pa je počasi odpeljala slepega starca iz sobe. Pri izhodu pa se je postavila k njima Karmela in .vprašala deklico:▼
▲Julija pa je medtem napolnila beračema torbo z različnimi jedili. Deklica je poljubila Juliji roko, potem pa je počasi odpeljala slepega starca iz sobe. Pri izhodu pa se je postavila k njima Karmela in
— Ali poznate pot do bližnje vasi?
— Ne, gospodična, je odgovorila beračica. Zelo hvaležna vam bova, če nam jo pokažete
— Dobro, košček poti vaju bom spremila, potem vama bom pa pokazala, kod morata iti.
— O, gospodična, vi ste tako dobri! je odgovorila beračica ljubeznjivo.
Karmela je že ves čas premišljevala, kako bi se oddaljila iz hiše in ta prilika ji je bila dobro došla. Karmela je odšla naprej, beračica pa je počasi peljala svojega slepega deda za njo.
Med potjo je Karmela slišala, kako sta se berača med seboj šepetaje pogovarjala v nekem tujem jeziku, ali ga Karmela ni razumela. Karmela pa se ni ozirala na to, ko pa so prispeli do konca vasi, je rekla:
—
— Nič zato, odgovori beračica. Za naju je boljše, če greva po krajši poti, saj sva navajena plezati v hrib in navzdol.
— Tedaj pojdita po tej poti, jaz vas bom pa še nekaj
Ko so prispeli na ozko pot, ob kateri je zijala široka razpoka, je beračica naenkrat pustila starca samega in šla krepkih korakov h Karmeli. Starec se je vzravnal.
Karmela je prebledela in začudeno gledala nekaj časa
— Karmela! reče beračica.
— Ti me kličeš po imenu! se je začudila Karmela. Od kod pa me poznaš?
Beračica pa ni odgovorila Karmeli na to vprašanje. Stopila je čisto k njej in ji dejala:
— Karmela! Ti ljubiš
Karmela se je zdrznila. Če bi bila v tem trenutku spregovorila sama skala, bi se Karmela ne bila tako začudila kakor▼
▲Karmela se je zdrznila. Če bi bila v tem trenutku spregovorila sama skala, bi se Karmela ne bila tako začudila kakor {{prelom strani}} vprašanju beračice. Karmela je iznenadeno stopila nekaj korakov nazaj.
Beračica pa je šla za1 njo, ji položila svojo roko na ramo in ponovila:
— Ti ljubiš Musolina in radi tega sovražiš Julijo!
| |||