Partizanska ljudska pesem I: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13:
V prvih pomladnih dneh 1941. leta so se izpolnila temna predvidevanja in hude slutnje: ognjena in jeklena vihra druge svetovne vojne je završala tudi čez slovensko zemljo . Z italijanskega juga in nemškega severa so pridrveli podvjani glasniki vojne z liktorsko sekiro in s kljukastim križem. S tem se je za slovenski narod začela stiska in vseobča tragedija, nedopovedljivo grozljiva: glasniki vojne so ga bili v imenu liktorske sekire in kljukastega križa obsodili na smrt. Taka smrtna pretnja mu od naselitve v teh krajih še nikoli ni pretila, četudi so ga preobračali in potujčevali z mečem in s križem, četudi je bil upognjen pod jarmom tlačanstva in izpostavljen turškim navalom, posekan v kmečkih uporih in izmozgan v dolgoletnih vojnah. V vseh hudih preizkušnjah so korenine ostale nedotaknjene, čeprav je bilo izpodsekano marsikatero drevo.
Toda zdaj, v tem desetletju dvajsetega stoletja, so nas hoteli iztrgati s koreninami. Komaj se je potišal prvi vojni vihar, že so se preračunljivo in neodjenljivo, s strupeno slo in pohlepom zagrizli v naše najbolj občutljive korenine – izkoreninjenca in brezdomca je lahko uničiti, z njim opraviti poslednji obračun. Od ust do ust je šel skriven glas: s šolanimi ljudmi so napolnili zapore, z njimi ravnajo kot s sužnji, ki jih oropane in ponižane odvažajo v pregnanstvo. Kmečke ljudi izganjajo iz stoletnih domov, pode jih z rodne zemlje kakor divjačino, razlaščajo jih in ravnajo z njimi kot s klavno živino, materam kradejo otroke in jih odganjajo v taborišča v mrzle tuje dežele ... In sper je od ust do ust šel skriven glas, ki je zazebel do srca: naše najboljše ljudi streljajo kot talce, izročajo jih v taborišča smrti. Nihče več ni varen pred njihovimi kremplji, pred volčjimi zobmi.
| |||