Wikivir

Črez Triglav: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
mBrez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Črez Triglav.
| avtor= Fr. S. Finžgar.
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. avgustseptember 1898}}, leto 4, štev. 89, str. 120134-123137.
| vir= [https://www.dlib.si/streamdetails/URN:NBN:SI:DOC-LOAUEGZ0G1LV9BBF/f4642d0a-3f87-4716-84e6-f44c46da0762/PDF dLib?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25]
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal Fr. S Finžgar. Dalje prih.
Vrstica 9:
}}
 
Krog osmih je bilo, ko smo prišli pred kočo. Večkrat nas je zavila tako gosta megla, da smo iskali znamenj ob poti, sicer bi bili zašli. Vsi smo še nekoliko upali, da dobimo koga v koči ter ugodno prenočimo. Največ poguma je imel Lahov Tonček. „Nalašč, boste videli, nalašč ne pojdem v kočo, če bo odprta. Na vojski bomo tudi zunaj ležali — zuuaj pod milim nebom! Na žimnicah pri gorki peči lahko tudi gospičice leže. Junaki bomo pa spali na skalah—juhu! " Pa je zavriskal in poskočil, da je bilo veselje. Prav je bilo, da je imel dober in neizkaljen humor.
 
Pri koči je pihal mrzel veter. Vrata so bila dobro zapahnjena. Niti sledu ni bilo, da bi bil kdo notri, ali da bi bil tisti dan hodil krog koče. Odvezali smo nahrbtnike, oblekli suknje ter jih tesno zapeli, krog vratu smo ovili rute, potem smo pa sedli večerjat na klop za kočo. Ali dolgo nismo večerjali. Megle so se drevile čimdalje težje in besnejše mimo nas. Zeblo nas je kot o božiču. Začeli smo skakati, plesati, boriti se in rvati, da bi se ogreli. Na zahodu je bilo še nekoliko svetlobe zaznati skozi meglo. Kmalu je izginila tudi ta svetloba, in zagrnil nas je gost mrak.
 
„Prmojduraj', je začel godrnjati Lojze, „zmrznil ne bom, rajši bajto poderem". Odprl je zunanja vrata, ki niso bila zaklenjena, in poskušal odpahniti notranja. Tako se je zaletel v duri, da je kosec ometa padel na Tončka, ki je na drugi strani sedel na skali in nadeval pipo.
Kje so časi, ko smo bili mi skupaj: Lahov Tonček, Dostalov Pepe, Rženov Janez, Gromov Lojze pa jaz, Dolenjčev Francelj! Dijaki smo bili; kdor je bil pa kdaj dijak, slovenski dijak, ta ve, da ni življenja, ki bi imelo več poezije v sebi, nego vprav slovensko dijaško. Zakaj pravim slovensko dijaško? Zato ker je slovenski kmetiški dijak vedno uboga para, kateri nedostaje cvenka To ga sili, da se trudi in bori, da pretehta vsak novec, pa si tudi privošči, če mu stisne stara teta ali botra v roko zeleno šmarno petico ali tolar iz trdega srebra. Taki dijaki smo bili mi: zdravi, veseli, tvegavi, nikdar ugnani, vedno na kratki vrvici, pa vkljub temu vedno dobre volje.
Pod Stolom, tam pri Kuntu v tisti senčnici smo sedeli in pivo pili, prigrizavali pa ržen kruh in surovo maslo — to je bilo zastonj za dijake, ker so mama krčmarica imeli široko srce, mi pa hentano tesne mošnjičke.
 
„Tristo bomb, dvaindvajset paganetov, poganska sulica in križarska sablja! Lojze, stoj! V imenu postave kot bodoči c. kr. sodnik ti prepovedujem, da se ne dotakneš več s silo poslopja, ki je v državnem varstvu! Ena, dve, tri — proč!"
Pa mi pravi Lahov Tonček: „Ali ga vidiš, kako je krasen!" Na Triglav je namreč gledal mimo tiste hruške, ki stoji na voglu hladne senčnice. „Vidim ga, vidim! Ali treba ga je od zgoraj pogledati, potem se šele vidi, kaj je naravna krasota našega orjaka! Pojdimo na Triglav!"
^Pojdimo!" smo bili vsi ene misli.
 
„Prmojduraj, boš govoril o državnem varstvu! Ti si pravi jurist. Ali neveš, če gre za življenje, neha vsaka postava. In meni gre za življenje, ker se bom prehladil. Po noči bo nevihta; ti bodi zunaj, jaz ne bom!"
Takoj smo sklenili, da pojdemo prihodnji ponedeljek. Vreme je avgusta meseca najstanovitnejše. Segli smo si v roke in se domenili, da se v ponedeljek zjutraj snidemo pri Kuntu, potem pa odpeljemo z vlakom iz Žirovnice na Dovje.
„Ti si nevihta, ti! Postav — "
Tončku je zaprlo sapo. Proti laški strani je zabobnelo tako votlo in grozno,
da smo vsi pogledali!
„Ali ga slišiš? Francelj, pomagat!"
Uprla sva se v tista mala vratca, da bi odtrgala zapah. Nisva bila šibka, toda vrata se niso ganila niti za en milimeter. Razbili bi jih bili lahko; tega nismo hoteli, dasi bi bili ob taki zadregi upravičeni. Ključa ni bilo, vodnika ne — to so bili pač tedaj veliki nedostatki „Nem. plan. društva".
 
Ker so se nam vrata uprla, smo hoteli na strehi poskusiti srečo. Po Jilapcu" smo splezali nanjo; toda hitro smo izprevideli, da so late tako gosto nabite, da se ne bi mogli splaziti skozi, torej smo morali nočiti zunaj. V tem se je zelo stemnilo. Kake votline si nismo upali iskati, da se ne bi kdo prevrnil v prepad.
Zapeli smo krepko: „Na gorenjsko oziram," izpili pivo, pa šli narazen.
 
Tonček je pa zmagoslavno vlekel iz pipe in zagovarjal svoj jus. V tem, ko smo mi rogovih krog koče, si je izmislil on ves drugačen, pošten pripomoček. Na desno stran koče je k zidu znosil tnale, polomljene tesarske stole, navalil kamenja in tako napravil dve barikadi. Potem nas je pozval, naj mu pomagamo nositi in rezati korenine, ki so ležale krog koče. Napravili smo tudi trsek, da bi zakurili. Zažgali smo majhen ogenj, se stisnili v tisto zavetje, kadili, se smejali — pa ne več prav prisrčno, zakaj laškemu gromu se je odzval še kranjski in koroški. Skozi meglo so se že videli v temni noči goreči bliski. Po vsakem blisku je trje zagrmelo — nevihta se je bližala od vseh treh strani proti Triglavu.
V ponedeljek ob enajstih dopoldne smo bili zopet pri Kuntu. Spoznal bi nas ne bil zlepa kdo Naša triglavska obleka je bila znošena kot sračje gnezdo.
Dva sva imela irhaste hlače, prav tiste, ki sta jih nosila najina očeta, ko sta se ženila. Drugo obleko smo imeli na posodo od bratov, ki so jo rabili samo v gozd. Klobukom se ni več poznalo, kakega torila so bili nekdaj. Imeli so vsi precej enako zvončasto podobo, katero je vezal siv motoz, da se krajci niso obešali preveč na ušesa. Dasi smo bili opravljeni kot strah v koruzi, ni nam to podrlo humorja, nego bili smo židane volje in smejali smo se ter klepetali kot siti vrabci v prosu Brašno smo nosili v usnjatih torbah. Vsak je imel s seboj nekoliko pristne slivovke; jaz sem jo nosil za dva — pol litra v ploščnati steklenici.
 
„Primojdunaj", je vzkliknil Lojze in šel od ognja. Kmalu se je pa vrnil nazaj in na hrbtu privlekel — zunanja vrata koče. „Brez strehe ne bo nocoj nič. Tako-le!" Poveznil je vrata na nas črez tista Tončkova zida, da smo bili vsi pokriti.
Ob eni popoldne smo šli od Kunta na postajo. Ljudje so nas gledali in postajali ob prašni cesti, kjer smo z okovanimi črevlji bredli in dvigali prah. Vlak prižvižga, mi pa skočimo v odprti kupe Tam notri za drugim plotom sta sedela dva Laha pa tri Lahinje: mlade, črnooke, črnolase, temnopolte, belozobe, klepetave in kričave kot žabe maja meseca Pa jih nismo nič gledali, one so pa nas. Mi smo bili mi, vsi navdušeni edino za Triglav, drugo nam je bila deveta briga.
 
„ Dobro, genijalno! Na eno pipo tobaka", ga je hvalil Tonček i ji ga klical v ta zasilni tabor. Lojze je prilezel kmalu v naš brlog, kjer je bila taka stiska in gneča, da smo drug drugemu kosti lomili. Saj si lahko vsakdo misli, kaj se pravi petero ljudi pod streho takih vratec!
V kupeju smo odložili prtljago in debele lodnaste suknje; zakaj soparica je bila v vozu kakor na Savi v plavžu. Ker smo porazobesili vse kljuke v svojem pregradu, sem obesil svojo suknjo na kavelj, ki je bil pravzaprav lastnina onih Lahov. Ker je bil prazen, kaj sem hotel. Ko se peljemo pri soteski proti Javorniku, po tistem robu, odkoder se prav lepo vidi globoka struga Save, planejo vsi trije tisti laški čmrlji kvišku in vikajo: „che bello," pa mole kodraste glavice skozi okno. Seveda da je bilo pretesno. Pa so se izpodrivale in pehale toliko časa, da je naredilo, pink'. Od moje suknje je pa slivovka pritekla. Steklenico so mi ubile te rogačke črne. Zagrabil sem za suknjo, pometal črepine skozi okno, od suknje je pa slivovka curljala.
„Hudirja, sedaj bova pa suknjo žvečila," pravi jezno Lojze. Drugi so se smejali, jaz sem pa jezno gledal na drugo stran. Ko so sosedje spoznali, kaj so naredile tiste smejačice razposajene, je hotel eden Lah škodo plačati. Prezirljivo smo ga pogledali in ničesar nismo hoteli. Slovenski smo pa le tako uganili, da bi bili prebito dobri tisti krajcarji, ki jih Lah ponuja.
 
Tonček je predlagal, da naj bo vsak povedal „storijo", in na ta način da se bomo vrstili, dokler ne mine noč.
„Dovje, eno minuto!"
Pričel je takoj sam, kakor se pričenja obligatno vsaka storija: „En oče je imel tri sinove" . . .
., Bum—rek—rekrek—bum".
Ali mu je zmanjkalo sape! Tako je treščilo, da smo mislili, da se preselimo vsi na drugi svet.
 
Toda vse to je bilo šele začetek one razdivjane naravne sile, pred katero človek trepeta kot bilka ob deročem potoku, ko ga mine vse junaštvo in vsa samozavest ter čuti, da niti prašek ni v rokah tistega, ki meče strele na zemsko kroglico, ki si igra s solneem, kateremu je luna z bogatim ozvezdjem komaj stolček, kamor bi dejal nogo. Godilo se nam je tako, kakor onemu turistu v Trentovskih gorah, kjer je prenočeval pri pastirju. Pastir, poštena duša, je skuhal večerjo, potem pa molil izvirno pastirsko večerno molitev. Oni gosposki hribolazec se mu je pa smejal, češ: „Ti vsak dan moliš, pa vendar samo polento otepaš, jaz pa nič ne molim, a jem pečenko". „Čakaj, škric", si je mislil pastir. Drugi večer zopet kuhata večerjo; pastir moli, turist spi. Pride vihar, nevihta. Grmi, buči; voda priteče skozi kočo, toča preti razbiti streho. Tedaj pa tujec pravi: „ Moliva"! — „Jaz sem že, le moli; sedaj jaz spim!"
Oprtani smo že bili — takoj smo stali zunaj. Pri oknu so se zopet pojavile laške glavice, in ena je še zaprosila: „Le scusi, signore!" Napravil sem ji rovtarsko-kavalirski poklon in šel za tovariši.
 
Tako je bilo nam pri srcu. S storijami smo bili pri kraju in pobožno in skesano smo šepetali, kadar se je zabliskalo, kakor so nas učile pridne mamice: „Bog in sveti križ božji!" Trepetaje smo zrli skozi odprtino v skrivališču na Triglav, ki je ves gorel v bliskih. Ognjeni curki so prhali v zrak, iz njega pa tleskali zopet ob zemljo. Kakor da bi se bila vnela strašna bitka treh vladarjev — viharjev, tako je bilo po Triglavu. Čakali smo samo, kedaj se vse sesuje in stre v prah ter nas kot petero črvičkov objame in stisne skalovje, da ne bo niti sledu več o nas.
Od postaje smo krenili po znanih preprostih mostičih črez Savo k Smercu v Mojstrano po vodnika. Tam so nam odkimali, da ni nobenega vodnika doma, in da moramo čakati do drugega dne.
Čakati, v gostilnici čakati, to se pravi denar trositi. Zato smo sklenili, da pojdemo do Kota, tam prenočimo v ogljarski bajti in odrinemo drugo jutro dalje.
 
Boj je bil čimdalje hujši. Doslej so pokali samo topovi, sedaj se je pa oživilo vse, kakor bi hreščale salve. Vas silni naliv se je usul na kočo in na naše zavetje. V trenotku je ogenj ugasnil. Po strehi se je kotala toča, in potok vode je bil od kapa na nas. Vrata nad nami so imela dve prst široki razpoki; tod se je pocedila voda nam na glave, za vrat, pod sabo smo pa začutili kar potok, ki je tekel izpod kapa.
Pot je bila meni znana. Ko smo bili prišli v Kot do izvirka Eadovine, smo poiskali napol podrto, zapuščeno ogljarsko bajto. Tu naj bi prenočili. Toda večina je bila za to, da gremo naprej in prenočimo v Dežmanovi koči, če bo odprta, če ne, pa pod kako skalo. Prosil, svaril in rotil sem jih, da ne bi šli na noč v goro. Vse zastonj.
 
Grom, tresk — blisk! Planili smo kvišku, vrata prevrnili in stali pod milim nebom ter čakali kakor vojak brez orožja, kdaj ga ubije svinčena toča. Vsak se je stisnil, kamor je mogel. Ali kaj? Napušča pri koči ni bilo, zavetja nobenega. Držali smo dežju, da nas je pral, in toči, da nas je bila po glavi in rokah. — Grozno je bilo!
„Torej pojdimo! Boste že videli, kaj je gora!"
 
Sreča je bila, da je vihar kmalu prenehal. Ob desetih ni več lilo. Ob polenajstih nas je že pogledal krajec lune izza oblakov. Bežal se nam je, ko nas je videl plahe in premočene do kože. Voda je kapljala od nas, lasje so nam bili zmršeni in mokri, krivci na klobukih kot repki mokrih psičkov, obrazi bledi, mrzli in plašni. Taki smo bili trmoglavi turisti dne 18. avgusta 1891. 1. ob polenajstih pri Dežmanovi koči pod Triglavom.
Ubrali smo pot pod noge, tisto pot skozi „Gube", ki je dolgočasna kot štirideset dni Medardov dež, in ki se vleče kot kurja čreva. S početka so še nekateri govorili; potem jim je kmalu zmanjkalo sape. Culo se je samo škripanje žrebljev po kamenju in pikanje okovanih palic. Včasih se je kdo ustavil in pogledal predse, če ne bo konec te utrudljive poti. Toda klanec nam je rastel pred nosom. Nebo nad nami je bilo vedro. Sapica ni pihala nobena, zaduhlo in soparno je bilo, da ni šla sapa od človeka. Mene je vedno nekoliko skrbelo. Vedno mi je hodilo po glavi, da se bo iz te vročine nekaj skuhalo, kar nam bo dobro presedalo.
 
V dveh urah smo legli potni in izpehani na mehko trato vrh Guba. Gledali smo po ozki dolini proti Dovjemu, kjer se je belila prijazna cerkev, ki so jo obsevali večerni solnčni žarki. Nam je zakrival solnce skalnati Cmir na levi strani. Kdor prvič leže na taka planinska tla, komur prvič gorski vetrič poigra z lasmi ter mu dovaja najčistejšega zraka, da se mu širijo prsi, da diše globlje, hitreje, kdor prvič zre ob desni in levi velikanske grmade sivega skalovja, ki je nakopičeno navpik nad njim v predrznih lokih in bokih, škrbinah in štrlinah, tisti pritrdi Vodniku, ki pravi: „Prid', zidar, se les učit!"
 
Ko smo se bili odpočili in se pokrepčali, smo zapustili prijetno počivalo ter šli po zložni stezi ob Peklu proti Dežmanovi koči. V tem je dobil Cmir „kapo." Lena megla se ga je prijela in ga ovila z belim zastorom. Od juga so prirasle temne meglene kope, ki so se širile in kopičile hitro više in više. Z Lojzetom sva jih opazovala in se tiho pomežikala, češ, nocoj bodo izkusili ti trije novinci-hribolazci, kaj je nevihta v gorah.
 
(Dalje prih.)
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Črez_Triglav«