Pastir Jokelj: Razlika med redakcijama

| obdelano=

}}

 

Od Božiča do pepelnice sem

Slaparju — no, sedaj bo že jesen, nekaj

sem že prislužil. Koliko bi bilo?

Tako je modroval in prešteval

na prste svoje premoženje pastir

Jokelj vrh hriba in gledal žalostno v

 

Naposled je menda preštel, ker

odprl usta in zavzdihnil, kot da mu

je legla na prsi teška mora.

»Bog se usmili! Revež sem bil,

sem, in bom na veke! Ampak ženil

bi se pa menda vseeno lahko, saj petnajst

tolarjev bo — ako ne več!

nadaljeval Jokelj svoj mrmrajoči

samogovor. »Župnik menda ne bo

in Nežka je dekletce, da bi je

bil vesel do smrti. Rekel ji bom, naj

jaz bi pasel pri enem gospodarju,

ona pa pri drugem in na pašniku bi

takrat pa bi jo vščipnil v lice in bi

bil sam s seboj zadovoljen.

 

Tako je sklenil pastir Jokelj vrh

bi se torej ne ženil. Še v svetih

sedmerih zakonih je nasvetovana ženitev.

Gospod je tudi govoril o drevesu,

ki naj se poseka, kakor je slišal

potem Štamcarjev Jaka, ki je veljal

po božjih zakonih je dovoljeno, pa

človeških pa tudi ni prepovedano,

in ropoče, saj Jokelj je bil itak

precej gluh in je ne bo slišal.

Tako je torej zmodroval pastir

muhaste telice in nagajive kravce,

mu je bilo tako nekako mehko pri

srcu, kakor na veliko nedeljo zjutraj,

In nehote ga je obšla blažena misel,

kako bi se čudili vaščani, ko bi

mu jo je podaril za god župnikov

hlapec z Nežiko proti cerkvi k poroki.

Spredaj bi šel Pirhov Nace in raztegaval

harmoniko, ki se jo je naučil

Zadaj bi šli svatje, čisto praznično

oblečeni, kakor se za tako stvar

moža, nihče drugi, kakor župan: on

ima pod palcem in kakor pravijo nekateri

držala celo za roko in bel venček bi

imela v laseh, trakovi pa bi ji frfotali

 

Pastir Jokelj se je obliznil okoli

ustnic in zapazil, da je že čisto pred

vasjo. Tako se je zamislil v rumene

pogače, da ni vedel, kdaj je dospel.

»Hej, sivka, hot!«

In oplazil je na vse veselje muhasto

sivko s tako silo čez rebra, da

se je kar upognila.

Potem pa je pogledal tja čez vas

proti Poklukarjevl hiši, ki je stala na

koncu vasi.

Iz dimnika so je kadilo pod večerno

nebo, na pragu pa je stala Nežika,

rožasto ruto je imela na glavi

in ves obraz ji je žarel v žarkih tonečega

svetnico in bil prepričan, da se

skušnjava, sam satan mu jo je

moral udahniti: pomislil je boga

prej zaspal, — ta Jokelj je pomislil,

kako bi bilo, ako bi res pripeljal Nežko

kakor župniku, kadar mu da odvezo

za vse nečedne misli, pristopil bi k

njej in ji položil roko prav nalahno

»Glej Nežka,« bi dejal in prav

nič bi ne jecljal, — »glej, moja zlata

piška, gospod fajmošter so naju zvezali

bi odlašala. Glej, otroke bova redila,

bo že bog skrbel zanje, ako ne

kakor sem jaz, ampak čvrste, kakor

si ti, ki imaš tako mehko koleno, kakor

 

In potem bi ji dal desnico okoli

vratu in jo cmoknil, da bi počilo,

kakor bi kdo udaril s plohom po

 

»No, Jokelj, kaj pa momlaš?!«

je zakričal nad njim županov hlapec.

Jokelj ga je pogledal debelo,

ker ga ni razumel.

»Kaj? Ali si res vsak dan bolj

gluh?«

Jokelj je prikimal meneč, da ga

je razumel prav:

»Res, res, vsak dan manj muh;

krave nič več ne bezlajo!«

Hlapec se je zakrohotal in je odšel

dalje. Jokelj pa je gnal svojo družino

Naposled so luči po vasi ugasnile,

tiho je postalo, samo godec —

vsak večer pijan iz gostilne, se je drl

tam nekje za vasjo z razklanim,

hreščečim glasom:

 

 

Takrat se je dvignil Jokelj izza

kar je videl takrat v kamrici, na postelji

— se v spodobni povesti povedati

z divjimi očmi in naenkrat se je

pod njim nekaj zagugalo in z glasnim

truščom je telebnil Jokelj na

tla: nekdo, ki je stal na straži za prijatelja,

 

Drugi dan je stokal doma na

na ženitev — je vedel za greh, ki se

dogaja med mladimi ljudmi tudi v