Nekaj misli o prirodi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 42:
Kako se morejo in morajo opazovati priredni pojavi, zato so nam klasična priča Turgenjeva „Lovčevi zapiski", ali njegove „Pesni v prozi". Opozarjam le mimogrede na te spise, Turgenjevu ne odide ni vzlet ptice, ni dih najmanjše sapice in pregib najneznatnejše stvarce. Pri Turgenjevu naj se uče turisti opazovanja.
Turist bodi torej umetnik v opazovanju prirode. Kakor skriva godba, ali slika, ali klasična knjiga večkrat svoje lepote, katere se pokažejo opazovalcu šele po večkratnem poslušanju, opazovanju ali čitanju, tako ima tudi priroda skrite po nekod svoje lepote, ki se turistu kažejo šele po večkratnem gledanju. Turist se ne sme zadovoljiti s tem kar mu nudi kakšen z obilimi očitnimi krasotami obdarovan kraj. To razume vsakdo: i otrok i neuk, preprost človek najde tam krasote.
Kakor vsaka umetnost, tako hrani tudi turistika v sebi velik etičen moment. Vsaka umetnost očiščuje in dviga naše čute. In kdo bi turistiki odrekal ta etični moment?! Neko nenavadno, vzvišeno čuvstvo polje v tvoji duši, ko stojiš vrhu visoke gore. Na desno in levoskalnati vrhovi in v daljavi raznobojna ravan z mesti in seli. Kako lepo je tu na vrhu, in poleg tega, kako blizu se čutiš onega vsemogočnega bitja, ki je izvor in konec vsega življenja. Tudi panteist ali naturalist
so nikdar ne more odtegniti čuvstvu, da človek je le neznatna, slabotna, ničevastvar proti oni moči, ki tvori, uničuje in zopet presnavlja prirodne sestavine.
Krasna, nedosežna in neprehvaljena je priroda v svoji lepoti, in kakor ob stvarjenju, tako plava tudi še sedaj duh božji nad njo.
| |||