Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
== I. Kaj je lažnivi Kljukec doživel na potovanju v Rusio, v Rusii, v turški vojski, v sužnosti in na poti nazaj na Nemško. ==
V gostivnici pri „angležkim kralju" se je zbrala vsaki večer pred kakimi sto letmi tovaršija, ki si je pri kozarcu vina z veselimi pogovori čas kratila in skerbi preganjala. V to tovaršijo je tudi lažnivi Kljukec zahajal. Dobro je znal pripovedovati in rad je pripovedoval svojim tovaršem. Enega večera v jeseni, ko je veter černe oblake po obnebju preganjal in debele kaplice dežja, med kterimi je tudi sneg naletoval, na okna zanašal, je rekel eden tovaršev: »Danes, gospod Kljukec, nam morate kako kratkočasno povedati.« — Vsi so to prošnjo ponovili. »Zakaj pa ne,« je odgovoril Kljukec »če vam dopade, kar povem, iz serca rad. Mene gerdo vreme ne pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja in povsod mi je. Še zvesta tovaršica bila, na mokrim in na suhim, v težavnih vojskah in pri vsih mojih započetjih. Kaj bi pa radi slišali, Gospodje?« »Kako ste na Rusovsko potovali in ondi živeli, preljubi!« mu je rekel nekdo. — »Vsi smo sicer že to slišali; pa vem, de ga ni med nami, kteri bi tudi v drugo rad ne slišal.« »Dobro!« je odgovoril Kljukec.
=== Potovanje v Rusio. ===
Se ve, de bi se bil rad v najlepšim letnim času na to pot napravil; pa zvolil sim zimo, ker sim dobro vedel, de mraz in zima v južnih nemških deželah, na Poljskim, in družili deželah ceste popravi in popraviti mora. Jahal sim, ker je tako naj ložje popotovati, ker se ni bati, se s kakim sirovim popotnikam kregati ali pa s kakim žejnim postiljonom pred vsako gostivnico vstaviti se. Lahko sim bil oblečen, kar me je toliko bolj težavno stalo, kolikor bolj sim proti severju šel.
Lahko si vsaki misli, kako mora biti pod takim osornim nebom staremu možu pri sercu, ki je na Poljskim na pustim polja, čez ktero je šel sever ojster, kakor kosa, brez pomoči in ves premert ležal in je komaj imel, se s čim odeti.
Siromak se mi je v serce smilil, in dasiravno mi je hotlo samemu serce v persih zmerzniti, sim ga vender s svojim plajšem odel. Kar sim zaslišal glas iz nebes:
»Moj sin! Plačilo ti ne bo odšlo!«
Dalje sim potoval. Mračilo se je že in kmalo se je černa tarna na zemljo vlegla. Nikjer ni bilo ne sluha ne duha kakega sela. Vsa dežela je bila pod snegom in meni ni bila znana ne pot ne steza.
| |||