Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 17.978:
Ko so stopili v kapelico, je Musolino pripovedoval svojim tovarišem o nocojšnjem dogodku, pripovedoval jim je o strašni osveti, ki jo je izvršil nad Cezarjem Bartolom. Vsi so ga pazljivo poslušali in opazili na njem neki posebni mir in zadovoljstvo.
In zares, Musolino je občutil neko posebno zadovoljstvo kakor ga občuti človek, ki je izvršil neko dolžnost, katero mu je namenila usoda. Ko so njegovi tovariši videli, da je Musolino zadovoljen, so postali tudi sami veseli in v kapelici je zavladalo veselo življenje.
Nekaj dni ni Musolino nikamor odšel. Njegovi tovariši so si krajšali čas s pripovedovanjem, mnogokrat so hodili na lov, odkoder so se vselej vračali z bogatim plenom.
Karkoli so vlovili, je znal dobrodušni Plon-Plon tako izborno pripraviti in zgotoviti, da mala družba pri hrani ni bila nikdar prikrajšana, nabavili pa so si razen tega tudi dobrega vina.
Malo kapelico so preuredili v stanovanje kolikor najboljše so mogli in vedeli, baron Somer pa si je nabavil barve in drug potreben materijal in je na stene narisal različne poedine prizore iz Musolinovega življenja in njegove borbe.
Na prvi sliki je bil Musolino okovan v temnici, druga slika pa je predstavljala Musolina, kako plava v morju, ko beži iz ječe, na tretji sliki se je bil boj proti osem sto vojakom v Latoni, na četrti sliki je sedel Musolino kot eleganten gospod v odlični družbi v klubu v Reggiju in kvartal z Bartolom, na peti sliki pa je vrgel Musolinu velikemu psu človeško srce, da bi ga požrl.
Kdor je videl te slike, je moral priznati, da je bil baron izvrsten slikar, kajti delo se mu je popolnoma posrečilo.
Pa tudi Plon-Plon je bil zadovoljen s takšnim življenjem. Kako pa bi tudi ne bil zadovoljen? Nevarnosti ni čutil prav nobene, hrane in pijače je bilo več kakor preveč — to pa je bilo zanj najvažnejše.
Edini Musolino je bil zadnje dni nekam molčeč. Hodil je okrog kakor v sanjah, s svojimi tovariši pa je govoril zelo malo in še te redke besede so opisovale čisto navadne stvari, o svojih novih načrtih, ki jih je brez dvoma sam zase snoval, pa ni črhnil niti besedice.
Z vsakim dnem je ostajal Musolino dalje časa na svojem {{prelom strani}} ležišču, po goni ni več hodil, pa tudi govoril ni skoraj ničesar. Edino spal je mnogo, pa še to spanje je bilo podobno lahni omotici.
— Bolan je! je dejal nekoč markiz Gaston de Gondi svojim tovarišem.
In res, markiz se ni zmotil.
Izguba Julije, razburjenje, ki mu je ostalo po oni noči v Reggiju in negotovost so strašno delovali nanj in Musolino je čutil, kako z vsakim dnem ginejo moči in kako se ga loteva neka slabost, svojim tovarišem pa ni o tem omenil niti besedice. Prizadeval si je celo, da bi skril vse znake bolezni, ker je upal, da bo hitro ozdravel.
Musolino pa se je enkrat zmotil. Ko je hotel nekega jutra vstati, je začutil, kako ga je nekaj pritisnilo na ležišče in mu ne dovoli, da bi se ganil. Ostal je na ležišču in se ni ganil ... Glava mu je žarela od vročine, roke in noge pa so bile ledenomrzle.
Naenkrat se je njegovo skoraj otrplo telo zganilo in se jelo tako tresti, da Musolino ni mogel premagati tresenja in skriti svojega stanja pred tovariši, ki so stali okrog njegovega ležišča v skrbeh za zdravje svojega vodje.
Musolino je uprl svoj pogled v tovariše in komaj zašepetal:
— Ne morem vam dalje skrivati svojega stanja ... Bolan sem ... Lotila se me je tako zvana »gorska mrzlica«, to pa je malarija, tisočkrat hujša in nevarnejša kakor tista, ki se pojavlja po močvirnatih krajih ... Ta bolezen konča v veliki večini slučajev s smrtjo bolnika ...
— Bog naj nas varuje pred to nesrečo! vzklikne Gaston de Gondi.
— Ne, Musolino, ti ne smeš umreti! pristavi baron Somer v skrbeh.
— Ti moraš živeti radi maščevanja! reče Kapetan Trevij.
— Ozdravel boš, nadaljuje markiz Gaston de Gondi, in zopet se boš smehljal ...
— Nikdar več! ... ga prekine s komaj slišnim glasom Musolino. Nikdar več se ne bom zasmejal ... mene je sreča zapustila ... Njo, ki je zame pomenila srečo, sem izgubil ... Ah, julija, kje si? ... Če bi bila poleg mene, bi ozdravel ... Toda, poglejte ga ...
In nesrečnež je poskušal, da bi se dvignil na svojem ležišču, {{prelom strani}} svoje žareče oči pa je uprl v kot kapelice in gledal, gledal ...
— Poglejte ga! ... je vpil Musolrao. Ah, kako se reži ... Satan v človeški podobi! ... Ha, le počakaj, Luigi Borgeze ... Prišel si sem ... da ti bom lažje iztrgal srce ...
In Musolino je stisnil pesti, kakor da bi nekoga dušil in se pri tem strašno mučil.
Vročina strašne bolezni ga je popolnoma premagala in Musolinu se je začelo blesti.
— Ha, lopov ostudni! je zaječal Musolino in zaškripal z zobmi, potem pa se je malo pomiril.
Zaprl je svoje trudne oči, ko pa jih je zopet odpri, je pogledal svoje tovariše, ki so ga motrili s skrbi polnimi pogledi, potem pa je tiho zašepetal:
— Ah, kako je tukaj mrzlo! ... Tu notri pa je tako vroče, tu notri gori ... Dajte mi požirek vode ... o, ta vročina ...
Markiz mu prinese čašo vode, bolnik jo je hlastno izpraznil in nadaljeval z malo mirnejšim glasom:
— Že štirinajst dni nosim v sebi kal te bolezni ... Upiral sem se, kolikor sem se mogel, naposled pa so me moči zapustile ...
— Tovariši, bratje moji ... moči so me zapustile ... Giuseppa Musolina so zapustile moči ... to pa pomeni zanj smrt ...
— Bratje, umrl bom ... smrt je že čisto blizu, čutim jo že ... Sicer pa je itak prav, da je tukaj, da se bom lahko poslovil od vas ...
Njegov glas je postajal vedno slabši, njegovi tovariši so morali dobro poslušati, da so ga slišali.
Tovariši so klečali poleg njegove bolniške postelje, srce jim je stiskala bolečina in zavest, da bodo svojega vodjo morda za redno izgubili, posebno Gaetano Krispi je bil žalosten, ker je prav dobro poznal to bolezen, radi katere je sleherni bolnik prav gotovo umrl.
— Musolino, ne govori tako, je tolažil markiz de Gondi samega sebe in bolnika.
— Mi smo te vzljubili kakor brata, reče kapetan Trevij. Storili bomo vse, kar je v naših močeh, da bi te rešili ...
— Nočem, da bi me rešili! odgovori Musolino z malo razdraženim glasom. Res je, bratje, jaz še nisem izvršil maščevanja, ki sem ga prisegel ... Luigi Borgeze še živi ...
— No, vidiš, mu vpade baron Somer v besedo. Ti moraš {{prelom strani}} živeti radi maščevanja ... Če se že nisi hotel izročiti ljubezni in mirnemu življenju, moraš živeti vsaj radi sovraštva in radi maščevanja ... Ti nam moraš dovoliti, da te bomo rešili.
— Saj je itak že prepozno, je šepetaje odvrnil Musolino. Bolezen se je že tako razširila, da zame ni več rešitve ... Ves trud, prijatelji, bi bil zaman ...
— Mar ni zdravila za to bolezen?, je vzkliknil obupno Gaston de Gondi. Mar je to mogoče?
— Je zdravilo proti tej bolezni, toda samo eno, odgovori bolnik. To zdravilo bi mi morda še pomagalo, dobi se pa samo v lekarnah in sicer proti receptu ...
— Našli bomo zdravnika! vzklikne baron Somer.
— Pripeljali ga bomo sem! pristavi kapetan Trevij.
— Toda odkod? vpraša Gaetano v skrbeh.
— V San Štefanu se je pred kratkim naselil mlad zdravnik, reče Giuseppo Musolino. Po poreklu je Nemec, imenuje pa se Müller.
Pripovedujejo, da je to izvrsten zdravnik in da je v San Štefanu ozdravil že marsikaterega bolnika.
— Če bi mi pripeljali tega človeka, bi bil morda rešen. Toda ne pripovedujte mu ničesar o bolezni ... Samo dvomim, da bo prišel sam po sebi ...
— Če ne bo hotel zlepa, ga bomo pa prisilili! pristavi kapetan Trevij.
— V tem slučaju pa moramo počakati do večera, reče markiz Gaston de Gondi.
— Nič zato ... do takrat bom že vzdržal brez zdravnika, odgovori Giuseppo Musolino.
Tovariši so se spogledali. Eden je ostal pri bolniku, drugi pa so odšli s skrbipolnimi pogledi iz kapelice.
Ves dan so preživeli v skrbeh in nerazpoloženju. Plon-Plon ni pripravljal nobene jedi, kajti nihče ni niti pomislil na hrano. Celo Plon-Plon ni ničesar poskusil.
Pred večer pa se je stanje bolnika znatno poslabšalo. Tovariši so izmenoma prihajali k bolniku in zopet odhajali, večinoma pa so molčali in hodili okoli kapelice.
— Ozdravel bo! je govoril markiz de Gondi. Musolino je močan ... prenesel bo bolezen ...
Tovariši so ga poslušali in zmajevali z glavami in nihče ni odgovoril.
Okrog devetih zvečer pa sta se markiz Gaston de Gondi in kapetan Trevij napotila proti San Štefanu, da bi pripeljala zdravnika, ostali pa so ostali pri bolnikovem ležišču.
{{prelom strani}}
Čeprav sta imela s seboj svetiljko, sta se komaj spuščala po ozki strmi poti navzdol. Ob poti je zijala globoka razpoka in pretila s strašno nevarnostjo neokretnemu potniku.
Gondi in Trevij pa se nista ozirala na nevarnost, temveč hitela proti San Štefanu ter mislila samo na svojega vodjo, ki se sedaj morda bori že s smrtjo ...
==Sedem skrivnostnih knjig==
Pred nekaterimi meseci so v San Štefanu dobili novega zdravnika. Doktor Müller je bil človek z visoko postavo in z lepimi, pravilnimi potezami na obrazu, z lepimi brki in z gostimi plavimi lasmi in lepo brado.
Čeprav je živel v tem malem mestecu šele tri mesece, vendar si je v tem kratkem času pridobil simpatije vseh meščanov in spoštovali ter cenili so ga v vsej okolici.
Njegovo znanje, posebno pa nežno in prijateljsko postopanje napram bolnikom je dvignilo njegov ugled in vsi so ga radi klicali, doktor Müller pa se je vedno z veseljem in v najkrajšem času odzval.
Za slehernega bolnika je našel ljubeznjivo besedo, ki je premnogokrat na bolnika bolj vplivala, kakor vsa zdravila.
Poleg vse svoje prijaznosti in ljubeznjivosti pa v družbo ni zahajal, čeprav so se najboljše rodbine trgale zanj in ga neprestano vabile. Vse svoje proste ure je preživel v svojem stanovanju ob knjigah. Ko je končal kakšno delo v mestu ali pa kje v okolici, se je vrnil domov, sedel k mizi in študiral.
Tudi tega dne je sedel doktor Müller pri mizi, zatopljen v proučavanje neke knjige, ki je bila videti po svoji vnanjosti zelo stara, človek bi sodil, da je bila tiskana pred sto leti. — Pazljivo je prečital vsako posamezno besedico.
Naenkrat pa je vstal in jel hoditi po sobi sem ter tja ter se pogovarjati s samim seboj.
— Ta knjiga je
— Ta knjiga je napisana v najnovejšem času, ker nam pojasnjuje skrivnosti narave, o katerih niso imeli v šestnajstem stoletju niti pojma ...
— To je ena izmed tistih sedmerih knjig, katere je napisal {{prelom strani}} neki skrivnostni »Elektro« in katere so pri vsem današnjem znanstvenem svetu vzbudile velikansko zanimanje.
— Če ta Elektro zares živi, potem je ta človek brez dvoma največji učenjak na zemlji, človek, ki je najglblje prodrl v tajnosti narave in ki je na polju elektrike in magnetizma dosegel več kakor marsikateri učenjak.
— Ta skrivnostni Elektro trdi, da ni stvari, ki bi je ne mogel storiti s pomočjo elektrike. Ta človek trdi celo, da so žice popolnoma nepotrebne pri prenosu toka z enega mesta na drugega.
— Če bi bilo to mogoče, bi morali cel svet postaviti na glavo in ga preurediti. Po njegovi trditvi bi bil jaz v San Štefanu in bi mogel ubiti z električnim toko človeka v Petrogradu, tako da bi ta človek ničesar ne slutil o tem!
— S pomočjo elektrike bi lahko premikal in premetaval hribovje v Carigradu!
Doktor Müller je za trenutek obstal in gledal nedoločeno predse, potem pa je nadaljeval:
— Kdo bi vendar mogel biti ta Elektro? Kje sestavlja svoje knjige in kako jih širi med svet?
— Prvo od teh sedmerih knjig so našli pri nekem knjigotržcu v Leipzigu med starimi knjigami, istočasno pa se je pojavila v Parizu druga knjiga, ki so jo našli pred vrati stanovanja nekega člana francoske akademije znanosti.
— Štiri tedne pozneje so našli v biblioteki v Vatikanu tretjo in četrto knjigo, toda nihče ni vedel, kako sta prispeli tja. Malo pozneje so javili iz Baltimora iz Amerike, da je neki pomorski kapetan izročil nekemu tamošnjemu trgovcu omot, v katerem sta se nahajali dve knjigi, nadaljevanje onih štirih knjig. V omotu je trgovec našel listek, v katerem je neznanec prosil, da bi izročili knjigi slavnemu iznajditelju Edisonu.
— O sedmi knjigi ni še nihče ničesar vedel, kmalu pa so našli tudi njo, pa tudi na zelo čuden način.
— Sedmo knjigo je našel neki pastir v bližini San Štefana, bila je vezana v svinjsko kožo. Pastir je izročil knjigo svojemu stricu, ki je ravno tiste dni nameraval oditi v Rim, da bi jo prodal tam kakšnemu trgovcu. In stric je prodal knjigo za deset lir trgovcu Abrahamu Holepu.
— Niti pastir, niti njegov stric nista vedela kakšne vrednosti je ta knjiga za znanost, toda sicer učeni Abraham Holep je to vedel in je ponudil knjigo njegovi svetlosti ...
Müller ni končal.
{{prelom strani}}
V tem trenutku je zabrnel hišni zvonec.
— Kdo bi vendar mogel to biti, v tem nočnem času? — se je začudil doktor Müller in presenečeno obstal. Gotovo me kličejo h kakšnemu bolniku? Škoda!
— Žal mi je, da moram prekiniti svoja razmišljanja, toda svojo zdravniško dolžnost moram opravljati, čeprav nisem prišel radi tega iz Leipziga v San Štefano ...
Doktor Müller ni hotel buditi svojih služabnikov, vzel je svetiljko in šel po stopnicah navzdol, ko pa je prispel do hišnih vrat, je vprašal:
— Kdo je?
— Odprite, doktor, jaz sem! je odgovoril od zunaj zelo prijeten glas.
— Kdo ste? ponovi doktor.
— Človek, ki ve, čemu ste prišli v San Štefano ...
Doktor se malo zdrzne in reče:
— Recite geslo!
— Elektro! odgovori glas od zunaj.
Ko je zaslišal to besedo, je doktor Müller hitro odprl vrata, v hišo pa je stopil človek visoke rasti, ogrnjen v svilnat plašč.
Doktor se odličnemu tujcu globoko priklone.
— Zaprite hitro vrata, reče tujec. Ne bilo bi mi namreč ravno preveč prijetno, če bi me kdo videl in če bi zvedel, da sem v zvezi z vami ...
Zdravnik je brez ugovarjanja ubogal.
Potem pa je dvignil svetiljko in oba sta odšla preko razsvetljenih stopnic v doktorjevo sobo.
Ko sta stopila v sobo, je tujec odložil svoj plašč.
Svetloba je padla na njegov obraz in škrlatno obleko, na kateri se je bleščal zlat križ.
To je bil kardinal Toneli.
Doktor Müller se zopet priklone in reče:
— Srečen sem, da vas zopet vidim ... Dobro došli!
— Bog naj vas blagoslovi! odgovori kardinal in ponudi roko, katero je zdravnik prisrčno stisnil.
— Ali smem vprašati, kaj vas je pripeljalo k meni v tem poznem nočnem času? vpraša zdravnik.
— Želja, da bi zvedel, če ste v svojih raziskovanjih že kaj dosegli? odgovori kardinal.
— Ali mislite na Elektra?
{{prelom strani}}
— Da, nadaljuje kardinal, tajna družba, ki so jo ustanovili, da bi pojasnila zagonetko, ki se skriva pod imenom »Elektro«, me pošilja k vam, da bi me o vsem obvestili ...
— Raziskoval sem brez prestanka in temu vprašanju posvečam ves svoj prosti čas ...
— To sem tudi sklepal po tisti knjigi na mizi, reče kardinal Toneli in pokaže Elektrovo knjigo.
— Da, pravkar sem listal po njej ...
— In iskali ste pot, po kateri bi prodrli v Elektrovo tajnost?
— Res je, kar pravite, nadaljuje doktor Müller. Zares, to je prava skrivnost. Človek, ki je napisal to knjigo, je tako velik, nedosegljiv in skrivnosten, da se mi skoraj vsiljuje misel, da je to neko nadnaravno bitje, ne pa človek iz krvi in mesa ... Kaj takega bi ne mogel napisati navaden zemljan ...
— Ah, o tem ni niti govora, mu vpade kardinal odločno v besedo, njegov glas pa je bil kljub temu nežen. Elektro je brez dvoma človek iz mesa in krvi ...
— Naj bo karkoli, nadaljuje doktor Müller, toda jaz občudujem njegov razum ... Čimbolj se poglabljam v proučavanje njegovih del, prihajam do prepričanja, da je usoda določila tega skrivnostnega Elektra, da bi nas peljal po doslej neznanih stezah v novo stoletje, mi pa mu moramo slediti ...
— Slediti?! skomigne kardinal Toneli z rameni. Kako radi bi mi to storili, če bi vedeli, kje naj bi ga iskali in našli.
— Ta človek je podoben begajoči svetlobi, pristavi doktor Müller, za trenutek se zasveti, potem pa zopet ugasne. Za trenutek se pokaže tukaj, čez hip se zopet zasveti kje drugje — človek pa je ne more najti.
— In vendar ga moramo najti, reče kardinal Toneli. Saj veste, prijatelj, da so osnovali za to družbo, kateri člani so najbolj znani učenjaki sveta ...
— Središče je v Parizu, svoje člane pa imajo v Rimu. Berlinu, na Dunaju, v Madridu, Leipzigu, Londonu, New-Yorku in v Petrogradu, njih število pa je že narastlo na štiri sto ...
— In vsi ti ljudje si prizadevajo, da bi zvedeli, kdo je ta Elektro! reče zdravnik.
— Tako je, doktor, nadaljuje kardinal Toneli. Ko mi je starinar Abraham Holep prinesel sedmo knjigo tega skrivnostnega človeka, sem jo površno prelistal in zdelo se mi je, da se mi je prikazal pred očmi neki novi svet in jaz sem ga občudoval.
{{prelom strani}}
— To pa je tudi razumljivo, kajti Elektrovo delo ne vsebuje samo raziskovanj na polju elektrike in magnetizma, temveč je tudi polno filozofskih misli, z eno besedo, to je univerzalno delo človeškega uma.
— In zares, skoraj se zdi človeku neverjetno, da je vse to napisal samo človek, navaden smrtnik.
— Od tistega dne nisem mislil na ničesar drugega, kakor na to, da bi našel tega genija, tega Elektra ...
— Po vnanjosti vseh sedmih knjig bi človek sodil, da izhajajo iz preteklosti, temu pa najbrž ne bo tako!
— Ta človek je dal svojim knjigam takšno vnanjost najbrž samo radi tega, da bi omamil in pripeljal do zmote vse tiste, ki bi hoteli zvedeti, kdo je pisatelj ...
— Tako mislim tudi jaz, reče doktor.
— Drugače tudi ne more biti, nadaljuje kardinal. Te knjige so pisane komaj pred nekaj leti, toda dokazujejo tudi mnogoštevilni izrazi v delu, ki so istodobni, moderni in po njih lahko sklepamo, da živi spisatelj med nami in z nami.
— To je več kakor gotovo! potrdi doktor.
Kardinal je nekaj časa molčal, potem pa je nadaljeval:
— Ko sem pregledal knjigo, sem takoj obiskal trgovca Holepa in ta mi je povedal od koga je kupil knjigo. Napotil sem se v San Stefano in našel tistega človeka. To je navaden prekupčevalec.
— Pripovedal mi je, da je knjigo našel njegov nečak na travniku, ko je pasel, tega pa mi ni vedel povedati, kako je knjiga prispela tja.
— Kakor vidite, je prispela tudi ta sedma knjiga v javnost na zelo čuden in skrivnosten način, kakor je prišlo na dan tudi onih šest knjig.
— Zadeva je postajala vedno zanimivejša in jaz sem se sporazumel z ostalimi učenjaki na skupnem zborovanju v Parizu, da bi raziskovanje pričeli tukaj v San Štefanu.
— Potrebovali smo zanesljivega človeka in ker je nekdo imenoval vaše ime, smo povabili vas iz Leipziga v San Stefano.
— Od takrat pa so že minili tri meseci. Sedaj sem prišel doktor, da bi vas vprašal, če ste že našli kaj, kar bi vas moglo privesti k cilju?
— Nisem, svetlost.
— Ali pa imate kakšno sled, ki bi nam mogla kaj pojasniti o tem skrivnostnem Elektru?
{{prelom strani}}
— V veliki zadregi sem, odgovori Müller, ker vam moram reči, da stojim še vedno, kakor prve dni raziskovanja, pred zagonetko in da se pojasnjenju tajne nisem niti malo približal ...
— Ali pa vsaj slutite karkoli, kar bi nas moglo privesti v tajnost? vpraša kardinal.
— Ne!
— To ni dovolj, doktor!
— Priznavam, odgovori doktor, toda dvomim, da bomo tega Elektra sploh kedaj našli?
— In vendar je dolžnost znanosti, da ga išče!
— Toda, kje?
— Povsod!
— Hm! reče doktor Müller. V zmoti sem in ne vem, če je San Stefano pravo mesto, odkoder bi morali voditi in začeti raziskovanja?
— Morda pa je le pravo mesto! odgovori kardinal. Raziskovanja je treba nadaljevati ...
— Zares, čudno! ... plane doktor precej razburjen. Mar je mogoče, da se tako znamenit človek skriva pred svetom? Meni se zdi, da ta Elektro sploh ne želi, da bi ga našli ...
— Iz česa sklepate to?
— Po tem, ker je vsako knjigo napisal v drugem jeziku. Prvo je napisal v francoščini, drugo v nemščini, tretjo v poljščini, četrta je pisana švedski, peta angleški, šesta španski, sedma pa italijanski. To je najboljše znamenje, da je želel zabrisati za seboj sleherno sled ...
— To je resnica, reče kardinal, in vsakdo mora priznati, da je Elektro doma v vsakem jeziku.
— Vendar pa sem opazil, ga prekine doktor Müller, da mu tečeta francoščina in italijanščina najbolj gladko ... Eden izmed teh dveh jezikov je brez dvoma njegov materin jezik. Prijatelj sedmerih knjig je torej Francoz ali pa Italijan.
— Popolnoma pravilno sklepanje! pristavi kardinal.
— Da, gospod kardinal, toda kaj imamo od tega, če doženemo, da je Francoz ali pa Italijan? Ali Elektro ne živi lahko kljub temu v Ameriki ali pa kje drugje?
— To je resnica, odgovori kardinal, okolnost pa, da je zadnja knjiga pisana v italijanskem jeziku mi daje upanje, da je živel Elektro zadnji čas v Italiji.
— Prav, pojdimo preko tega. Toda, kako je ta skrivnostni človek izdeloval te knjige? je vprašal doktor Müller.
— V knjigah ni modernih črk, je nadaljeval zdravnik, tu {{prelom strani}} so neke stare črke, ki so jih uporabljali kmalu po iznajdbi tiska.
— Vsekakor je ta Elektro prav tako pretkan, kolikor je skrivnosten, se je zasmejal kardinal Toneli. S tem nas tudi spravlja na napačno sled.
— Vendar bi lahko poizvedovali, katera tiskarna uporablja še takšne črke?
— To smo že storili, doktor, toda zaman. Takšnih črk ne uporablja več nobena tiskarna, odvrne kardinal. Preostaja še samo ena možnost, in sicer ta-le, da ima ta skrivnostni Elektro svojo lastno tiskarno.
— Kako pa je vendar mogoče, da te tiskarne še niso našli, da ostane toliko časa skrita?
— Eh, dragi doktor, tudi to je zagonetka, kakor vse ostalo, kar je z Elektroni v zvezi.
— Da, uganka in zopet uganka! zavzdihne zdravnik.
Kardinal umolkne.
Nekaj časa je molčal, potem pa je dejal:
— Dragi doktor! Najin razgovor naju ni privedel do nobenega cilja. Raziskovanje moramo nadaljevati. V imenu društva se vam zahvaljujem za dosedanji trud in vas prosim, da v tej smeri nadaljujete ...
— O, zanesite se name, gospod kardinal, reče doktor Müller. Brez prestanka bom raziskoval, uspeha pa ne pričakujem prav nikakega ...
— Zakaj ne?
— Zato, ker dvomim, odvrne zdravnik, da bi se Elektro nahajal v tem kraju.
— Nasprotno, jaz pi mislim, da smo na pravi poti, reče kardinal. Povedal vam bom tudi, zakaj tako mislim: v svoji sedmi knjigi opisuje Elektro neki kraj, ki se popolnoma ujema z okolico San Stefana. Po tem sklepam, da je živel Elektro v tej okolici ali pa živi še sedaj.
To rekši je kardinal vstal.
— Pozno je že in skrajni čas je, da odidem. Če pa bi imeli kake važne vesti, ali pa kakšne posebne želje, vam je itak znano, kako pridete lahko do mene! Bog naj vas blagoslovi!
In kardinal Toneli pološi roko na zdravnikovo glavo; zdravnik se mu je priklonil.
— Zbogom! Ostanite zdravi!
{{prelom strani}}
Kardinal Toneli je šel proti vratom, naenkrat pa je obstal in je začudeno pogledal zdravnika.
Hišni zvonec je zabrnel.
— Nekdo prihaja! reče kardinal vznemirjeno. Ne bi rad, da bi me kdo tukaj videl!
— Tedaj se izvolite za trenutek skriti ...
— Toda kam?
Doktor pogleda po sobi.
— Če vas ni strah, reče doktor Müller, stopite za ta le okostnjak. Jaz pa vas bom pokril s plaščem.
Bil pa je tudi že skrajni čas.
Zvonec je brnel vedno močnejše, doktor Müller pa je vrgel plašč preko njega iin odhitel proti vratom.
— Kdo je? vpraša zdravnik.
— Odprite radi usmiljenja! je prosil nekdo od zunaj.
— Česa želite? ponovi zdravnik.
— Gre za nekega bolnika ...
Doktor ni več razmišljal, temveč takoj odprl vrata in pred seboj je zagledal nekega moškega z žalostnim obrazom.
— Gospod doktor! reče tujec ... Prosdm vas, pojdite z menoj k nekemu bolniku. Slišal sem o vas in o vašem znanju in sem prepričan, da ga boste rešili ...
— Če ne bo prepozno, odgovori doktor Müller, uporabil bom vse, kar znam. Izvolite vstopiti.
Ko sta vstopila, je zdravnik vprašal:
— Kdo je bolan?
— Moj brat, gospod doktor.
— Kdo pa ste vi?
— Jaz sem lovec v službi nekega odličnega gospoda.
— Odkod pa ste?
— Moja rodbina ni daleč odtod, toda jaz ne živim tukaj. Sedaj se nahajam slučajno na obisku in našel sem svojega brata zelo bolnega ... na smrtni postelji ... Umrl bo, če vi ne boste hiteli in mu nudili pomoči ...
Ti nejasni odgovori so doktorja Müllerja malo zmedli. Poleg vseh svojih razločnih vprašanj ni vedel kdo je bolnik in kako se imenuje. Vse to se mu je zdelo nekam sumljivo in mladi zdravnik je sklenil, da se ne bo ganil iz hiše, dokler ne bo vsega zvedel.
— Vi veste, prijatelj, da v tej okolici ni nihče varen. V zadnjem času krožijo zopet strašne vesti o razbojniku Musolinu. Vi ste mi popolnoma neznani in jaz ne morem oditi z vami, {{prelom strani}} dokler mi ne poveste svojega imena in točnega kraja, kjer se nahaja bolnik. To mi povejte, pa lahko odidete brez skrbi, jaz pa bom prišel za vami čez pol ure.
— Ah, to je zelo dolgo! reče tujec s strogim glasom. Bolnik ne bo dotlej vzdržal.
Doktor skomigne z rameni.
Tujec ga pa strogo pogleda in zavpije:
— Doktor, vi morate takoj z menoj!
Doktor Müller se je začudil. Ni bil navajen, da bi popolnoma neznani človek govoril z njim v takšnem tonu.
— Moram?! je ponovil zdravnik in se čudil. Ali nameravate uporabiti silo?
— Da, s silo vas bova odvedla! je v tem trenutku zagrmel drug glas od izhoda in v sobo stopi še neki moški visoke postave, v rokah pa je imel samokres in nekaj vrvi, očividno je prišel svojem tovarišu na pomoč.
Doktor Müller je stopil korak nazaj. Skoraj pa je bil bolj presenečen kakor pa prestrašen.
— Niti besede več! je zagrrriei tisti, ki je vstopil. Ubil vas bom na mestu, če ne izpolnite takoj najine želje ...
— Če sta prišla v mojo hišo radi ropanja, reče doktor Müller z razburjenim glasom, poglejte, tam v predalu te mize se nahaja denar ... odnesite vse, toda knjige in spise mi pustite ...
— Motite se, doktor, midva nisva roparja, reče prvi neznanec. Če bi nama bilo kaj do vašega denarja in ropanja, bi prišla na drugačen način v vašo hišo.
— Midva pa zahteväva od vas samo to, da takoj obiščete nekega bolnika in mu nudite pomoč. Če ugodite najini želji, vam prisegava, da se vam ne bo ničesar zgodilo — sicer pa ...
Zdravnik je nekaj trenutkov premišljeval.
— Torej gre zares za nekoga, ki je težko bolan? vpraša doktor Müller.
— Drugače bi ne prišla k vam.
— Tedaj vaju ne razumem, čemu tako postopata? se je čudil zdravnik.
— Zato, ker se protivite in nočete z nama ...
— Doslej nisem še nobenemu bolniku odpovedal pomoči, nadaljuje doktor Müller. Vidva tajita vse, nočeta mi povedati, kam me peljeta in jaz sd popolnoma upravičeno lahko mislim, da me hočeta odpeljati v kakšno past ...
— Ponavljam vam in vam prisegam, je nadaljeval prvi tujec, da govoriva čisto resnico. Za to uslugo vas bova še bogato nagradila, samo hitite, doktor, prosim vas. Bolezen je napredovala do zadnje stopnje in katastrofa ni več daleč ...
— Doktor, je pristal doktor Müller, šel bom z vama, če mi povesta ime bolnika ...
— Ime boste zvedeli pozneje ...
— Vidva ga tajita? Nočeta mi ga povedati?
— Za sedaj — ne!
— Eh, odgovori odločno doktor Müller, potem pa tudi jaz ne grem z vama.
Tujca sta se spogledala.
— Pomislite še enkrat, doktor.
— To je moja zadnja beseda! odgovori zdravnik.
— Prav, tedaj smo gotovi! reče prvi neznanec in plane z bliskovito naglico na doktorja, ga zgrabi za prsa, ga dvigne od tal in ga položi na fotelj.
Doktor se je obupno branil.
Drugi tujec pa je prihitel svojemu tovarišu z vrvjo na pomoč, da bi zvezala zdravnika.
— Nazaj! je zagrmel v tem trenutku nekdo s strogim glasom.
Neznanca sta se obrnila in zagledala visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki se je prikazal izza človeškega okostnjaka in iztegnil desnico proti njima.
To je bil kardinal Toneli, ki ni mogel več ostati v svojem skrivališču za okostnjakom. Ko je visoki cerkveni dostojanstvenik videl, da so doktorja Müllerja napadli, je planil iz svojega skrivališča, da bi mu pomagal; pri tem pa ni pomislil, da bi tudi njemu samemu lahko pretila nevarnost.
— Nesrečneža! je zavpil kardinal z zapovedovalmm glasom. Oddaljita se, ker nočemo vedeti niti vajinega imena, niti imena tistega, ki vaju je poslal. Vajinega nasilja ne bova prijavila oblastem, toda samo pod pogojem, da takoj zapustita to hišo! ...
— Tega ne bova storila! reče eden izmed napadalcev. Midva ne bova odšla iz te hiše brez doktorja. Doktor mora z nama, če hoče ali pa noče. Da pa ne bi poslali za nama biričev in zasledovalcev, morate tudi vi z nama ...
Kardinal je osupnil.
{{prelom strani}}
— Nesramneža! je zavpil kardinal Toneli jezno. Mar ne vidita kdo sem jaz?
— Vidiva! je mirno odgovoril prvi tujec. Vidiva, da ste posvečena oseba, ki zavzema v cerkvi visok položaj ...
— Jaz sem kardinal Toneli ...
— Klanjava se vam! se priklone neznanec. Vašemu dostojanstvu izkazujeva najgloblje spoštovanje, v tem trenutku pa vam na žalost ne moreva pomagati, čeprav bi bili sam sveti oče papež. Presvetli gospod, bodite tako ljubeznjivi in se pripravite za odhod, kajti nimamo mnogo časa ... Nama se mudi ...
— Če pa bi se protivil? vpraša prezirljivo kardinal Toneli in pogleda neznancema v oči.
— Storili bi veliko napako, svetlost, kajti midva bi v tem slučaju ne bila kriva, če bi vaša rdeča obleka postala še bolj rdeča od vaše lastne krvi ...
Kardinal je stal sredi sobe in premišljeval. Prvi tujec je izpustil zdravnika, da se je dvignil.
Kardinal in doktor Müller sta se spogledala in ta pogled je govoril, da sta uvidela, da jima je vsak odpor zaman, vse prošnje in grožnje bi nič ne pomagale.
— Gospoda, pojdita z nama, reče prvi tujec z zvonkim skoraj zapovedovalnim glasom. Res je, pot je težka, naporna, toda midva bova storila vse, da vam jo bova olajšala.
— Vi, doktor, boste nudili bolniku pomoč, če bo pa to že prepozno, bo dal vsaj gospod kardinal mrlični zadnji blagoslov! Zagotavljam vama, da bosta na vsak način že do zore nazaj v San Stefanu. To vama prisegam pri križu, ki ga ima gospod kardinal na svojih prsih.
— Pokoriva se! reče dostojanstveno kardinal Toneli doktorju Müllerju. Ta dva človeka nama zagotavljata, da naj bosta peljala k bolniku, kjer pa je bolnik in mrtvec, tam sta vedno potrebna zdravnik in duhovnik.
— Prav, potem pojdiva! odgovori zdravnik.
— Hvala vam, gospoda, reče eden izmed tujcev veselo. Pred odhodom pa vaju še nekaj prosiva ...
— Ali hočete še kaj drugega, mar nameravata stavljati še pogoje? vpraša kardinal.
— Ne, gre samo za prisego. Priseči morata namreč, da bosta molčala o vsem. kar se je to noč zgodilo in kar bosta še videia!
— Ali ne verjameta na mojo besedo?
{{prelom strani}}
— Verjameva, potrebna pa je še prisega!
— Dobro! odgovori svečano kardinal. Prisegam, da bom o vsem molčal.
— Tudi jaz prisegam, da bom molčal o vsem, kar se je zgodilo in kar bom videl! reče doktor Müller.
— Še enkrat: hvala vam, gospoda! reče tujec. Sedaj pa pojdimo. Priporočam vama, da vzameta tople plašče, kajti tam, kamor vaju bova peljala, je veliko bolj mrzlo, kakor pa tukaj.
Doktor Müller je zaprl sedmo knjigo skrivnostnega Elektra in jo zaklenil v svojo mizo in ko so se zavili v plašče, so odšli iz hiše.
==Ob zadnji uri==
Noč je bila temna, ulice San Stefana pa so bile prazne. Le ta pa tam je bilo videti kakšno razsvetljeno okno, sicer pa je celo mesto trdno spalo.
Štiri zavite človeške postave so hitele po ulicah iz mesta. To so bili kardinal Toneli, doktor Müller in tista dva neznana človeka, ki sta kardinala in zdravnika prisilila, da sta šla z njima v noč.
Cenjeni čitalci so gotovo že uganili, da sta bila ta dva neznanca markiz Gaston de Gondi in kapetan Trevij, ki sta odšla v San Stefano, da bi pripeljala zdravnika svojemu vodji, ki je ležal težko bolan v kapelici »Kristusovih solz« na vrhu Aspromontov.
Oba sta izvršila svojo nalogo zelo dobro. Nihče bi ne bil v teh dveh napadalcih spoznal francoskih plemičev in Pariških kavalirjev.
Ko so prišli izven mesta, je markiz Gaston de Gondi prižgal svojo svetiljko in krenil s svojimi spremljevalci po ozki poti navkreber proti vrhu Aspromontov. Ta pot pa je bila zelo naporna, posebno še za kardinala, ki je bil že precej star.
Ko so hodili že skoraj pol ure, se je kardinal jel pritoževati nad utrudljivo potjo.
Gastonu in Treviju se je mudilo in zato je stopil Gaston h kardinalu, ga prijel pod pazduho in mu rekel ljubeznjivo:
— Dovolite, da vam pomagam! Naslonite se čisto name, lažje vam bo šlo ...
{{prelom strani}}
— Toda jaz vas bom samo oviral, odgovori kardinal Toneli.
— O, niti najmanj, odgovori galatno markiz Gaston d'e Gondi. Kaj še, celo ponosen sem, da morem nuditi podporo tako visokemu cerkvenemu dostojanstveniku ...
| |||