Partizanska ljudska pesem I: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 14:
V prvih pomladnih dneh 1941. leta so se izpolnila temna predvidevanja in hude slutnje: ognjena in jeklena vihra druge svetovne vojne je završala tudi čez slovensko zemljo . Z italijanskega juga in nemškega severa so pridrveli podvjani glasniki vojne z liktorsko sekiro in s kljukastim križem. S tem se je za slovenski narod začela stiska in vseobča tragedija, nedopovedljivo grozljiva: glasniki vojne so ga bili v imenu liktorske sekire in kljukastega križa obsodili na smrt. Taka smrtna pretnja mu od naselitve v teh krajih še nikoli ni pretila, četudi so ga preobračali in potujčevali z mečem in s križem, četudi je bil upognjen pod jarmom tlačanstva in izpostavljen turškim navalom, posekan v kmečkih uporih in izmozgan v dolgoletnih vojnah. V vseh hudih preizkušnjah so korenine ostale nedotaknjene, čeprav je bilo izpodsekano marsikatero drevo.
Toda zdaj, v tem desetletju dvajsetega stoletja, so nas hoteli iztrgati s koreninami. Komaj se je potišal prvi vojni vihar, že so se preračunljivo in neodjenljivo, s strupeno slo in pohlepom zagrizli v naše najbolj občutljive korenine – izkoreninjenca in brezdomca je lahko uničiti, z njim opraviti poslednji obračun. Od ust do ust je šel skriven glas: s šolanimi ljudmi so napolnili zapore, z njimi ravnajo kot s sužnji, ki jih oropane in ponižane odvažajo v pregnanstvo. Kmečke ljudi izganjajo iz stoletnih domov, pode jih z rodne zemlje kakor divjačino, razlaščajo jih in ravnajo z njimi kot s klavno živino, materam kradejo otroke in jih odganjajo v taborišča v mrzle tuje dežele ... In
V nas se je nabiral srd in gnev – se bomo mar pustili pobiti kot živina? Tiho upanje, da zlodej ne bo tako črn, kakor ga opisujejo,{{prelom strani}} je nas bridko pustilo na cedilu. Resnica, ob kateri smo spregledali, je bila grozljivejša od najbolj črnogledega strahu.
Tako smo bili postavljeni pred veliko odločitev: upreti se ali umreti, umreti kot pohojen črv, upreti se v znamenju človeškega dostojanstva in pravice do življenja. Prebuditi se iz tisočletnega hlapčevanja, iz otrplosti razuma in srca, slepljivih in varljivih utvar, zaostriti se kot nož, proti roparjem, požigalcem in morilcem in njihovim postavam: da ne dovoli meriti vrednosti svojega življenja z vrednostjo svinca, ne pusti upepeliti svojih tisočletnih svetinj. Odločili smo se v imenu svobode, vere v moč pravice in udarili smo z žuljavo pestjo: Zob za zob, glavo za glavo!
| |||