Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 33:
Zdaj vam hočem pa kaj iz svojega lovskega, življenja povedati. Enega jutra sim gledal skozi okno svoje spavnice in vidim, da je bajer, ki ni bil dalječ, ves z divjimi gosmi pokrit. Kar vzamem svojo puško iz kota, skočim iz stanice pa tako nerodno, da sim s svojim obrazam v bangerje priletel, da se mi je ogenj pred očmi kazal. Pa to me ni nazaj deržalo. Ali ko sim nameriti hotel, vidim v svojo nevoljo, da sim , ko sim, tako v bangarje priletil, kamen iz petelina zgubil. Kaj mi je bilo storiti? Časa nisim smel zgubiti. V svojo srečo sim se spomnil, kaj se je z mojimi očmi zgodilo. Nategnel sim tedaj petelina, pomerim po goseh in se kresnem s pestjo po svojim očesu. Isker se je dovelj pokazalo. Ena pade na strelni prah, puška poči in ubil sim deset gosi. Če ima človek svojo glavo pri sebi, že kaj stori.
Tako je enkrat plavalo na nekim jezeru, po kterim sim se na lovu peljal, mnogo divjih rac. Preveč so bile raztresene, da bi bil mogel upati, le eno usterliti. V svojo nesrečo sim imel tudi svojo puško poslednji pot še nabasano. Race bi bil pa rad vse, ker sim hotel v nekih dneh svoje prijatle na kosilo povabiti. Spomnil sim se, da imam še nekaj svinskega pleča v svoji torbi. To sim privezal na precej dolgo vervico, ktero sim razsukal in tako štirikrat tako dolgo naredil. Skril sim se v terstje na bregu, veržem košček mesa na vervici in veselje sim imel viditi, kako je perva raca priplavala in ga požerla. Za njo so pa kmalo vse druge priplavale, in ker je gladki košček mesa kmalo nepovžit iz race zadej prilezel, ga je kmalo druga požerla in tako je šlo po versti. Nabrale so se race kakor jagode na paternoštru. Potegnil sim potem vervico lepo na suho, jo ovijem parkrat okrog pleč in života in se napravim proti domu. Ker sim imel še precej dalječ do doma in so me race precej težile, mi je bilo skorej žal, de sim jih toliko vjel. Zdaj se mi je nekaj naključilo, da sim se v začetku skorej bal. Race so bile namreč še vse žive in so začele, ko so se nekoliko s pervega straha zbrihtale, kaj močno s perutami tepsti in so se vzdignile z mano vred kviško. Marsikomu bi se bili tu možgani zmešali. Jez pa sim to po mogočosti v svoj prid obernil in sim plaval z racami v višavi proti domu. Ko sim ravno nad svojo hišo prišel in je bilo treba, se brez škode na tla spustiti, sim začel racam, eni za drugo, vratove zavijati; tako sim prišel počasi naravnost skozi dimnik hiše na ogniše, na kterim še v mojo srečo ni bilo zakurjeno. Kdo more strah mojiga kuharja popisati?
Nekaj enacega se mi je kmalo potem s kokošmi zgodilo. Šel sim novo puško poskušat in sim vso svojo pripravo postrelil. Kar zleti tropa kokoši pred mano. Ker sim želel, ktere na svoji mizi imeti, sim si nekaj zmislil, kar svetjem tudi vam gospodje, kadar se vam priložnost pokaže, storiti. Koj ko sim vidil, kam so se kure vsedle, nabašem svojo puško, in denem va-njo namest svinca svoj rameželj, kterega sim popred urno ošpičil. Zdaj sim šel nad kure, sprožim ko so zletele, in veselje sim imel viditi, da je moj rameželj, ki je lete sedem kur nasadil, ne dalječ od mane na tla padel. Vem, da so se kure čudile, kako so bile tako urno na ražnu nabrane.
Drug pot sim naletel v gojzdu na Rusovskim na silno lepega černega lesjaka. Silno škoda bi bilo, njegovo lepo kožo razstreliti. Tik drevesa je stal. Ko bi bil trenil, potegnem kuglo iz puške, jo nabašem z velikim žebljam, vstrelim in zadenem tako dobro, da sim mu sprednjo nogo na drevo pribil. K njemu grem, uzamem korobač in ga začnem tako lepo pretepati, da se mi je serce smejalo, ko sim vidil, da je iz kože skočil in kakor nag jo v gojzd pocedil.
Včasi človeku sreča sama pomaga. Tega sim se enkrat prepričal, ko sim vidil v velikim gojzdu divjo svinjo in prasčka enega za drugim štorkljati. Strelil sim pa nič nisim zadel. Pa vender je prasček sam naprej tekel, starka je pa nepremakljivo obstala, kakor če bi bila v tla vrašena. Ko sim to reč bolj natanjko pregledal, sim vidil, da je bila svinja slepa, in je praščkov repek v gobcu deržala, da jo je lepo peljal. Ker je moja kugla repek presterlila, je starka en konec v gobcu obderžala. Ker jo prasček ni več naprej peljal, je obstala. Prijel sim tadaj odstreljeni konček prasčkovga repa in peljal staro okorno žival prav lahko in brez opore dam.
Kakor so divje svinje strašne, toliko bolj strašni in nevarni so divji merjasci. Enkrat sini na enega v gojzdu zadel, ko nisim bil pripravljen, ne se ga lotiti ne se mu braniti. Komaj sim mogel za drevo skočiti, ko je divji vrag po meni ravsnil. Pri tej priložnosti so se pa njegovi zobje tako v drevo vsadili, de jih ni mogel ne iz drevesa potegniti ne še enkrat po meni vsekati. »Ho, ho,« sim si mislil, »zdaj se bova pomenila!« — Brez da bi se dolgo opotavljal, vzamem kamen, ki je poleg mene ležal, pribijam po sercu na zobe in jih tako popolnama zanetam, da ni mogel se stergati. Tako je mogel tedej čakati, da sim se z bližnjega sela vernil z vozičkom in vervjo, da bi ga živega in zdravega dam pripravil, kar se je tudi zgodilo.
Gotovo ste že kadaj od patrona vsih lovcov in strelcov, od sv. Ilna, kaj slišali, gospodje, in slišali ste tudi gotovo, od lepega jelena, ki ga je v gojzdu srečal in je sveti križ med svojimi rogmi imel. Poslušajte me, kaj sim z lastnimi očmi vidil. Enkrat, ko sim ves svoj svinec postrelil, mi pride zoper moje upanje najlepši jalen sveta naproti. Gledal me je tako meni nič, tebi nič, tako prosto v oko, kakor če bi bil vedel, da imam prazno mošnjo. Pa kar naenkrat nasujem v svojo puško strelnega praha in verh njega polno pest češnjevih pešak. In puhnil sim mu jih vse v sredo čela med rogove. Omamljen je sicer se zvalil, pa kmalo mi je pokazal pete. Čez nekaj let sim bil v tajistim gojzdu na strelju, in glejte, prikaže se mi berhek jalen z lepim češnjevim, več kot deset komolcov visokim drevesom med rogovi. Kmalo sim se spomnil, kaj sim pred nekimi leti doživel. Mislil sim si, ta jalen je moj, in poderem ga z enim strelom na tla. ln tako sim prišel naenkrat k mesu in češnjam. Na drevesu namreč je viselo polno češinj, kakoršnih še moje žive dni nisim jedel.
Kaj pa pravite, gospodje, k temu? Enkrat mi je pošel dan in strelni prah (pulfer) v nekim poljskim gojzdu. Ko sim proti domu šel, prirenči silno velik medved z odpertim gobcom na mene, da bi me raztergal. Zastonj sim iskal svinca in praha. Druzega nisim našel, kakor dva kresivna kamna. Enega veržem z vso močjo v odperti gobec. Ko mu to ni prav dopadlo, se je medved obernil, tako da sim mu druzega v zadnjo kračo zadegati mogel. Silno čudno in lepo je šlo to. Kamen ni šel samo v medveda ampak se je tudi z drugim tako zadel, da sta oginj vkresala in medveda s strašnim pokom raznesla. Dasiravno se mi nič ni zgodilo, se vender še smejati nisim mogel in oklenil sim, se nikolj več nobenega medveda ne lotiti, brez da bi se s čim braniti imel.
Zdi se mi pa, da me je prav nesreča preganjala, ker so se najbolj divje in nevarne zverine vselej takrat me lotile, kadar mi je bilo nemogoče se jim braniti, kakor če bi jim bilo nekaj povedalo, da sim neborn. Tako sim enkrat ravno kamen s puške odvil, da bi ga malo poklepal, kar mi strašin medved naproti prirenči. Druzega nisem vedel storiti, kakor na drevo splezati in se ondi v bran postaviti. Po nesreči mi je pa, ko sim na drevo plezal, nož na tla padel, in zdaj nisim imel nič, s čimur bi bil petelina prišravfal. Zdolej je stal medved, in vsako minuto se mi je bilo bati, da bo za mano priplezal. Si iskre iz oči kresati, kakor sim že enkrat storil, nisim hotel več poskusiti, ker me je takrat že preveč bolelo in oko tudi še ni bilo prav zdravo. S hrepenjenjem sim gledal na svoj nož, ki je bil v sneg zasajen. Pa pogledovanje mi nič pomagalo. Nazadnje mi pride pa misel v glavo, ki je bila ravno tako posebna, kakor srečna. Naravnal sim namreč curk vode, ktere ima človek v strahu vselej največ, tako, da je ravno roč mojega noža zadel. Ker je bilo ravno strašno mraz, je voda koj zmerznila in v par minutah je led nad mojim nožem tako visoko zrastil, da sim ga mogel z drevesa doseči. Zgrabil sim tadaj podaljšan roč in ga potegnem brez težave , pa vender previdno k sebi. Komaj sim z nožem kamen prišravfal, ko je medved priplezal. V resnici sim si mislil, tako moder mora biti človek, kakor medved, da pravega časa ne zamudi, in sprejel sim ga s tako serčnostjo, da sim mu veselje pregnal, še kadaj na kako drevo plezati.
[[Kategorija:Gottfried August Bürger]]
| |||