Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 108:
Iz hvaležnosti zato, da sta kumare naberajoča dva človeka, dasiravno sta bila nedolžna, otočanom to dobroto skazala, so ju na kraljevi tron posadili. Dasiravno sta bila čisto nevedna, sta vunder tako dobro in srečno kraljevala, da, kakor sim pozneje zvedel, nihče ni kumar jedel, brez da bi bil rekel: »Bog ohrani našega kralja in kraljico!«
Ko smo barko, ktero je vihar tudi poškodoval, popravili in se pri novim kralju poslovili, smo se z dobrim vetrom dalje peljali in prišli smo čez šest tednov v Indio.
Komaj je štirnajst dni preteklo, kar smo prišli, me je povabil najstarji poglavarjev sin, z njim na lov iti. Rad sim šel. Moj prijatel je bil velik terden mož in vajen je bil ondašnjega kraja. Jez sim se pa kmalo in brez da bi bil nezmerno hodil, tako vtrudil, da sim, ko sva v gojzd prišla, dalječ zadej ostal.
Na kraju dereče reke sim se hotel vsesti, da bi počival, kar zaslišim na poti, po kteri sim prišel, šum. Ozrem se in okamnel sim skorej, ko neizrečeno velicega leva zagledam, ki je ravno proti meni koračil in mi je jasno oznanoval, da se mu poljubi me za kosilo požreti, brez da bi me prašal, ali me sme ali ne. Puško sim imel samo z drobnim svincom basano. Da bi bil dolgo premišljeval nisim imel časa, pa tudi preveč zmešan sim bil. Pa vunder sim sklep naredil, na zverino vsterliti, z upanjem, jo splašiti ali pa še clo raniti. Ker pa v svojim strahu še čakal nisim , da bi mi lev blizo prišel, sim ga še le prav divjega naredil, in kar je mogel je šel nad mene. Bolj od straha kakor od uma gnan,. sim poskusil nekaj nemogočega — namreč oditi. Obernem se, in — kadar se na to spomnim, me preleti merzla groza — malo stopin pred mano stoji strašin krokodil, ki je strašno svoje žrelo odperal, da bi me požerl.
Mislite si, gospodje, kako mi je bilo! Za mano lev, pred mano krokodil, na levi dereča reka, na desni brezdno, v kterim so, kakor sim pozneje zvedel, najbolj strupene kače živele.
Ves omamljen in tega mi ne more nihče zameriti — padem na tla. Vsaka misel, ktero je moja duša še imeti mogla, je bila strašno pričakovanje, zdaj zobe ali pa kremplje divje zverine občutiti ali pa v žrelo krokodila smukniti. Pa kmalo zaslišim močan pa ves neznan glas. Komaj sim si upal, glavo vzdigniti in se ozreti, in kaj mislite? V svoje neizrečeno veselje vidim, da je lev v zlobi, s ktero se je na mene zakadil, v tistim kraju, ko sim na tla padel, čez mene krokodilu v žrelo skočil. Glava enega je tičala zdaj v žrelu druzega, in prizadevala sta si na vso moč, se eden druzega rešiti. Ravno o pravim času sim še po koncu skočil, zderem svoj nož in ko bi bil trenil, odrežem levu glavo, tako da je njegov život poleg mene na tla telebil. Potem sim z debelim končam puške levovo glavo še globočeje v krokodilovo žrelo porinil, ki je zdaj žalostno se zagoltniti mogel.
Kmalo potem, ko sim ta dva strašna sovražnika premagal, je prišel moj prijatel, viditi, zakaj da sim zadej ostal.
Srečo sva eden drugemu vošila in potem krokodila zmerila, ki je bil ravno šterdeset čevljev in sedem palcov dolg.
Ko sva poglovarju to povedala, je poslal voz z ljudmi in ukazal obe zverini dam pripeljati. Iz levove kože mi je mogel neki ondašnji kerznar mošnje za tobak narediti, kterili sim nektere med svoje prijatle razdelil. Krokodilovo kožo so pa po navadi našopali in jo v nekim muzeumu na ogled postavili.
=== Drugi zgodek. ===
V letu 1776 sim šel v mestu Portmut na angležko vojno barko, ki je imela 100 kanon in šternajst sto vojakov, in šla v Ameriko. Na vožnji čez morje se nam ni nič posebnega primerilo. Ko smo bili kakih tri sto milj od reke sv. Lovrenca, prileti naša barka s strašno močjo na nekaj. Zdelo se nam je, da je skala. Vergli smo svinec v morje, pa dasiravno je prišel že petsto sežnov glokoko, vunder še ni bilo dna. Najbolj čudno se nam je pa zdelo in zapopasti nismo mogli, da smo veslo zgubili in da so se nam vse naše arble polomile. Dve ste tudi v morje padle. Eden mornarjev, ki je imel ravno z velikim jadrom opraviti, je odletel najinenj tri ure dalječ, preden je v morje padel. Rešil je pa vunder s tem svoje življenje srečno, da je leteč v višavi, veliko morsko gos za rep vjel, ktera ga ni samo obvarovala, da ni močno v vodo padel, temuč priložnost mu je dala, jo okobaliti in na njenim herbtu tako dolgo plavati, da smo ga mogli spet na barko uzeti. Kako močno je barka se zadela, kaže to, da je vse ljudstvo s svojimi glavami v strop barke priletelo. Tu se mi je zgodilo, da je moja glava tako v strop priletela, da mi je bila globoko v želodec potisnjena in več mescov je priteklo, preden sim jo spet na pravo mesto spravil. Še smo se vsi čudili in smo zmešani bili, kar se velik velik morski som pokaže, kteri se je na verhu morja na soncu grel in je zaspal. Zdaj smo zvedli, pri čem da smo. Pošasti je bilo tako malo všeč, da smo jo z barko v njenim pokoju motili, da ni samo s svojim repom ograjo barke razdrobila, ampak je ob enim tudi svidro (maček) s svojimi zobmi prijela in našo barko naj menj šestdeset ur dalječ vlekla. Bog ve kam bi bili prišli, če bi se ne bilo v našo srečo svidro vtergalo. Tako je som našo barko zgubil, mi smo bili pa ob svidro. Ko smo pa šest mescov potem v Evropo nazaj se peljali, smo našli tajistega soma skoraj na ravno tistim mestu mertvega po morju plavati in ne lažem se, ako rečem, da je bil pol ure dolg. Ker nismo mogli celega na barko vzeti, smo mu samo glavo odsekali in kdo popiše naše veselje, ko smo ne le svidro ampak tudi čez štirdeset sežnov dolgo verv v nekim njegovim votlim zobu našli? To je bilo edino, kar se nam je posebnega na tej poti primerilo.
[[Kategorija:Gottfried August Bürger]]
| |||