Marjeta: Razlika med redakcijama

Jamec rine po konci, — kokor bi se svitalo jutro, tako je, in ko svoje dremotne oči skozi okno obrne proti gozdu, mora kar {{prelom strani}} zamižati, tako se blišči tamkaj iz lesja. Hiteli so, da bi gasili, pa vroč puh je potegnil skozi drevje, in zjutraj, ko je pokazalo se solnce, bila je brljava rudečkasta lisa. Od tadaj pa gori in od tadaj Jamec še nobenega grižljaja nij imel v ustih. Trudil se je pač z drugimi vred uže dan in noč in rotil ogenj, da bi ugasnil; toda ogenj nij ugasnil! To nijso tisti plamenci, ki doma na ognjišči plapolajo, grejejo in tečni kruh pekó; to so grozni, požarni valovi, kakor bi pririnili iz pekla, da bi njega, Jamca, požgali do palice beraške. In celó, ko so ljudem omahnile roke, in so le mislili, kako bi rešili le občinski gozd, preklinjal je svet, pulil si sive, zmršene lase iz glave in s pestjo je udaril si v obraz, da je kri vrela mu iz nosa in ust. „Če sam bog more pomagati," kričal je, „zakaj pa ne stori tega, zakaj pa pripušča, da jaz, ki sem toliko delal in trpel in molil, da bom oberačil?! — Fant!" zavpil je svojemu dvanajstletnemu sinu na uho, „vidiš, tak je ta bog, in taki so ti ljudje, zdaj vidiš, taki so!"

Ondaj za večera pa se na zamoklem podnebji užge strela, za njo zdrdra grom in ulije se ploha. To je vršalo, kakor bi utrgal se oblak, in kmalu so prihiteli supeti po jarkih in vreli okolo hiš in hlevov in naprej preko porebrija. O polunoči je vse tiho in jasno; mesec sije v dolino, iz grabnov se vzdigujejo bele meglice. Dima in smodnega smrada nij več, gozdni požar je ugašen. Zjutraj je v Jamčevem gozdu mej osmojenimi {{prelom strani}} debli še tu pa tam malo telelo in kadilo se, preko celega porebrija pa nobenega plamena nij več. To se vé, nad dvajset

,,Ali sem ti to drugo povedal uže, Marjeta? Še ne? Moram pa takoj. Toda obljubiti mi moraš, da nikomur ne poveš, dokler bom živ. Če pride, da moram denes ali jutri umreti, in to je lehko, ker mi spečenina {{prelom strani}} k srcu vleče, potlej smeš uže povedati denes ali jutri; in če pa še živim, moraš vedno nositi skrivnost, če ne me zapró in potem še celó ničesar zboljšati ne morem. — Daj mi sedaj mahú na čelo in na rane tú-le, da morem v miru misliti in govoriti. Tako. In sedaj se tudi vstrašiti ne smeš, Marjeta; in najprej mi moraš še obljubiti, da mi verjameš, da nijsem hudoben človek: pa verjeti mi ne bodeš hotela, Marjeta, da jaz sem zažgal gozd!"

Mož napne ušesa. „Opekel se je? Kaj pa bedak k ognju tišči ? No zaradi mene {{prelom strani}} lehko greš v vas, nij mi za eno uro ali dve, ali vpreči pak ne morem, konj je na paši.''

Ko je nekaj dnij pozneje veliki hlapec sam z Marjeto na polji, kjer je rž uže dozorela, pravi jej: „To si bila vendar bedasta ti, da si očetu obljubila celo leto služiti zastonj, saj on bi bil tudi tako moral Grega pokopati spodobno, ali morebiti misliš ti, mi bi bili svojega druga zašili v meh in nesli ga k pogrebu, kakor vrečo ovsa v mlin? O, to bi bila ti poprej kaj druzega videle! Jaz sem tačas Jurija pri mizi uže suval v nogo — in da je Jamec le besedico še zinil , da bi ga pokopali kakor psa, samo {{prelom strani}} eno tako besedo, in mi dva bi bila stolom pokrehala noge, in učila Jamca kaj se pravi bog! Storila bi bila, in naj on še nekaj časa tako dela s teboj, rečem, naredilo se bo nekaj. Meniš, da si ne upam, da bi stopil k njemu, in dejal : Jamec ti si slepar! Meniš, da si ne upam?''

Na prvo žanje Jera, pastarica, potem druga najeta, na dalje Marjeta in za njo še nekatere rajemnice, zadnja je gospodinja sama. Jamec večkrat zagodrnja, češ, da mu zmerom manjka vezati, da bi sam žel hitreje desetkrat, da kaj neki delajo počasne babe tam spredaj! Vendar so ročno hitele vse, samo da časi so pôt si obrisale iz obraza. Marjeta ima dvoje si brisati, pot in malo solz iz očij. Mislila je na Grega in na celo zgodbo, ki je v zvezi s to strmo njivo strneno. Živ človek, razen nje, nij se spominjal, da denes leto — umrl je Grega! Pozneje po polu dne, ko delalci sedejo in ob kamnati plošči jedó kislo mleko in kruh, zmuzne se stara dekla od tod, nabere plavic in rudečih purpar, povije te cvetlice v {{prelom strani}} kito pa ž njo hiti tjekaj, kjer je lani Grega obležal in umrl. Sedaj je uže mah prorastel tisto mesto in lepo zelenil.

Po sedaj je pač tiho in tožno postalo pri Jamcu. Sina so pokopali brez pogrebcev in brez zvonenja, ker polu strohnelem truplu nič več ne pozvanja v jamo. Ljudje so govorili tako in tako, kako je pač neki dogodilo se s fantom. On je morebiti na tisto vpitje v hlevu probudil se, slutil nesrečo, {{prelom strani}} potem od straha pred očetom ubežal, blodil na okrog po gozdi in tam na porebriji zmrznil. Tako so sodili. Jamec je ležal v stanici sè sklenenimi rokami. Premikal je ustne, pa klel nij nič več.