Wikivir

V deževju in bolesti: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
V deževju in bolesti.
 
Ko sem listal oni dan samega dolgega časa po svojih listinah, sem naetel na kos zastarelega papirja. Obračujoč ga na vse strani, sem se močno začudil, kako da mi še do sedaj ni prišel pod roko. Na njem je zapisana čudna dogodba prijatelja, ki je odšel v tujino bog ve kam; zdelo se mi je, da je to list iz njegovega zaljubljenega dnevnika.
Ko sem listal oni dan samega
 
dolgega časa po svojih listinah, sem
---
naetel na kos zastarelega papirja.
 
Obračujoč ga na vse strani, sem se
Gosti oblaki so viseli na nebu in postajalo je vedno temneje. Sedel sem v kupeju sam za-se ter premišljeval o turobni usodi, ki me je obsodila v dolgo potovanje. Za zdaj pa sem bil namenjen domov in od tam zopet dalje — daleč, bog ve kam. Od zadnje železniške postaje, pa je bilo do doma še dobrih šest ur hoda.
močno začudil, kako da mi še do sedaj
 
ni prišel pod roko. Na njem je
Zagledal sem se skozi okno, a daleč se ni dalo videti. Pripogibanje vejevja in zgoščanje megla je pričalo o hudi uri. Jaz pa sem se čutil tako osamelega in obhajala me je globoka žalost, to pa že ob eni sami misli, da je bilo drugače nekoč — takrat, ko sem gledal iz varnega kotička v razburjeno prirodo z zadovoljstvom in pričakovanjem, ko so goreli v dnu duše ideali, katere mi je pa kruti svet zamoril. Kaj bode, če se bodo misli potemnevale ves čas vožnje do cilja in ta je še tako daleč!
zapisana čudna dogodba prijatelja,
 
ki je odšel v tujino bog ve kam;
Vlak je obstal na postaji D. Dobil sem dve sopotnici. Kako sem se začudil, ko sem, obrnivši se od okna stran, spoznal v eni novodošlih svoj nekdanji ideal. Ona se pa zame ni zmenila ali me sploh ni hotela videti. Obrnjena proti oknu, so strmele njene oči daleč ven, oči, ki si bral iz njih le veselo zadovoljnost in živahnost. In stopila mi je pred oči cela vrsta onih zlatih dni z vsemi sladkostmi in bolečinami. Gledal sem jo skrivaj. Ali jo naj pozdravim glasno, stopim k nji in porečem: Ali me še poznate? Pozabite, in dajte mi nazaj najlepše ure v mojem mladem življenju! Že je bil sklep storjen, prijel sem za klop, da se dvignem, da pohitim k nji in jo poprosim, da mi vrne, kar je vzela. Omahnil je pogum in zopet sem zrl v meglo. Kaj ji prinesem veselega, dobrega? »Kaj mi kalite veselo voljo,« poreče, če ji povem, da je moja duša žalostna, da pada listje z drevesa, ki mu pravimo up. Ne, ne, tega ne storiš. Od daleč bom gledal, akoravno trpeč, blaženo voljo njene duše, njenih oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da so se srečale najine oči. Uprla je vame svoj pogled, dolg, osupel, radoveden; bil je pač pogled presenečen ob svidenju dobrih znancev. »Če se ne motim, gospod Hinko,« je zazvonelo med štirimi stenami železniškega voza in prihitela je, da mi poda roko. Vstal sem, zavrtelo se mi je v glavi. Mehanično sem ji podal roko na polovici pota in ji pogledal v zorni obraz. »Če vam drago, pridem malo k vam« in tako sem kmalo sedel pri nji ter se seznanil z njeno prijateljico. Kam? Odkod? Vsa ta vsakdanja vprašanja pri sličnih svidenjih, sem odgovoril po možnosti kratko. Kam? Odkod? In jel sem ji praviti zgodovino zadnjih let, od časa, ko sva se ločila ..., pravil sem ji o svojem zdajšnjem življenju, o potovanjih. Ves čas pripovedovanja me je motrila s pomilovalnim pogledom; a kmalo se je spremenil le ta v oni sladki pogled, ki sem ga bil deležen nekdaj v boljših časih. »Slab ste,« je dejala, »skrbi, oh saj verjamem, kaj čemo!« in zopet je splaval daleč ven njen pogled, ki se je vanj zopet vrnilo veselje. Silna tesnoba mi je krčila srce, komaj sem se premagoval. Na ­ stala je tišina in vsi smo poslušali drdranje koles, ki nam je vzbujalo spomine: temu lepe, a žalostne drugemu.
zdelo se mi je, da je to list iz njegovega zaljubljenega dnevnika.
 
»Torej domov ste namenjeni,« pretrgala je Irma ta dolgi molk, »čaka me na postaji voz in lahko se peljete z nami.« »Kar si bom štel v posebno čast in veselje, ako vam ne bom nadležen,« sem pripomnil, nakar je nastala prejšna tišina. Občudoval sem to milo podobo pred sabo, ki je postala lepša in krasnejša. Kaj čuda, da se mi je vtihotapila v srce z vso neodoljivo silo nekdanja ljubezen, o kateri sem sodil, da je zamrla, ki je pa le dremala. Ta mukepolni molk —.
 
***
'iosti oblak i so visel i n a nebu i n
f lajalo je vedno temneje . Sede l
M 'in v kup e j u sa m za-se te r premis ­
l i o turobn i usodi, k i me je obudil
a v dolg o potovanje . Z a zdaj p a
b i l namenjen domo v i n od ta m
topet dalj e — daleč, bo g ve kam . O d
zadnjo železniške postaje, p a je bil o
to doma še dobri h šest u r hoda .
Zagleda l sem se skoz i okno , a
daleč se n i dal o videti . Pripogibanj e
Jejevja i n zgoščanje megl a je pri -
-alo o hud i uri . Ja z p a sem se čutil
'ako osameleg a i n obhajal a me je
R'loboka žalost, to p a že ob eni sami
misli, da je bil o drugače nekoč — takrat,
ko se m gleda l iz varnega ko-
'
l f k a v razburjen o prirod o z zadoijstvom
i n pričakovanjem, ko so
tforeli v dn u duše ideali , katere mi je
Pa krut i svet zamoril . Ka j bode, če
se bodo misl i potemneval e ves <as
vožnje do cilj a i n t a je še tak o daleč!
Vla k je obsta l n a postaj i D . Do ­
b i l sem dv e sopotnici. Kak o sem se
začudil, ko sem, obrnivši se od okn a
stran , spozna l v en i novodošlih svoj
nekdanj i ideal. On a se p a zame n i
zmenil a al i me sploh n i hotel a videti .
Obrnjen a proti oknu , so strmel e nje-
. ne oči daleč ven, oči, k i s i bra l i z
I nji h le veselo zadovoljnos t i n živahnost.
I n stopil a m i j e pre d oči cel a
vrst a onih zlati h dn i z vsem i sladko ­
st i m i i n bolečinami. Gleda l sem jo
skrivaj . Al i jo na j pozdravi m glas ­
no, stopi m k nj i i n porečem: Al i me
še poznate ? Pozabite , i n dajte m i na ­
zaj najlepše ur e v moje m mlade m
življenju! Že je bi l skle p storjen, pri ­
j e l sem z a klop , d a se dvignem , d a
pohiti m k nj i i n jo poprosim , d a m i
vrne , ka r je vzela . Omahni l j e pog
u m i n zopet sem zr l v meglo . Ka j j i
prinese m veeslega, dobrega ? »Ka j
m i kalit e veselo voljo,« poreče, če j i
povem , d a j e moj a duša žalostna, d a
pad a listj e z drevesa , k i m u pravim o
u p . Ne , ne, teg a ne storiš. O d daleč
b o m gledal , akoravn o trpeč, blaženo
volj o njene duše, njeni h oči. N e vem ,
kda j se j e zgodilo , d a so se srečale
najine oči. Uprl a je vam e svo j pogled
, dolg , osupel, radoveden ; bi l je
pač pogled presenečen ob svidenj u
dobri h znancev . »Ce se ne motim,go -
spod Hinko,« je zazvone lo med štirim
i stenam i železniškega voza in
prihitel a je, da mi poda roko. Vstal
sem, zavrtel o se mi je v glavi. Mehanično
sem ji podal roko na polovici
pot a i n j i pogleda l v zorn i obraz .
»Če va m drago , pride m mal o k vam «
i n tak o sem kmal o sedel pr i nj i te r
se seznani l z njeno prijateljico .
Kam ? Odkod ? Vs a t a vsakdanj a
vprašanja pr i sličnih svidenjih , sem
odgovori l po možnosti kratko . Kam ?
Odkod ? I n je l sem j i pravit i zgodovin
o zadnji h let, od časa, k o sv a se
ločila ... , pravi l sem j i o svoje m
zdajšnjem življenju, o potovanjih .
V e s čas pripovedovanj a m e j e motri ­
l a s pomilovalni m pogledom ; a kma ­
lo se je spremeni l le t a v on i sladk i
pogled, k i sem g a bi l deležen nekdaj
v boljših časih. »Slab ste,« je dejala
, »skrbi, oh saj verjamen , ka j čemo!«
i n zopet je splava l daleč ve n
njen pogled, k i se je van j zopet vrni ­
lo veselje. Siln a tesnoba m i je krčila
srce , koma j sem se premagoval . Na ­
stal a je tišina i n vs i smo poslušali
drdranj e koles , k i na m j e vzbujal o
spomine : tem u lepe, a žalostne
drugemu .
»Tore j domo v ste namenjeni,«
pretrgal a j e Irm a t a dolg i molk , »čak
a me n a postaj i vo z i n lahk o se peljete
z nami.« »Ka r s i bo m štel v posebno
čast i n veselje, ak o va m ne
b o m nadležen,« sem pripomnil , na ­
k a r je nastal a prejšna tišina. Občudova
l sem to mil o podobo pre d sabor
k i je postal a lepša in krasnejša. Ka j
čuda, d a se mi j e vtihotapil a v srce
z vso neodoljiv o silo nekdanj a ljubezen,
o kater i sem sodil, d a je zamrla
, k i j e pa le dremala. T a mukepoln
i mol k — .
Nepričakovano hitro smo bili na
cilju . »Obiščem prijatelja,« sem dejal
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/V_deževju_in_bolesti«