Komarjev Peter. Iz študentovskega življenja

Komarjev Peter

(Iz štundentovskega življenja. France Bregar)

Pozno v jutro je prišel Komarjev Peter, jurist v petem semestru, iz nočne kavarne. Pogledal je po trgu gor in dol, in ni videl druzega kot veliko, nejasno meglo, v kateri se je nekaj premikalo. Na uho mu je udarjalo nerazločno ropotanje.

Že dolgo ni bilo take megle, si je mislil Peter in potegnil preko čela. Glava mu je bila silno težka, zdelo se mu je, da so v nji misli svinčene. Globoko je vzdihnil in šel negotovih korakov v smer, ki se mu je zdela najbolj prava. Gotovo ni vedel, ker se ni mogel v oni megli orientirati in veliko premišljevati se mu tudi ni ljubilo.

»Ne bo vojske - ne! In čemu bi tudi bila? Čemu? Koristi nimamo — škode tudi ne — hm «. Začel je o tem razmišljevati, ali ničesar pametnega mu ni padlo v glavo.

»Že vedo zakaj,« je zagodrnjal ozlovoljen in trenotek na to se nasmejal. Obstal je na oglu trga, postavil se na rob trotoarja. S palico je začel dregati v blato, delal v njega linije in se še bolj smejal.

»Glej norca!« mu je zaklicala zasmehljivo mlekarica z visoko izpodrencanim krilom, da je bilo videti njene debele noge gori do kolen. »Kadar boš nosila dolga krila , pa govori, baba neumna,« jo je zavrnil Peter flegmatično.

Nekdo v bližini se je zakrohotal. > Neumno bi bilo, neumno — « je razpravljal Komarjev dalje. »Pa bi se kislo držala. Ela, ko bi moral iti. Eh, to punče. Se jokalo bi. Lepe oči ima . Veš, Ela , rad te imam — rad Moja golobica! Eh, to prokleto življenje!«

Šel je dalje. Zdelo se mu je, da megla ni več tako gosta. Razločno je videl velike hiše, malo smešno so stale in čudil se je, da hodi po tako neznanih krajih. Še nikdar ni bil tam. Ugibal je, kako je zašel tja, ni se mu posrečilo razvozlati uganke in končno si je priznal, da je v življenju mnogo stvari, ki so nerazrešljive.

»Vsak dan je drugačno, forme se izpreminjajo kakor misli človeka,« je zamrmral in se zagledal v vrabce, ki so skakali po cesti. Ustavil se je pred njimi in jim začel govoriti. Smejal se jim je, mahal z rokami in razkladal svoje misli o življenju. Začudeno so ga gledali nekaj časa vrabci, ko pa je pričel gestikulirati, so se spustili v glasen