Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Kako se sovražniku odpusti? <br> Dogodba iz življenja g. nadlogarja▼
| normaliziran naslov = Kako se sovražniku odpusti?▼
▲| naslov = Kako se sovražniku odpusti?
▲| normaliziran naslov =
▲| avtor = Y. [Pankracij Gregorc?]
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenec}}'' št. 37, 39, 41–45, {{mp|leto|1888}}
| vir = dLib {{fc|dlib|FDTBL6CY|s=1-2|37}}, {{fc|dlib|AMPF7MSH|s=1-2|39}}, {{fc|dlib|TO20MMM8|s=1-2|41}}, {{fc|dlib|UFAQPNQ6|s=1-2|42}}, {{fc|dlib|5B0SLIXZ|s=1-2|43}}, {{fc|dlib|NPAVMT7T|s=1-2|44}}, {{fc|dlib|24S7VDBC|s=1-2|45}}
▲| opombe =
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
Zbrana je bila večja družba na gosp. župnika godovanji. Če pa rečem večja družba, nikar ne mislite, da je bilo kakor pri kakem banketu, temu ali onemu slavljencu na čast, ko je miza pogrnena za 60 do 100 oseb. Na kmetih smo. Kje boš tu zbral toliko izobraženih gostov? Kakih 10 duhovnikov iz okolice, kaj pa, da gosp. dekan ne izostane, domači g. nadučitelj, g. nadlogar in še par drugih prijateljev, — to so vsi gosti. Ko se je zmerno kosilce nagibalo h konci, prižgala sta si že dva gosta smodke. To pa je bila neizrečeno huda skušnjava gosp. nadlogarju. Bil je hud tobakar, pa za smodke ni maral. Iz pipe ga je pa rad vlekel, in včasih tako močno, kakor kak turški paša. To je bilo posebno takrat, kadar je morala pipa iz važnih vzrokov dlje časa v žepu počivati. Bil je mož toliko omikan, da vpričo gospôde ni hotel s pipo na dan. Zdržal se je kadenju, če tudi je bilo težko, ko mu je dim žlahtnih smodk šegetal nosnice. Njegovo načelo je bilo v takih okoliščinah: „Le potrpimo, s tem še nič ne zamudimo, bo pa pozneje tudi prijetneje dišalo.“
Tudi danes je hudo občutil videč dva gosta že kaditi. On bi tudi zelo rad, pa smodke mu ne dišé in pipa se pa v taki družbi ne spodobi. Kaj bi rekli gosp. dekan? On pa ravno na njih desnici sedi! Ko bi bil tam-le bolj na konci mize, kjer so mlajši gospodje zasedli prostore, to bi že še šlo. Zgovorni mož postal je naenkrat molčeč.
Občni smeh. Ne povem, kedo je to opombo pristavil.
Vrstica 46 ⟶ 40:
Gosp. nadlogar zažge v pipi tabak. Le parkrat potegne, pa je ves drugi.
{{prelom strani}}
Danes sam o sebi pač ne smem zopet govoriti, hočem pa vam neki dogodek svojega nekdanjega tovariša, nekega logarja povedati. Najbrž da je umrl, saj je bil 20 let starejši od mene.
Neki dan imela sva obilno opravka s kmeti, in drugi dan bilo je enako delo odločeno. Povedal sem ženi, da me na večer skoraj gotovo ne bo domú. Naj torej ne bode v skrbi, če k večerji ne pridem.
Vrstica 56 ⟶ 50:
Pozno v večer sva odpustila ljudi, zdaj sva morala še natanko zapisovati in zračuniti. Ko sva bila gotova, povabi me tovariš k večerji.
Ne bila bi za-me kaka težava pol ure daleč korakati domú, če tudi v temi, pa vedel sem, da doma že speče dobim. Zakaj ne bi eno noč izostal, ko sem tako vedno sam doma.
Vrstica 62 ⟶ 56:
Vesel sprejmem ponudbo. Po večerji spravila se je družiua spat, midva pa šla v posebno sobo, tam si zapalila pipe in si žejo s pivom gasila. Na spanje pred polunočjo tako nobeden ni mislil.
{{prelom strani}}
Svojemu očetu razodenem sklep iti prostovoljno k vojakom. Malo čudno so me pogledali; pa udali so se, saj so spoznali, da za kmetijo nisem. Ko pa so mati to čuli, oh, to je bil jok! „Kaj, zato sem tolikrat vstala po noči, ko si mi kot malo otroče jokal, toliko skrbi in dela imela sem s teboj, zdaj pa greš v smrt! V vojsko boš šel, krogle bodo ti okoli glave žvižgale in gotovo te katera zadene. O, tega pa ne in ne!
Ni šlo tako gladko, kakor sem pričakoval. Vendar čez leto dni sta se oče in mati udala, in jaz sem bil vojak.
Če sem pa mislil dobiti pri vojakih prijetno življenje, zelo sem se zmotil. Ubogati vsacega višjega, in sicer točno pri tisti priči ubogati, ko ti zapove, to je začetkoma silno mučno prostosti vajenemu mladenču. Pa imel sem trdno voljo prestati ta leta, saj večno tako ne bodo trajala.
Ko smo bili v mestu, zahajal sem večkrat v vojaško krčmo. Ne vem, kaj me je tako tje vleklo, ali dobra pijača, ali pa prijazne oči krčmarjeve hčere. Bil sem dve leti pri vojakih, star še le dvajset let in že sem se popolnoma zatelebal v tisto dekle. Ko je njen oče to opazil in na tihem poprašal po mojem obnašanji in domačih zadevah, še ni bil preveč hud. Rekel sem mu, da bom kmalu desetnik prve vrste, ker me ima stotnik zelo rad, potem sem odredjen v pisarno, kjer mi je dovoljeno se oženiti. Služba je že taka, da bova ta leta prav lahko shajala in potem tako dobim primerno cesarsko službo. Ko je oče tako spoznal mojo trdno voljo, je privolil.
Lahko si misliš, da zdaj ni bilo bolj pridnega, natančnega in vestnega vojaka pri četi od mene. Postal sem res desetnik. Ko sem tako imel po tri zvezde na ovratniku in si pripel malo daljši meč ob strani, bila je prva pot v znano mi vojaško gostilno. Moja nevesta sprejela me je z veseljem. Kar nagledati se me ni mogla, tako dobro pristojala mi je ta nova čast. Postreže me z dobrim vinom, katero so navadno le častniki dobivali. Mi, podčastniki, smo bili prelahki za take pijače. Pivo bilo je bolj po ceni, in tega smo se držali.
Vrstica 85 ⟶ 78:
Zdaj vstopi v gostilno naš činovnik Pečuh. vojaško krčmo. Hudo ga je zadelo, ko zapazi naji v tako prijateljskem pogovoru, zakaj tudi on je malo mislil na krčmarjevo hčer. Že zdavnej bi se bil lahko oženil, pa dekle ni maralo zanj. — Jaz ga takoj nisem opazil, kramljala sva z nevesto naprej.
Ta ogovor ni bil nič kaj ljubeznjiv. Precej me je zbodlo, pa premagal sem se.
To ga je razkačilo. Kar sopihal je pretrgoma.
Da nisem odšel, lahko si misliš. Odgovoril sem mu osorno, in on zopet nazaj. Mene je tako razburilo, ko mi je dajal imena, za katera bi ga šel vsak lopov tožit, da sem nazadnje meč potegnil, hoteč si z orožjem zadoščenje iskati. Navzoči gostje so naji razmerili, in nasledke mojega neprevidnega ravnanja si lahko misliš. Pri vojakih le višjemu obvelja. On je bil le eno stopinjo pred menoj; pa kar je on rekel, je obveljalo. Dobil sem celo leto zapora. Ko so me izpustili, bil sem zopet prostak, in moja nevesta je med tem časom postala žena činovnika Pečuha.
Vrstica 113 ⟶ 106:
Preskrbel sem si bil dobrega psa. Ta nam je izvrstno služil. Ako je slutil v obližji stražnike, vlegel se je na tla, poslušal, tiho zagrčal in se pomenljivo ozrl na mene. Tako sem spoznal, v katerem razpotji stražijo, in velikokrat sem jo tako srečno upihal nevarnosti. Pregovor pravi, da z vrčem se hodi toliko časa po vodo, da se ubije. Tudi mene so enkrat zasačili. Pobrali so nam blago in dva meseca sem moral v ječi premišljevati, kar sem zagrešil.
{{prelom strani}}
Vodja stražnikov, Pečuh, je tisti večer naenkrat svoj načrt spremenil. Naznanjeno mi je bilo po posebnih ogleduhih, kje so lovci. Po drugi poti mahnil sem jo jaz s svojimi tovariši; pa ko pridemo čez mejo, nas stražniki spredaj in zadej obkolé. Kam boš siromak zdaj bežal? Pot je ozka, ob strani prepad, na drugi strani strmeče pečevje, ako jo vbereš naprej ali nazaj, imajo te v rokah. Pomečemo blago v grapo, stražniki pa nas obkole, uklenejo in odpeljejo v ječo. Kako so se žarile Pečuhu oči, ko je meni trdo verižico okoli rok zaklepal! Spoznal sem, da staro sovraštvo do mene ga še ni pustilo. Moj pes hotel mi je priskočiti na pomoč, a Pečuh ga udari s svojim mečem tako močno, da je obležal. Pozneje se je splazil vendar na dom, okreval je pa še vse jedno prej, kakor sem jaz prišel iz ječe. Ta nesreča me je nekoliko zmodrila. Sram me je bilo pred ljudmi, ker mislil sem: vsak mi bere na obrazu, da sem bil zaprt. Pa naši vaščani so bili kaj tacega navajeni. Nobeden mi ni očital.
Kaj sem hotel zdaj začeti? Poštenega dela sem se odvadil. Kdo mi bo skrbel za obleko, hrano in druge potrebe? Kdo se bo čudil, če sem bil v par dneh zopet tihotapec. Le to sem se naučil, da sem sklenil za naprej še bolj previdno ravnati. V ječi celi mesec presedeti, bilo je le predolgo časa. Sprejemal sem sedaj prenašanje blaga, kedar sem bil popolnoma varen.
Vrstica 119 ⟶ 112:
Kar pride k meni nekega dne tisti kupec in mi prigovarja, naj še ta teden spravim nekaj robe čez mejo. Jaz sem mu sicer dopovedoval, da ob tem času je to nemogoče. Dospel je k stražnikom še njih nadzornik s peterimi možmi. Zdaj bodo še bolj pazili, ker se bojé predstojnika. Potrpite le še deset dni. Naveličali se bodo čakati, in ko bodo tako sprevideli, da se v tem kraji več toliko ne prenaša, odšla bo polovica lovcev drugam, in takrat se bo lahko vse zvršilo.
Pa kupec si ni dal dopovedati. On se je zavezal drugemu trgovcu še ta teden nekaj blaga poslati, tudi doma ne more imeti tolike zaloge dlje časa, lahko pride na sum, da se on s temi rečmi peča. Obljubi nam veliko nagrado; ko se le še ne udam, odjenja za nekoliko; sili me pa, naj mu pomagam iz zadrege, ker on drugače veliko škodo trpi.
Le tri ure daleč je bilo nesti blago. Zgovorila sva se s kupcem, da bode šel on naprej, ali pa da nam pošlje zanesljivega človeka, ki nam bode naznanil pretečo nevarnost. V gozdu je bila namreč neka ogljarska bajta in do tje naj mi prenesemo, od tam naprej bo že on vse preskrbel.
Vrstica 141 ⟶ 134:
Dolgo časa nismo imeli za premišljevanje. Lovci so našo zadrego zapazili in še hitreje pihali za nami. Ko pridem do struge, stopim prvi na led. Imeli smo dobro podkovane čevlje in dolge palice. To nam je po tako gladki poti dobro služilo. Lovci so imeli le gladke podplate in preskrbljeni s puškami in noži. Vendar smo le počasi in oprezno stopali čez reko. Jaz sem bil tudi tacega pota že vajen, zato sem bil tovarišem kažipot.
V temi se ne more dobro meriti, bili smo tudi kakih 50 korakov pred lovci, torej nismo obstali, ampak le pospešili korake. Moj pes stopal je tik mene, ko pa zasliši grožnjo in spozná glas, obrne se k bregu nazaj.
Pečuh je prvi dospel k reki. Pa tudi Tiras bil je ob tistem časi pri njem. Kakor bi vedel, da je njegov gospodar v smrtni nevarnosti, plane naravnost na Pečuha. Pa stražnik je moral biti na kak napad že pripravljen. Zagrmelo je iz puške, bolestno Tiras zalaja, vse potihne, le strel odmeva iz gozda.
Vrstica 151 ⟶ 144:
Kako me je zabolelo, ti ne morem popisati. Moj zvesti spremljevalec se je žrtvoval za mene. Tolikrat me je spremila zvesta žival po nevarnih potih in zdaj je končala! Ko bi ga zdaj le imel v pestéh ubijalca, to bi mu potrl kosti, da bi nas nikoli več ne zalezoval.
Torej tudi nadzornik je zraven? Spoznali smo, da so vsi lovci za nami. Gotovo nas je kedo ovadil! Te misli smo bili vsi.
Vrstica 159 ⟶ 152:
Ko sem pa slišal, da je Tiras ustreljen iu da me je Pečuh spoznal, vskliknil sem nehoté:
Pečuh se divje nasmeja, potem pa zaupije:
Jeden tovarišev ozrl se je nazaj.
Res, par sekund žvižgala je kroglja nad nami. Dobro smo še čuli, kako je puško z novega nabil, potem pa skočil za nami čez reko.
{{prelom strani}}
Vsi stražniki na bregu obstojé. Bilo je preveč nevarno v južnem vremenu podati se čez široko reko.
Sedaj pa le urno, kar noge premorejo! Le ena pot nam je še odprta, in ta je bila po reki navzdol, da dobimo nizek breg, kjer lahko izstopimo. Pač smo imeli do kraja le še kakih petdeset korakov, a tam je bilo prestrmo. Predno mi pridemo na vrh, je lovec že tako blizo za nami, da nas lahko vse s krogljami podere.
Vrstica 187 ⟶ 180:
Bližali smo se že kraju, kjer smo mislili stopiti na breg, kar zaslišimo, da jeden za nami kliče na pomagaje. Bil je Pečuhov glas.
Jaz sem pa le obstal. Človek v smrtni nevarnosti, če tudi moj največji sovražnik, ni malenkost.
Zopet se čuje bolesten krik:
Sto korakov od brega bil je v reki mal otok. Na tega je prišel Pečuh, da bi nas bolj videl. Navzdol gredé pa je izpodrsnil na gladkih tleh in prišel z nogama v luknjo. K sreči je držal puško pred seboj in ta ga je obvarovala gotove smrti pod ledom. Vse njegovo truplo zginilo je pod ledom v vodo, le z rokami se je krčevito držal puške, ki je obstala na vrhu, in se k sreči tako položila čez razpoklino, da je na obéh koncéh segala čez led. Mislil bi si človek, vsaj si bo lahko pomagal na vrh, ker je imel še proste roke. Pa voda jo naraščala in postala vedno bolj deroča in ta je vlekla Pečuhovo truplo seboj. Tudi ni bilo varno preveč z rokami poskušati, lahko se led vlomi, voda ga odnese in grozna smrt pod ledom je gotova.
Vrstica 203 ⟶ 196:
Njegovi tovariši ob bregu so pač slišali klice: na pomoč! pa kedo se bo upal na led. Pečuh je to poskusil in zdaj vidi sam, kam ga je ujegova predrznost zavlekla.
Nadzornik pošlje nekaj lovcev v vas, naj prinesó vsaj vrvi, bakle in lestve seboj, morda se jim tako posreči, pomagati nesrečnežu. V vasi to noč ni šel nobeden možak k počitku, bali so se namreč povodnji. V takih slučajih odgnali so živino, pospravili iz spodnjih prostorov svoje imetje, da jim voda ne odnese. Ko so torej možaki čuli, kaka nesreča se je pripetila na reki, hiteli so vsi na breg.
Kmalu je bilo razsvetljeno ob vodi. Zdaj so pa še le spoznali nevarnost. Led se je zibal sem in tje, vsak čas se lahko razpoči, in voda ga odnese. Vendar bilo je še nekaj srčnih mladenčev, da so si upali na reko.
Vrstica 209 ⟶ 202:
V tem trenutku zagrmi na zgornjem konci, kakor bi iz topa ustrelil.
Res se ni motil. Voda je naenkrat za čevelj visoko narasla, vzdignila led, ter ga ločila od brega.
Vrstica 215 ⟶ 208:
Zdaj je bila vsaka pomoč zastonj.
Mladenči, ki so se upali na led, rešijo se s težavo na suho. Pečuh je ostal še vedno v tako nevarnem stanji. Vesela nada ga je obhajala, ko je videl nekaj pogumnih rešilcev hiteti proti njemu, a ko zdaj zapazi, da so urno zopet poskakali na breg, začel je tako bolestno in obupno klicati na pomoč, da je mrzel pot prešinjal gledalce.
Možaki so nemo odmajali z glavami.
{{prelom strani}}
Ko je na gornji strani reke led počil, hiteli smo mi na nasprotni breg. Pa za nas še ni bilo take nevarnosti. Ravno tam je voda delala velik ovinek in globočina je bila na onem kraji, kjer so stali ljudje. Na ono stran je voda močno drla, tu je le bolj leno tekla. Zato se je tudi tam led prej odtrgal brega, nego tu. Ko smo tedaj spoznali, da ni za nas še tako nevarno, postali smo na ledu še nekoliko časa; bili smo vsi radovedni, kaj se bo s Pečuhom zgodilo.
Pa govoriti nisem mogel dalje. Na oni strani brega čul se je nov glas. Žena Pečuhova zvedela je nesrečo svojega moža in prihitela na breg.
Dobro sem jo videl, kako je stegovala roko proti možu in klicala:
Prosila je okoli stoječe tako milo, da bi se bil trdi kamen omečil.
Vse molči. Nadzornik jo hoče tolažiti, pa zastonj. Pomiga svojim podložnim, naj jo odvedejo v vas nazaj. Pa ona se jim iztrga, stopi zopet k vodi in z novega joka in prosi ljudi.
Pa tudi ta ponudba ne gane nobenega. Žena poklekne, pri Bogu hoče dobiti pomoči, katere ji ljudje ne dajo.
To je bilo zame preveč. Če ga njegovi prijatelji zapusté, tedaj se ga jaz usmilim, njegov sovražnik.
Z one strani so me zapazili.
Slišal sem dobro vse te opombe, pa se za nje nisem zmenil. Pridem do Pečuha. Bil je že revež ves trd, celo govoriti ni več mogel, le z rokami se je krčevito oklenil puške. Par minut pozneje bi bila vsaka pomoč zastonj.
Vrstica 270 ⟶ 262:
Ko so naju videli bližajoča se k bregu, zvezali so možaki urno dve lestvi skupaj ter jih položili s suhega čez vodo na led. Vrgli so mi še vrv, s katero sem ovil in prevezal Pečuha. Vlekli so ga polagoma na suho, jaz pa sem po kolenih se pomikaje pazil, da ni zdrsnil z lestve. Revež je bil skoraj nezavesten in moči so ga popolnoma zapustile.
{{prelom strani}}
Kako so naju ljudje sprejeli, ne bom nikoli pozabil. Vse je mahalo z rokami, vsak bi mi bil rad stisnil roko, ali me celó objel, vse pa je klicalo:
To mi je bilo zoprno:
Za tega so pa že zdaj skrbeli njegovi tovariši. Odnesli so ga v vas.
Vrstica 278 ⟶ 270:
Tudi jaz sem hotel na tihem oditi, pa ni šlo. Mladenči, moji vrstniki, me niso pustili iz svoje srede, kakor kak vojskovodja obdan s svojo armado vračal sem se domu.
Svojim tovarišem tihotapcem, ki so prišli malo pozno v ogljarsko kočo, dal je kupec še vsakemu po en tolar na vrh. Močno ga je že skrbelo, bodo prišli to noč ali ne. Kaj pa, da našega nevarnega položaja niti slutil ni, še-le ko mu razodenejo, kje da sem jaz in zakaj da sem jih na poti zapustil, spoznal je, v kaki nevarnosti je bilo tudi njegovo dragoceno blago.
{{prelom strani}}
Štiri tedne po tem dogodku razglasilo se je po vasi, da pride v nedeljo popoludne nekaj gospôde iz mesta v našo vas. Snidemo naj se vaščani pred hišo našega starešine, ker nekaj važnega se nam bo dalo na znanje. — Omenjeni dan res pride svetovalec deželne vlade, nadzornik stražnikov, naš logar in nekaj meni neznanih gospodov k starešini. — Kaj pa, da vaščani smo bili vsi pred hišo, celo male otroke so matere prinesle na rokah.
Vrstica 287 ⟶ 278:
Ko še govoriva, pride gospôda. Svetovalec deželne vlade stopi bolj na vzvišen prostor, ter začne prav slovesno proti meni obrnen govoriti:
Ko je še govoril, potiskal me je logar naprej in počasi sem tako res stal blizo govornika. Končavši svoj govor pripne mi svetovalec križec na prsi. — Pričakoval sem sicer, ko me je logar tako prijazno sprejel, da današnja slavnost kolikor toliko meni velja, najbrž dobim kako zahvalo od vlade. A da bodem križec za zasluge dobil, o tem se mi še sanjalo ni. Bil sem ves zmešan; nisem vedel, kaj odgovoriti. Šele besede: naj popustim tihotapce ter naj se poštenega dela lotim, so me zdramile.
Zdaj pristopi naš logar k meni in mi poda roko:
S temi besedami mi logar izroči pismo grofa W., v katerem me res imenuje svojega logarja.
Da sem z veseljem storil to obljubo, lahko si misliš; že od mladih nog sem želel kaj takega biti. Vse mi je iz srca privoščilo najvišje priznanje, kakor tudi stalno službo. Kmalu sem se oženil in živel prav zadovoljno v svoji hiši. G. Pečuh bil je zdaj moj najboljši prijatelj, in njegova žena je kakor mati nas večkrat obiskala in preskrbovala, kar je nama začetkoma pri gospodarstvu manjkalo. Par let pozneje preselil sem se v ta grad, kjer sem tudi tebe spoznal.
Ura odbila je že eno. Izprazneva kozarce, voščiva si lahko noč in greva k počitku.
Vrstica 309 ⟶ 300:
[[Kategorija:Dela leta 1888]]
[[Kategorija:Pankracij Gregorc]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
|