Črez Triglav.

Črez Triglav Fr. S. Finžgar

Izdano:	Planinski vestnik 25. december 1898, leto 4, štev. 12, str. 182-185
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

VII

Solnce se je nagnilo; mi smo še vedno ležali pred kočo. Treba je bilo, da smo pričeli misliti na dom. Ko nam pove Mina, da imamo do Bohinja še tri dobre ure, ni se nam nič kaj ljubilo na pot. Morda smo bili trudni, morda smo se pa tudi bali, da ne bi zopet zašli in še enkrat prenočevali pod milim nebom. Zato smo vprašali, če moremo prenočiti v koči.

„Lahko!" je odgovorila Mina: „saj stric pridejo, in v obeh kočah bo dovolj prostora za vse."

Izvrstno. Vsi smo bili za to, da prenočimo na Tolstcu. Ker je bilo pa še dan, nam je pokazala Mina, kje lahko natrgamo dosti planik in murk. Razkropili smo se po skalah in do noči natrgali vsi velike šopke krasnih pečnic.

Ko smo se vrnili v kočo, je sedel pri ognjišču „stric", prileten pastir, ki ni bil z Mino nič v rodu. Ali tako je navada, da se nazivajo starejši sosedje za strica. Mina nam jo napravila večerjo — planinsko kašo. Potem smo se še malo pomenkovali s stricem in z njo. Ko smo pa omenili, da gremo spat, ker smo trudni, je pokleknila Mina in na glas molila večerno molitev, ki je bila sicer kratka, toda krepka, čisto izvirna. (Se danes mi je žal, da nisem par molitvic stenografoval za njo.) •— Nato smo si voščili lahko noč in pričeli lezti v pograde: Tonček in Jože v pravo postelj, ki je imela bele rjuhe in gorko odejo, Lojze in Janez v prvo nadstropje na seneno ležišče, Mina in stric v drugo kočo, meni je bil pa odločen dober meter dolg kotiček, postlan tudi s suhim senom.

Vsi so hitro pospali, le jaz nisem mogel dolgo zatisniti oči. Bila je to prava Prokrustova postelja. Truden in izmučen sem bil. da bi bil rad poravnal krive ude, toda nisem mogel. Vojaška mera je pokazala 1'74 m., torej je bilo to ležišče dosti prekratko zame. Moral sem ležati zvit kot jež ter se pokoriti celo noč, ki se mi je zdela hentano dolga. Zato sem bil tudi zjutraj prvi na nogah in sem budil speče tovariše. Z Mino, ki je tudi že prišla, da pomolze, sva kurila, in jaz sem bil za kuharja, ko je imela ona opravek zunaj. Počasi so se potegovali drugi na posteljah. Prvi se je izkobaeal Eženov Janez. Ali mahoma je pričel nervozno pretipavati žepe, brskati po ležišču in je potem ves zbegan dejal: „Denar sem izgubil". Dosti se nisem začudil, zakaj mnogo dijak ne more izgubiti. Toda on mi pove, da ni bil denar njegov, ampak bratov, da bi moral v Ljubljani plačati nekaj naročenega blaga, in da vsota znaša 50 gld. Tedaj so nam stopili vsem lasje pokoncu, iu sami nismo vedeli, kaj bi počeli. Na Janeza smo se budovaii, zakaj nosi toliko s seboj, naj bi bil pustil drugod. Prevrnili in preiskali smo vso kočo. Toda zastonj. Gremo ven, povemo Mini; iščemo vsi pred kočo — nič, pa nič. Prepričani smo bili, da je izgubil tedaj, ko smo plezali po tistem ruševju. Grozna misel: sedaj moramo iskat! Vsa dobra volja nam je prešla, in bili smo čisto poparjeni; vse nas je bolela Janezova nesreča. Kosilo nam ni dišalo.

Ko smo prav zamišljeni preudarjali, kako bi se šlo po denar, pride mlad lovski čuvaj do koče. Mina mu takoj razloži, kaj se nam je pripetilo. Mladenič se ponudi sam, da gre iskat denarja. Odšla sta z Janezom po poti nazaj, kjer smo mi prejšnji dan 'plezali, drugi smo čakali pri koči. Krasno jutro je bilo: zrak čist in svež, zemlja se je lesketala bogate rose, živina je vesela šla za sočnato travo — a nas vse to ni razveselilo. Bili smo poparjeni in slabe volje smo pohajali pred kočo ter malo govorili. Neprenehoma smo gledali proti oni strani, od koder bi se morala vrniti iskalca. Dolgo ju ni bilo, in to je bilo slabo znamenje. Slednjič smo ju zagledali na robu. Vračala sta se naglo in tiho. Celo našemu klicu se nista odzvala. „Nič nista dobila", smo sodili vsi kratko, šli po nahrbtnike v kočo in se pripravili na odhod. Za postrežljivo Mino smo zložili pošteno nagrado ter ji dali vse brašno, kar nam ga je bilo še ostalo; saj sesedaj ne ustavimo prej, nego v Bohinju. Janez in lovec sta prišla in žalostno potrdila, da sta zastonj iskala. Lovec je obesil puško na rame, na drugo rame je pa dejal velik hleb sira, katerega je nesel domov. Povabil nas je, naj gremo z njim, ker gre on skozi Osekovnico*) v Srednjo vas. Drage volje smo se mu pridružili, se poslovili od Mine in strica ter ubrali pot pod noge Janez je še pustil Mini svoj naslov, ako bi utegnil kdo denar dobiti, da mu ga dopošlje.

S Tolstca skozi Osekovnico je pot zelo prijetna. Sli smo, da se je kar kadilo; zakaj mladi lovec je imel menda noge divje koze. Vkljub bremenu jo je kresal tako naglo, da smo se morali podvizati, sicer bi nam jo bil unesel naprej. V Srednji vasi je ,vkup zvonilo', ko smo šli proti cerkvi Pridružili smo se tudi mi pobožnemu ljudstvu, ki je vrelo v svetišče, toda v cerkev si nismo upali. Kot raztrgani cestninarji smo ostali pred vrati; s svojo obleko bi bili ljudstvo samo begali. Zato smo jo tudi po sv. maši hitro popihali v vas iu tam pri očetu Hkavcu dobili nekaj kosila. Nato smo šli po lepi stezi črez senožeti na Bistrico. Vrh senožeti nas je pa zapeljala mikavna — senca leskovega grma, da smo legli in vsi zaspali na mehkem mahu. Zato smo prišli šele okrog štirih na Bistrico. VIII. Na Bistrici se nam je dobro godilo. Imeli smo znance in prijatelje sošolce. Najprej smo šli pogledat Zabregarjevega Janeza. Skoro nas ni poznal. Z očetom *) Mencinger piše Luskovniea. Mislim pa, da ta beseda prihaja od osekati izsekati. Marsikje po gorenjskih gorah so izsekali gozde, da so dobili prostor za planino. In sodil bi, da je Osekovnica prav tako nastala. sta stala pred novo hišo in radovedno gledala, ko smo že od lese na glas pozdravljali Janeza. Povedali smo ob kratkem, zakaj da na Veliko gospojnico hodimo taki strahovi po svetu. Zabregarjev oče, dober mož, gostoljubnega slovanskega srca, nas vede v hišo in hitro dene na mizo hlebec belega kruha in liter vina. Potem je š^l iskat še klobas Ko se vrne, ni bilo ne vina ne kruha. Kot bi mignil, *mo oboje použili. Triglavska žeja in slast nas še nista zapustili. Oče se ni temu začudil, ampak razveselil, odšel zopet in prinesel znova vina in kruha. Ko smo lepo domače pokramljali in se pošalili ob rujnem vincu, je nasvetoval Janez, da bi se šli kopat. Gotovo se nam je na obrazu poznalo, da že par dni nismo bili nič umiti Poklicali smo še par drugih sošolcev in šli na kopališče — v Savo. Tako dobro nam je dela kopel v čisti Savici. Plavali smo čvrsto gori in doli, skakali v vodo, potapljali drug drugega kot razposajeni otročaji. Ko nam je bilo dovolj zabave, smo izlezli iz vode ter posedli po skalah kot martinčki. Zadnji je bil v vodi Jože. Gledal sem ga, kako s trudom plava proti vodi, da bi prišel do skale, kjer sem sedel. Kar mu zmanjka moči, bolestno zavpije: „Poma-a-gaj" — in se potopi. Mislil sem, da se šali. Zopet se prikaže na vrh; oči je imel zbegane, široko odprte. Tedaj sem vedel, da ni šala, ampak da zares gaga. Planil sem v vodo, si ga stisnil med noge in splaval z njim h kraju, kjer sem ga dvignil na suho; drugi so mu pomagali z brega. Pošteno smo se vsi ustrašili. Toda sile ni bilo nobene. Par požirkov bistre Save mu ni škodovalo, in kmalu je bil dober, samo malo bled je bil ter tožil je, da ga srce boli. Bil je slaboten, a velik napor in vročina, sedaj pa mrzla kopel — vse to ga je prevzelo, da mu je sape zmanjkalo in bi bil revež kmalu utonil.

„Sedaj glejmo, da pridemo hitro domov," je omenil Lojze; „sicer se nam še Bog ve kaj prigodi. Na tem potu imamo samo nesrečo — —". „In še večjo srečo", ga je zavrnil Tonček. „Taka pot je interesantna. He! Postavili se bomo lahko med prve turiste!"

Vrnili smo se potem polagoma na Bistrico nazaj. Lojze in Tonček sta se prepirala, če je to tudi interesantno, ako kdo izgubi 50 gld., in nas tako celo pot zabavala, da smo se smejali neprenehoma. Na Bistrici smo se vgnezdili v tisto senčnico pred osredkom, kjer nam je postregla domača hčerka Francka, sama navdušena hribolazka, s penečim pivom in bohinjskim sirom. Niti prvemu niti drugemu nismo prizanašali. Lojze je trdil, da je tako silno razrušen kot čeber, v katerem ni bilo leto in dan nič vode, zato mu ne izda nobena pijača. Naj je govoril prav ali ne, istinajeto, da smo se izborno imeli in da smo bili „židane" volje. Sploh uči izkušnja, da večje živahnosti, dovtipnosti, duševne in telesne kreposti ne prinese človek od nikoder razen z gora. Ves trud, ves napor, vse je pozabljeno; živci so zopet zdravi, glava jasna, prsi se dvigajo močno, kri po žilah teče hitreje, ves človek je prenovljen, ako je napravil pošteno pot na visoko goro.

Luna je že svetila, ko smo šli iz prijazne senčnice ob šumeči Bistrici nazaj k Zabregarju, kjer so nam pripravili prenočišče. Oče Zabregar se je hladil na klopi pred hišo, ko smo prišli. Govorili smo še dolgo in pravili o težavah in nesrečah, katere smo vse srečno prebili. Ali tuj e moralo kot ,punetum' cele ekspedicije še nekaj priti. Oče Zabregar je usnjar; zato ima pred hišo globoko jamo, kjer se namakajo kože za stroj. Tista jama je pokrita z deskami. Ne vem, ali me je luna ali nepokojnost zanesla na tisto jamo. Stal sem brez skrbi sredi desk in ,lagal', kako smo in kako nismo hodili. (Besedo ,lagal' sem dejal med ušesca, zato da povem tistim hudobnim jezičkom, ki pravijo, da je vsaka hiperbola laž, da to ni res, ampak da je to čisto poštena in dovoljena pesniška figura.) — Torej pravim, da sem stal na tistih deskah in govoril, kar se je dalo. Kar je naredilo pod mano: reek, meni je zmanjkalo sveta pod nogami, in izginil sem v jamo, kot bi trenil. In kaj je bilo potem? Nič! Ven so me morali potegniti, oče Zabregar je pa rekel, da bo nove deske dejal na jamo.

To je ,punctum' naše poti črez Triglav.

Drugi dan smo se odpeljali skozi Stenge domov.