Mate in njegova Mariči: Razlika med redakcijama

| vir = {{fc|dlib|8OPK1JMF|s=101|105}}, {{fc|dlib|YAN6KZJ6|s=101-2|106}}, {{fc|dlib|ODI78SOF|s=10|1071-3}}

V teh mislih so ga motili trdi koraki očeta, kakor bi ga opominjali dolžnosti napram njemu. Vse tisto neznano sladko je izginilo iz prsi, stisnila ga je neprijetna bol. Ob jednem se je tudi dvigalo kljubovanje proti sili. Pomislil je: ima li oče pravico do sinovega srca? — Ne! mu je nenekaj {{prelom strani}}kaj govorilo — pravico ima zahtevati hvaležnosti in spoštovanja od otrok — pravice do njih src pa nima! Rad bi vskliknil Andrej: Oče — Mariči je vredna ljubezni — in jaz jo ljubim! Kaj je pregrešno poročiti ubogo dekle, ki ne dobi od očeta priskoparjenih srebrnikov in posestev! — tako bi rad vskliknil, pa se je domislil, da bi s tem očeta preveč razžalil. Sklonil je glavo in iz stisnjenih prs so mu privrele samo besede:

Na Planici, debele pol ure hoda nad Krivim Rebrom, stoji župana Korerine lesena pristava. Postavljena je bila največ radi živine, ki jo poleti več mesecev pasejo na planinskih pašnikih. Pozimi je pristava zapuščena, le divji lovci jo včasih obiščejo kot skrivališče, ali pa so tudi primorani kdaj iskati v njej zavetja pred nepričakovanimi nevihtami. — Ko pa gorki maj naznani, da je konec snega po nižjih planinah, odžene hromi Mate vso županovo živino na Planino — in takrat oživi sicer miren kraj. Tudi to pomlad gospodari Mate že več tednov na pristavi. Počedil je že okrog poslopja, popravil streho, okna in vrata, iznova pritrdil deske, ki sta jih veter ali divji lovec potrgala od že precej preperelih sten. Na strani proti dolini pa si je postavil novo klopico. Na njej sanjari dolge večere, vasuje s spomini in se poslavlja od zahajajočega solnca. Tudi nocoj že sedi na tej klopici, da si je solnce še dokaj pedi nad {{prelom strani}}gorami. Roke mu utrujene počivajo v naročju, glava pa mu je sklonjena na prsi — pogovarja se s spomini. — Kako daleč so že tista leta, ko je nosil še klobuk postrani, in ko je zvečer prepeval na vasi. In ko je on zavriskal — da — da, ni ga bilo njemu enakega! Dremajoči ptiči v vrhovih dreves so prestrašeni zafrfotali ob njegovem vrisku — na vasi pa so si pošepetala dekleta: Matija vriska — Najraje izmed vseh deklet pa je gotovo slišala njegovo vriskanje brhka Drobiževa Cilka. Drobiž, trden gruntar, je sicer pazil na hčer, kakor na oko v glavi — kljub temu pa je Matija, ko so na vasi pogasnile vse luči, potrkal na okno Cilkine kamrice. Naslonil se je na okno in šepetala sta dolgo, dolgo. Nekdaj pa je oče Drobiž opazil, da je rob Cilkinega okna ves odrgnjen, in ko je izvedel še za pravega krivca — bilo je konec lepih večerov. Nekaj mesecev pozneje je Drobiž omožil hčer Cilko tja nekam v hribe. Matijec od tistega dne ni več nosil klobuka postrani, tudi vriskal ni več — hodil je ves pobit okrog. Ni bilo več obstanka v vasi. Pobral je svoje premoženje v culico in odšel v tujino. Delal je v raznih mestih v tovarnah. V nekem kraju se je seznanil s pridno deklico in se skoro poročil ž njo. Kratki so bili dnevi njegove zakonske sreče. Ko mu je žena podarila prvo dete, se je poslovila od njega za vevedno {{prelom strani}}dno — obljubila mu je, da se tam nad zvezdami zopet snideta. Matijec je ostal sam s hčerko krščeno na Marico. Vse svoje žitje in bitje je posvetil njej. Nesreča pa nikdar ne miruje in tudi Matijca je zopet obiskala osmo leto po ženini smrti. V tovarni mu je namreč strlo prav močno obe nogi. Mnogo mesecev je polegal po bolnici in pozneje zopet doma. Porabil je kmalu vse prihranke in odškodnina za poškodovani nogi je komaj pokrila naposled vse dolgove. Ker v tovarno ni bil več sprejet, češ, da je neporaben, zapustil je mesto in sklenil povrniti se zopet na deželo — spoznal je, da na kmetih še najlažje živi revež, tam so vsaj še usmiljeni ljudje. — ln tako je prišel neki dan z osemletno hčerko v Krivo Rebro. Vaščanje so mu prekrstili ime po svojem in so mu rekali na kratko: Mate — njegovo hčerko pa so klicali za Mariči. Leta so potekala enakomerno, kakor ura. Pozimi je Mate popravljal orodje, pletel koše in sploh poprijel kjer je le mogel. Noge so ga res včasih močno ovirale, toda miroval ni nikdar. Poleti pa je, kakor že povedano, oskrboval živino na Planici. Deseto leto že tako. Mate se je že docela privadil Krivemu Rebru in včasih je že celo mislil, da tukaj in nikjer drugod bo zatisnil trudne oči k večnemu počitku. Zadovoljen in srečen je bil torej{{prelom strani}} Mate. — Samo ena misel ga je včasih mučila: kakšna bo prihodnost njegove Mariči? Čutil je, kako se on stara, in videl, kako se je Mariči razvila v zalo devojko. Rad ima Mate svojo Mariči, tako rad, kakor vsak človek na svetu edino bitje, na katero naveže vse svoje življenje. Vesel je gledal, kako se razcvita, kakor šmarnica v zavetju tihih smrek. Z vsakim dnem je rasla v njegovem srcu velika očetovska ljubezen. Dal bi ji rad bogastva, sreče — da, življenje bi žrtvoval zanjo — vse, pa je nemogoče... Videl je, da je vsa njegova ljubezen zaman — saj svet išče sreče samo še v imetju. — In ob takih trenotkih mu je bilo srce nemirno. Zdrznil se je Mate na klopici pred pristavo, — predramilo ga je iz spominov po zvanjanje zvoncev vračajoče se živine, ki se je mukajoč zbirala okrog staje. Začuden je Mate dvignil glavo in videl zadnji rob solnca. Počasi je tudi ta rob zlezel za škrlatnordeče ožarjenim vrhom gore. Preje rdeči žar se izpreminja v vijolčastega, in ta postaja vedno temneji, temneji, dokler ne zagospodari popolni mrak.

Molčal je oče. Saj je vse to že takorekoč preje vedel. In, ali je moglo drudrugače {{prelom strani}}gače priti? — O Bog, zakaj si dal tu trpinom čuteče srce... Vedel je Mate kako težak trenotek je to njegovi ljubljenki in vedel tudi, da bi ji z najmanjšim očitanjem tudi on storil novo krivico. Hujše krivice pa ni, ki bi bolj pekla, kakor krivica očeta napram otrokom. Zato ji ni očital ničesar, saj je veroval v nje nedolžnost tako, kakor je veroval v vedno pravičnega Stvarnika.

»Da, proč greva iz tega kraja!« je pregovoril Mate čez čas tresočim glasom. — Ljudje ne poznajo usmiljenja na lo{{nejasno}} za domnevano srečo; zato je bolje, da se jim umakneva daleč s pota. V nov kraj greva — saj je naša dobrotnica zemlja velika in nam nudi vedno dela. Ko imamo delo, imamo tudi kruhek — domek nam ostane prej kakor slej ves širni svet. Nikdar ne zavidaj tistih, ki se pehajo na imetje, in ki si postavljajo velike in bogate domove — zapustiti jih bodo morali ravno tako, kakor bodeva zapustila midva ta kraj, ki nama je nudil samo {{nejasno}}počitek na dolgem potu. Glej, cesta je odprta in tudi osamljena ne bova na njej {{nejasno}}tisoče, da milijone se jih drenja na njej odkar so odpravili suženjstvo in tlačanstvo. To je cesta trpinov, ki se pehajo na njej v boju za življenje, za obstanek. Kdor omaga — je izgubljen! — Zato glavo kvišku, pogum v srce! Ne boj se, saj čas zaceli vse rane.« — Iskreno je poljupoljubil {{prelom strani}}bil Mate na čelo svojo Mariči — poljubil tako, kakor bi ji hotel odvzeti vso veliko bol in ji podati moči na težko pot. — »Pozabila boš na ta kraj — in na svoje mladostne sanje.«