Spomini iz otročjih let: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
m ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Spomini iz otročjih let.
| normaliziran naslov = Spomini iz otročjih let
| opombe = Spisal Nik Vodoran.▼
| avtor = Jakob Žnidaršič
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 12/107-110, 83–86 ({{mp|leto|1879}}).
| vir =
| dovoljenje = dLib
}}
Vrstica 10 ⟶ 11:
{{rimska poglavja s piko|4}}
Kdo se ne spominja rad onih presrčnih let prve dobe svojega življenja? O, srečni časi, o, srečna doba! Škoda, da si tako kratka, škoda, da tako naglo zbeže ti medeni tedni življenja! Tudi jaz pogosto mislim na zlate dneve prve mladosti, ko mi je bila vsaka stvar vir nedolžnega veselja, ko srce nij poznalo britkosti in trpljenja, žalosti in prevare. Nazaj bi si želel blaženi čas, ali zastonj je
== I. ==▼
▲Kdo se ne spominja rad onih presrčnih let prve dobe svojega življenja? O, srečni časi, o, srečna doba! Škoda, da si tako kratka, škoda, da tako naglo zbeže ti medeni tedni življenja! Tudi jaz pogosto mislim na zlate dneve prve mladosti, ko mi je bila vsaka stvar vir nedolžnega veselja, ko srce nij poznalo britkosti in trpljenja, žalosti in prevare. Nazaj bi si želel blaženi čas, ali zastonj je – zastonj. Enkrat – in nikdar več – je človeku dovoljeno uživati čisto veselje. Edino kar nam je ostalo od nežne mladosti je to, da se spominjamo na njo, da v duhu vnovič preživljamo na veke pobeglo otročjo dobo. Kolikor bolj izpoznavam življenje, kolikor bolj me tepe nemila osoda, toliko milejši so mi ti otročji spomini, toliko bolj pogosto si jih kli{{prelom strani}}čem pred oči, kakor bi se bal, da mi ne zginejo za vselej. Ne vem, je-li tudi tebi tako, drugi bralec, ne vem, da li se ti zanimaš za otročje mišljenje in veselje, – vendar te povabim, ako je tvoja dobra volja, pozabi za majhen čas resnobo življenja in zamisli se z mano v otročje življenje, – vsaj se lehko, ako ti ne bo všeč, povrneš, kadar ti drago v tebi primernejši krog življenja in mišljenja.
To je bilo skakanje in letanje ves dan božji, ko so se mi bile noge navadile hoje in se toliko utrdile, da me nij vsak kamenček vrgel! Vsa hiša me je bila polna, in iz hiše je šlo na dvorišče, in dvorišča v hlev, iz hleva na vrt, z vrta k sosedu od soseda po vasi, z vasi na travnike, s travnikov k potoku itd. Povsod sem našel kratkočasnega dela in zabave. Vse sem prevrgel in premaknil, kar sem le mogel. Kar mi je prišlo pod roke, bilo je predmet, na katerem sem poskušal svoje {{prelom strani}}mlade moči. In kako veselje, kadar sem se prepričal, da mi moči rasto. Na dvorišči je ležal
▲=I.=
▲To je bilo skakanje in letanje ves dan božji, ko so se mi bile noge navadile hoje in se toliko utrdile, da me nij vsak kamenček vrgel! Vsa hiša me je bila polna, in iz hiše je šlo na dvorišče, in dvorišča v hlev, iz hleva na vrt, z vrta k sosedu od soseda po vasi, z vasi na travnike, s travnikov k potoku itd. Povsod sem našel kratkočasnega dela in zabave. Vse sem prevrgel in premaknil, kar sem le mogel. Kar mi je prišlo pod roke, bilo je predmet, na katerem sem poskušal svoje {{prelom strani}}mlade moči. In kako veselje, kadar sem se prepričal, da mi moči rasto. Na dvorišči je ležal – kakor sem jaz tedaj sodil – velik in težek kamen. Mnogokrat sem se ga uže lotil, ali nij se dal z mesta. Denes sem ga premagal, – prevalil sem ga. Odslej sem ponosen gledal nanj, misleč bi: Velik si in težak, ali jaz te vendar zmorem, imam te pod oblastjo. Bolj mi nij nikdo ugodil, kakor tisti, ki me je hvalil, da sem močan, ter mi prorokoval, da bo korenjak iz mene.
Stopite z mano v hlev! (Ve nežne gospodične, katere se tresete pri imenu tega neestetičnega, ali za blagostanje kmeta in nekmeta nepogojno potrebnega prostora, idite ta čas, dokler se mi v njem mudimo, na vrt ali kamer vam je ljubo.) Dekla molze. Kako veselo žvrgljajo curki belega mleka iz polnega vimena v golido! Kar sline mi se začno cediti pri tem pogledu. Mnogokrat sem pazil, kedaj dekla molžnjo konča in mleko materi izroči, da ga razdele ter vlijo v kozice in {{prelom strani}}latvice, kakor je prav. Pristopil sem, ter prav pohlevno začel: „Mati, mati!
Skrbel sem vedno, da je bila čista in snažna,
Veliko je bilo moje veselje, kadar je imela tele. Tudi njega sem rad imel; gledal in gladil sem ga po celo uro, in pogovarjal sem se ž njim
{{prelom strani}}
Takrat še nij sem vedel, da so tudi taki ljudje na svetu, kateri svoje matere ne spoštujejo, kateri njeno ljubezen z nehvaležnostjo in hudobijo plačujejo,
Nekikrat imeli smo dve teletci h kratu. Neusmiljeni hlapec naredil jima je posebej v hlevu pregrajo, ter ja ločil od druge živine, da ne bi skakali po hlevu po telečjej navadi. Kadar sem pa vstopil v hlev, jela je plavka mukati in mi tožiti, da so jej teletce vzeli, in njena tožba mi je segala v srce. Šel sem in spustil sem zdaj eno zdaj drugo tele k materi kravi, da se ga je nagledala in nalizala, mej tem, ko je sesalo, pozabil pa nijsem dajati{{prelom strani}} jima otročjih naukov, posebno, kadar nijsta hotela prostovoljno nazaj iti.
Preživela sva s plavko več let srečna in vesela, kar naenkrat stopi mej naji osoda, ter naji loči. Šel sem v središče Slovenije učit se
Ko se vrnem prvikrat domov, grem v hlev, da pozdravim plavko, a plavke nij. „Kje je plavka?
„Stara je bila, in staro kravo rediti ne vrže.
„Uboga plavka tega pač nij zaslužila, da mora na stare dni proč od hiše. Bog ve, kako hudo se jej godi, ako je sploh še živa,
Najrajši bi bil spustil jok, a sram me je bilo, in nijsem hotel dati povoda, da bi se reklo: „Kako je še otročji! Za vsako reč se joče.
{{prelom strani}}
== II. ==
Kadar je sijalo toplo pomladansko solnce, kadar so jele drobne tičice veselo žvrgoleti in prijazne cvetlice svoje Ijubke glavice prizdigovati iz zelenih tal, pritekli smo na pisani travnik, in tukaj je bilo zdaj naše torišče. Igrali smo se, skakali in lovili se. Brali smo nežne cvetke, zatikali jih za klobuk, pleli vence, potem zopet vse proč vrgli, ker nam nij šlo prav od rok in strpljenja nijsmo poznali.
„Igrajmo se vojsko!
Po končanej vojski nijsmo mrtvih poko{{prelom strani}}pavali, ne mirovnih pogodeb sklepali, temuč, ko smo se nekoliko odpočili, prišel je nov predlog na vrsto in je bil brez razgovora od obeh strank sprejet. Postali smo ptiči in znašali smo vsak svoje gnezdo. Razkropili smo se, izbrali si vsak svoj prostor in izkopali vsak svojo jamico; v te jamice smo nanašali drobnih slamic, bilk, peresec, mahu itd., ter narejali mehko ležišče, podobno ptičjemu gnezdu. Kdor je naredil najlepše in najbolj skrito gnezdo, ta je bil najponosnejši mej nami. Slutili smo, da ima človek nekaj veljave, ako si kakor ptica z lastno pridnostjo in močjo postavi dom in ga kolikor mogoče zakrije in čuva pred sovražniki.
Ko smo se teh ali druzih iger naveličali, poseli smo se po travi in začeli si pripovedovati, kaj bo kdo izmej nas, kadar dorase. Prvi de: Jaz bom krojač, po hišah bom hodil šivat, dobro bom živel in novo suknjo si bom sešil, kadar bom hotel. Drugi pravi: Kadar bom jaz velik, naredim si malin,
Nu, nekaj od tega se je spolnilo; videl sem mnogo sveta, ter si marsikaj skušal na njem, pa povsod, kjer sem bil, mislil sem na naše jasne gore, na naše bistre studence in potoke, na naše zelene livade s krasno pisanimi cvetlicami in prijetne loge z milimi ptičicami. Tudi drugod sem videl lepe gore, tudi drugod sem poslušal žuborenje potoka{{prelom strani}} in ptičje petje, tudi drugod sem se sprehajal po zelenih livadah in nabiral cvetoče rožice, ali te gore nijso gledale tako prijazno in jasno na me, kakor naše, te vodice nijso bile tako bistre, te livade ne tako zelene, te cvetlice ne tako krasne, nežne in dišeče, kakor naše, v teh logih nijso pihale tako prijetne sapice, kakor v naših, in v petje njihovih ptic nij sem bil nikdar tako zamaknen, kakor v domačem logu. Lepa je narava tudi drugod, ali srcu ne ugaja nikjer tako, kakor doma; na tujem je vse tuje, doma vse domače, zato mi je srce vedno klicalo: nazaj, nazaj v domovino! O, krasna si ti, naša domovina, in naša si ti, naša
Pa vrnimo se na livado! Ne samo mi dečki, tuli deklice naše starosti veselile so se krasnega zelenja, dobrodejne pomladanske to{{prelom strani}}plote in novega življenja prebujene narave. Tudi one so igrale svoje igre, ali ne tako hrupno in proč od nas, ker bili smo poredneži in motili smo jih, ako so prišle preblizu k nam. Ko so pa vidile, da mirno sedimo, jele so se nam bližati, da bi se pokazale, kako so lepo opletene s cvetličnimi kitami in venci. V pletenji kit in vencev so bile pač one spretnejše od nas. To smo jim priznali, in v zahvalo prejeli smo vsak svojo kitico, katero smo deli za klobuk. Nikdar pa nij komu izmej nas prišlo na misel, da bi bil kakej deklici kitico podaril. To bi nam bilo čudno.
Prešlo je bilo par let, odkar sem bil zapustil zelene trate, pisane livade in vesele tovariše-vrstnike. Prišel sem iz ljubljanskih šol na počitnice,
Necega dne stojim zamišljen na sosedovem vrtu, kjer smo se tolikokrat igrali. Za{{prelom strani}} mano nekaj zašumi, ozrem se
{{prelom strani}}
== III. ==
Kjer so doline, krog njih holmci in grič , tam nij brez reke, ali vsaj brez potoka ne. V onem delu lepe naše domovine, kjer sem preživel leta prve mladosti, vije se prijazna reka, in va-njo se vliva mnogo večjih ali manjih potokov. Daleč nesmo imeli niti do potokov niti do reke, zato smo bili često tam, zlasti pri potocih, prvič za to, ker smo bili bliže, kakor reka, drugič, ker smo se
Uže o prvej pomladi, bili smo zopet ob potoku, gledali smo, so li vrbe uže sočne. Ko se je dala koža lepo ločiti od lesa, rezali smo lepe gladke jednoletne mladike, in delali piščali, kakor bi nas bil kdo najel. Vsak se je preskrbel s piščalkami, in piskali smo potem od zore do mraka.
Najprijetnejše je pa bilo pri potoku po leti,
No, kadar smo prišli k potoku, nesmo se tako hitro ločili od njega. Kadar pa smo so se vračali, bile so naše hlačice umazane in mokre, in prišedši domov, imeli smo vsak se svojo materjo težaven račun, kateri se navadno nij izvršil nam po volji. Pa kaj je bilo to nam junakom, kmalu je bilo vse pozabljeno. Naše geslo je bilo: „živela svoboda!
Čim večji in drznejši smo bili, tem manje nas je bilo videti ob potoku, tem bolj smo{{prelom strani}} iskali zabave pri reki, se ve da, kjer je bila pristopna. Tu smo radi poskušali, kdo bo kamen črez reko zagnal. Lučanje kamenja je posebna umetnost in v tej umetnosti urili smo se včasi več ur. Mej drugim umeli smo kamen tako zalučiti, da je glasno zapel. Majhene, gladke in ploščnate kamene znali smo tako metati, da so od vodne površine odskakovali.
Da se o poletnem času nesmo pozabili kopati, kadar smo pri vodi bili, to se razume. Prva skrb vsacega novinca v kopanji je bila, da se je plavati naučil, kajti sramotim je bilo le plitko vodo bresti. Učitelj plavanja je bil vsak, kdor se je uže znal na vodi obdržati, da pa nauk nij bil tak, kakor v plavalnici, tega
Čudim se, da se nam predrznim plavačem nikdar kaka nesreča nij pripetila, mej tem, ko je voda več odraščenih požrla.
{{prelom strani}}
== IV. ==
Rad sem poslušal ptičje žvrgoljenje, fantovsko petje, starinske cerkvene napeve, s katerimi sta star suhi učitelj-orgljavec in še bolj suha žena njegova poveličevala službo božjo,
Veliko je bilo moje veselje, ko me je cerkvenikov sin soboj vzel v zvonik, radovedno sem poslušal njegove resnične in izmišljene pripovedke o zvonovih, kako se potezajo in obešajo v zvonik, kako razganjajo oblake in točo, kako ublaževajo požar in kako ogluše polje, ako so preglasni. „Glej, ravno tale naš večji zvon bil je tako glasan, da je polje oglušelo, in nij hotelo več roditi, Priti je moral zvonar iz Ljubljane, da ga je prevrtal, ter mu glas vzel.
„Kako se zvon prevrta?
{{prelom strani}}
„To zna samo zvonar; on ima majhen svedrec, tanek ko šivanka, in ga prevrta tako, da se mu nič ne pozna, in potem ima slabejši glas.
Kadar je kdo pripovedoval o kakej vasi, ali o kakem mestu, nikdar ga nijsem zabil povpraševati, kak je zvonik tam, je-li lepši in višji od našega, koliko imajo zvonov tam, so-li večji kakor naši, so-li glasni in lepo ubrani. Prišedšemu v drugo vas, kjer še nijsem prej bil, bila mi je prva skrb ogledati si zvonik in paziti, kedaj se bode oglasil zvon, da bodem mogel presoditi njegov glas.
Moja največja želja je bila, zvonove imeti, ako ne velicih, vsaj majhene. Vdolbil sem mali zvončič,
Ko sem začel rabiti svinčnik, risal sem, kjer sem le dobil kaj belega papirja, zvonike in zvonove.
Hitro minejo dnevi blažene otročje dobe, in ž njimi otročje želje in veselje. Otrok, mladenič, mož, starec
<hr width="30%" align="center" />
Mnogo, mnogo enacih spominov bi ti, dragi bralec, še lehko pripovedoval, a previdim, da sem te uže dovelj dolgočasil, torej tuham. Ako se pa še kedaj srečava, povedati ti hočem kaj bolj zanimivega.
|