Zločinec (Franc Puhar): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Zločinec. <br> Slika.
| normaliziran naslov = Zločinec
| avtor = Franc Puhar
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenec}}'', 37/89, 90, 94-96 ({{mp|leto|1909}}).
| opombe = Napisano pod psevdonimom Ks. Andrejev. Konec zgodbe ni skeniran.
| vir =
| dovoljenje = dLib
}}
»Kako
»Hudè, kako misliš ti?«
Vrstica 13 ⟶ 15:
»Le dajmo ga!«
»Hej, stric »španskih muh«!
»Takoj, dragi Sršen, takoj!« je tolažil postrežljivi krčmar
»Tako
»Kaj četrti? Če bi bil tudi deseti
»Ne bodi no, danes ga je že dovolj! Osem bo že ura. Hudè, midva se skoro vzdigneva,« se obrite Muc k sosedu. Spomnil se je bil ravnokar žene, ki ima že gotovo pripravljeno zanj dveurno pridigo.
»Kam se mudi
{{prelom strani}}
»Tako je! Hudè ima prav
»Že res! Ali žena čaka z večerjo
»Kaj žena! Naj čaka! Kdo pa dela, kdo zasluži
»Lahko tebi. Sršen, ki si vdovec brez otrok! E, mi piskamo pa vse drugače,« vzdihne Muc globoko.
Hudè dvigne poln kozarec: »Pijmo, dokler živimo!«
»Tako je
»Kako škoda zlate kapljice
»Mevža, pij, in nikar ne jokaj!«
Vrstica 43 ⟶ 45:
Zazveneli so kozarci in za čas se je slišalo samo klokotanje vina po grlih. Krčmar je brisal polito mizo in se zadovoljen smehljal dobrim pivcem.
»Kako pa
{{prelom strani}}
»Bomo, bomo
»Saj smo primorani stavkati!« se srdi Hudè. »Vse se draži, saj ni mogoče več izhajati!
»Res je, primaruha, da je to res!« vikne Muc. »Še iz kože nas bodo dejali.«
»Pijmo, bratje! Kar zapijemo
Zopet so zazveneli kozarci in zopet se je slišalo klokotanje vina po grlih. Hudè je prvi izpil, se odahnil in obrnjen h krčmarju, dejal:
Vrstica 57 ⟶ 59:
»Tvoja je najboljša! Odkar si prevzel to-le gostilno »pri španski muhi«, se ti je trebušček kar vidno poredil. Odkrito rečeno: ti si tudi eden tistih, ki se rede od delavskih žuljev.«
»Kaj boš tisto,
»Pametna je ta!« pritrdi Muc.
»Kaj bi sc prerekala,« tolaži nič Hudèga misleči Hudè. »Imaš tudi prav,
»Jaz tudi,« zamomlja Sršen in izvrne nov kozarec v se.
Vrstica 67 ⟶ 69:
»Težko je dandanes na svetu,« modruje Muc. »Dan na dan delam, pa včasih niti za sol ne ostane.«
»Res je
Tako je šlo dalje. Deveta ura je že zdavnaj odbila in nihče se ni več domislil
Takoj po tem dogodku je pa tudi Hudeta pocukal za suknjič njegov dvanajstletni sin Tonček in skoro jokajočim glasom dejal: »Ata, pojdite no domov
{{prelom strani}}
In čudno
Napotila sta se torej proti domu. Ker se je Hudè močno opotekal, moral ga je slabotni sinko po svojih močeh podpirati,
»Ali ga vidiš?« se je ustavil Hudè in se prijel za ograjo. »Tega pseta jaz poznam! Da, le poglej ga,
Kuža je obstal in pri medli svetlobi električne svetilke radovedno ogledoval gugajočcga se modrijana.
»Kaj me ogleduješ?« se razsrdi Hudè. »Glej, da te ne pograbim in vržem v vodo!«
»Pojdite, ata,« je prosil Tonček,
»Kaj
Opotekal se je dalje. Ljudje so postajali in gledali za njim. Sin Tonček ga ni več opiral
»Tonček, sem pojdi! Tukaj sedi, poleg mene.«
Vrstica 93 ⟶ 95:
»Kaj hočete? Dalje pojdite!«
»Sem sedi, pravim!« tolče Hudè s roko po klopi.
»Tako,
Tonček zdehaje prikima.
»Prav,
»Ata, pojdiva no dalje.«
»Počakaj,
{{prelom strani}}
»Rad,
»Ali te kdo zasramuje radi tega?«
»Tisto ravno ne,
Glas se mu je tresel in v očeh so se zablestele solze.
Hudè ga je imel rad in zato so ga te očitajoče besede precej nemilo dirnile. Nikdar se ni domislil, da se že tudi dvanajstletni dečki toliko zavedajo. Za hip je celo pripoznal lastno krivdo,
»Ata, zakaj toliko popivate,
»Nič ne jokaj, Tonček! Prihodnji mesec ti kupim novo obleko,
Hudè se je dvignil. Nočni hlad in resno premišljevanje sta ga precej iztreznila, ni se več toliko opotekal. Sin Tonček se ga je oklenil za roko:
Vrstica 123 ⟶ 125:
»Ata, kaj res ne boste več pili?«
»Ne,
»Kaj pa mami?«
»Mami,
»Lepo?«
»Prav lepo,
{{prelom strani}}
»Ali res! Ata, zdaj te imam šele res rad!«
Vrstica 141 ⟶ 143:
»Da. Od danes nadalje pa ne bo nikdar več, kajne, ata?«
»Ne
»Jaz ji povem: da ne boš več pil in da ji kupiš novo, modrokrižasto obleko.«
Vrstica 149 ⟶ 151:
»To bo vesela!«
Štiri tedne ni Hudè stopil v gostilno. Težko se je premagoval; posebno ob sobotah se je le z veliko težavo obranil sitnim prijateljem, ki so ga od vseh strani zbadali z neslanimi opombami
Četrto soboto zjutraj je vzel Hudè iz omare prihranjenih petnajst kron. Posvetoval se je še enkrat z ženo in Tončkom, kakšnega blaga in koliko naj ga kupi
Stopila sta v sobo. Krčmar ju je pozdravljal kot dolgo pogrešana prijatelja in izražal svoje obžalovanje, da ju toliko časa ni bilo nič na spregled
»Danes smo tudi mi gospodje!« se je ustil Hudè.
{{prelom strani}}
»Ker imamo denar, kajne?« pritrdi Sršen.
»Primaruha, res je tako! Kaj praviš ti, boter »španskih muh?« se obrne Hudè h krčmarju in ga pomežikuje pogleda.
Vrstica 162 ⟶ 164:
»Ne vem, če je res take sile!« odvrne krčmar.
»Sile
»Toliko, da se lahko vtopiš v njem.«
»Preveč ga bo!« pripomni Muc krohotaje. Med tem besedičenjem je vstopil nov gost in krčmar ga je hitel pozdravljat.
»Sem sedite, nas bo več,« je povabil Sršen novega gosta in mu primaknil stol. Tujec je prisedel, bil je kaj živahen družabnik, kmalu se je razvil živahno zaupljiv pogovor. Prerešetali so po umerjenem situ svetovno in domačo politiko, prepirali se ali bo vojska z Lahom ali ne bo, in seveda prerekali se tudi kakšen konec bi dosegla. Tujec je pazno motril svoje tovariše; skoraj je poznal značaj vsakega posebej. Hudè je po svoji navadi največ govoril in se seveda ob priliki zopet pobahal z denarjem. To je menda tujca še najbolj zanimalo, kajti čez ustne mu je šinil škodoželjen nasmeh in oči so se mu čudno zabliskale. Bližal se je svojemu cilju. Ob ugodni priliki je izvlekel iz žepa igralne karte in predlagal, da jih za kratek čas parkrat vržejo. Nobeden naših znacev ni bil morda posebno vnet igralec kart toda bili so že precej vinjeni in zato so{{prelom strani}} stavljeni predlog soglasno sprejeli. Od kraja so igrali za vinarje, skoro pa se je pričela razvnemati strast in šlo se je za vedno višje svote. Hudè je nekaj časa izgubljaval, nekaj časa zopet dobival
Naenkrat se je Hudetu zazdelo, da tujec ne igra pošteno. Podvojil je svojo paznost, kolikor mu je dopuščala razburjenost in vinski duhovi. Obraz mu je zaripel in celo piti je pozabil. Izgubil je že cel tedenski zaslužek in od tistih petnajst kron mu je le še nekaj drobiža ostalo, ko se mu v nekem hipu posreči ujeti tujca ravno v trenotku, ko je ta zamenjal karto. Hudè je planil kvišku in viknil kakor obseden: »Goljuf, slepar!«
{{prelom strani}}
Bilo je že blizu polnoči, ko je Hudè pricapljal do svojega stanovanja. Dasi je stokrat ponovil sam sebi, da je on gospodar v družini, in da lahko napravi z denarjem kar mu drago, kljub temu ni mogel danes pritisniti na kljuko vežnih vrat. Naslonil se je na zid in povešene glave strmel tja predse. V sobi je še luč, gotovo ga žena pričakuje, in Tonček
Splazil se je pod okno in kakor tat prisluškoval, kaj se godi v sobi. Skozi ozek presledek med zagrinjaloma je videl ženo, sedečo ob postelji. Glavo je imela zagrebeno v odejo in telo se ji je krčevito stresalo. Že mnogo let je Hudè ni videl plakati
»Mama,« je zaslišal Tončkov glas, »mama, ali ata še ni doma?«
Vrstica 184 ⟶ 186:
»Tiho bodi, da ne zbudiš Minko in Pepčka.«
»Če se jim je kaj zgodilo, mama
»Le miren bodi, nič se jim ni zgodilo.«
»Kje pa so vendar ? Zakaj niso šce prišli domov? Jaz bi že tako rad videl kakšno blago so kupili.
»Kaj se domisliš... Molči
»Mama
Hudè je omahnil od okna. Sinove besede so ga zadele kakor oster nož. Opreti se je moral ob zid, da se ni sesedel. Jasneje kakor kdaj prej mu je ob tem trenotku stopila pred oči vsa njegova krivda. Vrelo mu je po glavi in trezne misli ni mogel najti. Zbežal je od okna ter taval v noč, brez namena.
Vrstica 198 ⟶ 200:
Proti jutru, ko se je že delal dan, se{{prelom strani}} je vrnil ves izmučen ter potrkal na vrata. Žena mu je odprla molče, samo s pogledi sta se srečala, in ti so mu več očitali od plohe besed. Niti besedice nista izpregovorila. Legel je in takoj zaspal.
Malo pred poldnem je vstal. Ozrl se je po sobi in zazdelo se mu je vse tako tuje
Hudè je sedel k mizi, kosilo ga je že čakalo. Zajel je enkrat, dvakrat
Nihče se ni ozrl za njim, nihče ni vprašal kam in zakaj gre.
Navadno sledi nesreči, povzročeni iz lastne krivde, še vrsta drugih, nezaželjenih nesreč. Tako tudi tukaj. Naslednji teden po soboti, ko je Hudè vse zaigral, je izbruhnila v tovarni splošna stavka. Mnoge družine je to hudo zadelo, nobene pa menda hujše od Hudetove. Tu ni bilo niti vinarja pri domu, pač pa že dolg na stanovanju. Troje otrok je iztegovalo roke {{prelom strani}}po kruhu. Dasi sta se Hudè kakor tudi žena trudila prislužiti par krajcarjev kjerkoli je bila prilika, vendar se je skoro naselila največja beda v družino. Poprodati je bilo treba od pohištva kar je bilo mogoče utrpeti, tudi tega je kmalu zmanjkalo. Minki ali Pepečku, ki sta se lačna plazila okrog hiše, so včasih vsaj dobrosrčni sosedje pomolili košček kruha
Bil je eden onih dečkov, ki začnejo mnogo prekmalu spoznavati svet. S pravo vzgojo se taki otroci vzgojijo v odlične člane človeške družbe, po nemarnosti starišev pa postanejo mnogokrat največji zločinci.
{{prelom strani}}
Tonček je začel izostajati iz šole. Lačen je raje potepal po bližnjih logih, pekel krompir ali turščico in si tako tešil{{nejasno}}. Oče je dobil radi sinovega izostajanja sicer od šolske oblasti opomine, zmenil pa se ni mnogo zanje, kvečjemu ga je kdaj pretepel in s tem odvrnil že itak omrzelo njegovo srce še bolj od sebe.
Tonček je pač nekdaj ljubil svojega očeta, kakor sploh ljubi vsak otrok svoje stariše. Od tistega večera pa, ko je oče denar zaigral, mesto da bi njemu kupil obljubljeno obleko, ga je začel mrziti, in ko je še izpoznal, da samo po očetovi nemarnosti hodi raztrgan, in da se bode bržčas moral izučiti rokodelstva, mesto da bi se mu izpolnila največja želja: nadaljevanje šole
{{prelom strani}}
Še odrašenemu vniči osamelost moč in voljo, toliko bolj še neizkušenemu otroku. Edina mati bi ga še lahko navezala k sebi in ga tako obdržala na pravi poti, bila pa je preslabotna in se menda tudi ni zavedala svoje velike dolžnosti. Tonček je zašel iz prave poti. Začel se je potepati.
Kmalu se je pridružil zvezi par enakih tičkov, in zgodilo se je, da je nekdaj več dni in noči izostal od doma. Ponoči je stal na straži, ko so tovariši kradli po okolici perutnino, zajce in kar je takih reči: podnevi pa so kje v skrivni kotanji pekli in cvrli nauzmani plen. Varnostna oblast se je že dalj časa zanimala za te tatvine, in posrečilo se ji je neki dan vjeti dva tička od zveze. Ta dva sta izdala ostale tovariše in njih skrivališče, in tako so jih varuhi pravice brez posebnih težav kmalu polovili.
Vrstica 218 ⟶ 220:
Hudè je bil pozvan k sodišču in tam je našel svojega sina Tončka kot zločinca, obtoženega tatvine in potepanja. Sesedel se je mož na bližnji stol in iz prsi se mu je izvil pretresujoči vzklik:
»Kaj sem dočakal! Moj sin tat
Ob tem vzkliku je dvanajstletnemu sinu zavrela kri po žilah
{{prelom strani}}
kot zid, težko hropel, solze usmiljenja so se borile z gnjevom... Sunkoma se je iztrgalo iz prsi:
»Oče
Hudè je bil s temi opravičenimi besedami zadet v srce. Bled in opotekajoč je zapustil dvorano...
Vrstica 230 ⟶ 232:
Sina Tončka so odpeljali v poboljševalnico, tako je nastopil pot, s katere se redko kdo zopet povrne...
Hudè od tistega dne ni imel več mirnega trenotka, preganjale so ga sinove besede. Podnevi si je domišljeval, da
{{manjkajoč faksimile}}
[[Kategorija:Franc Puhar]]
|