Partizanska ljudska pesem I: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 21:
S tem smo razpihali pod pepelom tlečo iskro. Vedeli smo, da od liktorske sekire in kljukastega križa ne moremo pričakovati milosti, da se rešitev svetlika samo skozi ozko špranjo na strmo pot upora, četudi na vseh obzorjih zmagoslavno rjove z orožjem kot zver podivjani človek.
Tako smo se uprli v imenu srpa in kladiva in postali neuklonljivi v svojem pogumu, zakaj v smrtni stiski smo se otresli hlapčevstva, žalostne dediščine preteklosti, ki nam je bila prešla v mozeg in kri. Vedeli smo, da bo treba tvegati in vztrajati, prebolevati poraze in žrtve in se vedno znova in znova dvigati, često tvegano in skorajda samomorilno napadati, vendar si neuklonljivo utirati pot čez goro trpljenja v človeško svetlo in odrešilno prihodnost.
Prvo znamenje trpnega odpora je bila zavrnitev slehernega sodelovanja, stopnjevanje le-tega je bil kulturni molk, ki je imel globok odmev v slovenskem kulturnem okolju. V kulturnem molku je bilo nepriznanje zasužnjevalčeve oblasti in nepodrejanje njegovim zakonom. V tej tišini so se kot opozorilo oglasile Prešernove, Gregorčičeve, Cankarjeve pesmi, ki so imele čudežno moč. Kot klic k uporu je že 6. septembra 1941 dr. Anton Pesnik (psevdonim
Otona Župančiča) objavil v »Slovenskem poročevalcu« pesem »Veš, poet, svoj dolg?« Ta velika budnica je bila napotilo in vodilo in {{prelom strani}} kulturni molk je bil pravzaprav zarodek odkritega odpora, ki je na drugi strani rodil veliko stvariteljsko razgibanost, ki je našla mesto v ilegalnem tisku, v tem najmočnejšem orožju.
| |||