Partizanska ljudska pesem I: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 36:
To dejstvo pa še posebej velja za izvirno ljudsko pesništvo, ki je zaživelo v tem času, podobno kot sleherni izraz ljudske ustvarjalnosti. Pojem »ljudsko pesništvo« se v tem primeru, zaradi izrednih razmer njegovega samorastniškega nastajanja, razločuje od klasičnega pojrna in poglavitne značilnosti ljudskih pesmi, med katere štejemo le tisto pesem, ki jo je slovensko ljudstvo na svojem jezikovnem ozemlju »po ustnem izročilu, s petjem iz spomina sprejelo za svojo, jo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu«. Partizanska ljudska pesem je mišljena v glavnem zaradi ljudskih pesnikov, ki so te pesmi ustvarili. To so bili preprosti, često nešolani ljudje s prirojeno bistrostjo, darom opazovanja ter s smislom izpovedovanja. Le-ti, ki v normalnih razmerah niso napisali niti skromnega pisma, so zdaj pod pritiskom nuje vzeli v roko pero in prelili v pisano, vezano besedo svoje osebne ujme ali vedrine ali pa trpljenje zasužnjenega, za svobodo se bojujočega in v zmago verujočega naroda.
{{prelom strani}}
Partizanska ljudska pesem nima svoje vrednosti le kot zgodovinsko gradivo, saj ni samo odsev in odmev trpkega pa hkrati velikega časa, temveč je prepričevalen izraz ljudske tvornosti, prabiten in prvobiten izraz njegovega čustvovanja, ki se je rodil le v izjemnih razmerah, se sprožil kot pravir ljudske duše prav v stiskah tega časa. Zato ima tudi dandanes svojo pesniško veljavo kot poslanica svobode proti temnirn silam modernih zasužnjevalcev. Privrela je iz globin davnih sanj o svobodi in je enkraten dokaz etične in življenjske moči našega človeka.
Partizanska ljudska pesem se je porajala že v prvih mesecih okupacije, tedaj, ko so italijanski in nemški zasužnjevalci začeli izvajati svojo oblast s polnjenjem zaporov z našimi najboljšimi ljudmi ter preganjanjem z razlaščenih domačij. Prve pesmi so nastale prav med nečlovesko ponižanimi zaporniki in med pregnanci v mrzli tuji deželi. Zanimivo je, da je najpogosteje spregovorilo čustvo naših mater, žena in deklet, ki so pele o ljubezni do doma kot o prispodobi domovine, o neuklonljivi veri v vrnitev in priborjeni svobodi. V teh pesmih je bila pogostna obtožba tistih, ki so jim skalili domačijski mir, prizadejati nepopisljive krivice in gorje. Zato je razumljivo, da v teh preprostih in iskrenih verzih ni bilo ljubezenske idilike, marveč spodbujanja moža, fanta ali brata, ki so v gozdovih, da je z, njimi neločljivo povezana pravica in tudi končna zmaga. Čustvena navezanost se vselej povezuje z bojem za domovino, v nečloveških razmerah so ljudje iskali utehe domotožju v hrepenenju po domu, miru in svobodi. Pesem jim je bila tolažnica, vez z vsem, kar jim je drago; kljubovanje, psalm , žalostinka in zdravljica, skrivnost povezanosti s skupnostjo, ki se imenuje slovenski narod.
Največ pesmi se je rodilo med partizani, ki so bili najbolj neposredno povezani z bojem. Ta pesem poje o nujnosti boja, je bojevita, polna sovraštva in gneva do sovražnikov, ki so kot zasužnjevalci počenjali najstrahotnejše zločine. Gorje, ki ga je bilo za velike gore {{prelom strani}} povsod, je razbičalo čustvovanje sicer trdih in prekaljenih ljudi, ki se nikoli niso odrekli pravici do življenja, nikoli na slepo vdali v usodo in so zdaj z neuklonljivo življenjsko silo in etično močjo ter elementarnim kljubovanjem sprostili svojo ustvarjalnost. Podobo svojega čustvovanja so si narisali s težkimi, z okornimi besedami; stihi o dobljenem boju so vriskali v zmagoslavju, ob porazih so bili polni srda, studa in maščevanja, bile so žalostinke za padlimi in elegrje o tistih, ki ginejo in gnijejo po ječah in taboriščih. Te pesmi, pa naj pojo o požganih domovih, po nedolžnem pobitih, živih vrženih v ogenj, talcih, od otrok do starcev, postavljenih pred puške, izkrvavelih v domačo zemljo ... V vsebino teh pesmi je rahlo vpletena zaskrbljenost nad pregostim obiskom smrti, trpka bolečina nad smrtjo dragih, hvalnica junakom, prisega in maščevanje nad sovražnikom, žalost mater, žena in deklet za mrtvini možmi, sinovi, ljubljenci ... Te pesmi so vzbujale čudovite občutke lepote, ki je s čarobno močjo utrjevala pogum in nepopustljivost, budila ponos in čast – bojevati se za življenje ali smrt, za svetlo zarjo svobode.
Pesem bojevnika za svobodo svojega naroda ni kazala samo neskončne vdanosti boju na življenje in smrt, ko se je zastavil kot granitni zid v neštetih spopadih z bolje opremljenim in vojaško izurjenim sovražnikom, ki so zahtevali premnogo življenj in žrtev, temveč človeka, ki je zmožen živeti prav zato, ker si je zastavil
najvišji smoter – svobodo, ker hoče biti človek s seboj in z drugimi. In prav zatoje bil sposoben tvegati velike stvari, trpeti žejo in glad, mraz in vročino, dež in sneg, premagovati nečloveško utrujenost na neskončnih pohodih, občutke preganjane divjadine v ofenzivah, pogumno prenašati boleče poraze in junaško umirati. Ljudje, ki so peli te pesmi, se nikoli niso znašli pred vprašanjem o smiselnosti tako nečloveških naporov, odpovedi, premagovanja in žrtve.
Ta čas, trd in krut, je v našo kulturno zakladnico vnesel pravo in izjemno bogastvo. Na tem mestu ni treba posebej razčlenjevati in omenjati pesniške tvornosti številnih pesnikov, ki so zrasli prav {{prelom strani}} iz partizanskih vrst in ki so s pesniško besedo dali tej odločilni dobi naše zgodovine najznačilnejši in najneposrednejši umetniški pečat. Ta pesem je globoko izpolnila svoje poslanstvo kot bojno orožje in kot podoba tega najpomembnejšega obdobja naše zgodovine.
Preprostejša, toda še neposrednejša, intimnejša, bolj prizadeta in iskrena izpoved tistega velikega časa je partizanska ljudska pesem, ki je le deloma zbrana v tej knjigi. Naša naloga je, da te pesmi zberemo, da jih zbrane položimo v zakladnico naše kulture, saj so edinstven izraz našega človeka v strahovitem smrtnem vrvežu za življenje, enkratna podoba – samorastnica, trdoživa plamenica slovenske besede in pesniška izpoved slovenske skupnosti.
Č. Š.
[[Kategorija:V javni lasti]]
| |||