V deževju in bolesti: Razlika med redakcijama

| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|22. oktober 1909 (4342/46243)}}

Gosti oblaki so viseli na nebu in postajalo je vedno temneje. Sedel sem v kupeju sam za-se ter premišljeval o turobni usodi, ki me je obsodila v dolgo potovanje. Za zdaj pa sem bil namenjen domov in od tam zopet dalje —– daleč, bog ve kam. Od zadnje železniške postaje, pa je bilo do doma še dobrih šest ur hoda.

Zagledal sem se skozi okno, a daleč se ni dalo videti. Pripogibanje vejevja in zgoščanje megla je pričalo o hudi uri. Jaz pa sem se čutil tako osamelega in obhajala me je globoka žalost, to pa že ob eni sami misli, da je bilo drugače nekoč —– takrat, ko sem gledal iz varnega kotička v razburjeno prirodo z zadovoljstvom in pričakovanjem, ko so goreli v dnu duše ideali, katere mi je pa kruti svet zamoril. Kaj bode, če se bodo misli potemnevale ves čas vožnje do cilja in ta je še tako daleč!

Vlak je obstal na postaji D. Dobil sem dve sopotnici. Kako sem se začudil, ko sem, obrnivši se od okna stran, spoznal v eni novodošlih svoj nekdanji ideal. Ona se pa zame ni zmenila ali me sploh ni hotela videti. Obrnjena proti oknu, so strmele njene oči daleč ven, oči, ki si bral iz njih le veselo zadovoljnost in živahnost. In stopila mi je pred oči cela vrsta onih zlatih dni z vsemi sladkostmi in bolečinami. Gledal sem jo skrivaj. Ali jo naj pozdravim glasno, stopim k nji in porečem: Ali me še poznate? Pozabite, in dajte mi nazaj najlepše ure v mojem mladem življenju! Že je bil sklep storjen, prijel sem za klop, da se dvignem, da pohitim k nji in jo poprosim, da mi vrne, kar je vzela. Omahnil je pogum in zopet sem zrl v meglo. Kaj ji prinesem veselega, dobrega? »Kaj mi kalite veselo voljo,« poreče, če ji povem, da je moja duša žalostna, da pada listje z drevesa, ki mu pravimo up. Ne, ne, tega ne storiš. Od daleč bom gledal, akoravno trpeč, blaženo voljo njene duše, njenih oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da so se srečale najine oči. Uprla je vame svoj pogled, dolg, osupel, radoveden; bil je pač pogled presenečen ob svidenju dobrih znancev. »Če se ne motim, gospod Hinko,« je zazvonelo med štirimi stenami železniškega voza in prihitela je, da mi poda roko. Vstal sem, zavrtelo se mi je v glavi. Mehanično sem ji podal roko na polovici pota in ji pogledal v zorni obraz. »Če vam drago, pridem malo k vam,« in tako sem kmalo sedel pri nji ter se seznanil z njeno prijateljico. Kam? Odkod? Vsa ta vsakdanja vprašanja pri sličnih svidenjih, sem odgovoril po možnosti kratko. Kam? Odkod? In jel sem ji praviti zgodovino zadnjih let, od časa, ko sva se ločila ..., pravil sem ji o svojem zdajšnjem življenju, o potovanjih. Ves čas pripovedovanja me je motrila s pomilovalnim pogledom; a kmalo se je spremenil le ta v oni sladki pogled, ki sem ga bil deležen nekdaj v boljših časih. »Slab ste,« je dejala, »skrbi, oh saj verjamem, kaj čemo!« in zopet je splaval daleč ven njen pogled, ki se je vanj zopet vrnilo veselje. Silna tesnoba mi je krčila srce, komaj sem se premagoval. Na ­ stala je tišina in vsi smo poslušali drdranje koles, ki nam je vzbujalo spomine: temu lepe, a žalostne drugemu.

je pred očmi, srce se je krčevito stisnilo —– voza

neznanska moča —– na vse zadnje pa sem se še zgubil. Storila se je

udalvdal sem se v neizogibno usodo, hiteč z enakomernimi koraki naprej.

stopal mehanično, liki stroj. D aDa bi

roki pa je curljala kri — — Noga

objemal vlažno mater zemljo ter jokal solze —- ne veselja —- ampak

vstati, se mi je zavrtelo v glavi, padel sem vznak na posteljo nazaj —–

groza je legla v srce —– silna vročica se me je polaščevala —– zgubil

sem zavest — — —.

glasove ... —

trpeči obraz in pomilovala me je! —–