V deževju in bolesti: Razlika med redakcijama

Vlak je obstal na postaji D. Dobil sem dve sopotnici. Kako sem se začudil, ko sem, obrnivši se od okna stran, spoznal v eni novodošlih svoj nekdanji ideal. Ona se pa zame ni zmenila ali me sploh ni hotela videti. Obrnjena proti oknu, so strmele njene oči daleč ven, oči, ki si bral iz njih le veselo zadovoljnost in živahnost. In stopila mi je pred oči cela vrsta onih zlatih dni z vsemi sladkostmi in bolečinami. Gledal sem jo skrivaj. Ali jo naj pozdravim glasno, stopim k nji in porečem: Ali me še poznate? Pozabite, in dajte mi nazaj najlepše ure v mojem mladem življenju! Že je bil sklep storjen, prijel sem za klop, da se dvignem, da pohitim k nji in jo poprosim, da mi vrne, kar je vzela. Omahnil je pogum in zopet sem zrl v meglo. Kaj ji prinesem veselega, dobrega? »Kaj mi kalite veselo voljo,« poreče, če ji povem, da je moja duša žalostna, da pada listje z drevesa, ki mu pravimo up. Ne, ne, tega ne storiš. Od daleč bom gledal, akoravno trpeč, blaženo voljo njene duše, njenih oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da so se srečale najine oči. Uprla je vame svoj pogled, dolg, osupel, radoveden; bil je pač pogled presenečen ob svidenju dobrih znancev. »Če se ne motim, gospod Hinko,« je zazvonelo med štirimi stenami železniškega voza in prihitela je, da mi poda roko. Vstal sem, zavrtelo se mi je v glavi. Mehanično sem ji podal roko na polovici pota in ji pogledal v zorni obraz. »Če vam drago, pridem malo k vam,« in tako sem kmalo sedel pri nji ter se seznanil z njeno prijateljico. Kam? Odkod? Vsa ta vsakdanja vprašanja pri sličnih svidenjih, sem odgovoril po možnosti kratko. Kam? Odkod? In jel sem ji praviti zgodovino zadnjih let, od časa, ko sva se ločila ..., pravil sem ji o svojem zdajšnjem življenju, o potovanjih. Ves čas pripovedovanja me je motrila s pomilovalnim pogledom; a kmalo se je spremenil le ta v oni sladki pogled, ki sem ga bil deležen nekdaj v boljših časih. »Slab ste,« je dejala, »skrbi, oh saj verjamem, kaj čemo!« in zopet je splaval daleč ven njen pogled, ki se je vanj zopet vrnilo veselje. Silna tesnoba mi je krčila srce, komaj sem se premagoval. Na ­ stala je tišina in vsi smo poslušali drdranje koles, ki nam je vzbujalo spomine: temu lepe, a žalostne drugemu.

 

 

Nepričakovano hitro smo bili na

voza in pritajene ženske glasove. Na

grmu je obtičal kos svršnika, po

je zabredla v korenine, jaz pa sem

objemal vlažno mater zemljo ter jokal solze - ne veselja - ampak