Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 58:
Kar se tiče prebivališča na brodu, ima vsaki častnik svojo sobico; sicer si ne smeš misliti, lepa bralka, da je ta sobica podobna tvojemu budoarju, kjer vadiš korake za valček, ki Ti jih je kazal plesar. Mislim, da je ona sobica salon proti našemu stanovanju. A ker na brodu ne nahajaš takih prebivalcev, katerim bi bilo treba omenjenih sob, se privadiš v taki kabini, katera te s podobami iz lepe domovine in še lepšimi cvetlicami spominja časov, ki si jih preživel na dopustu.
Za obed imamo veliki skupni salon, kateri je radi svoje zračnosti vedno dobro obiskovan. V salonu, kateri je zelo luksurijozno in pripravno urejen, je glasovir, so igralne mize, razni časopisi, seveda pri daljših traverzadah že malo zastareli, ker včasih ves mesec ne prihaja pošta na krov. Zato pa imamo poseben časopis, ki izhaja na brodu in prinaša novice na brodu ob slavnostnih prilikah v humoristični obliki.
==IV.==
Ker je postajal veter neugoden, zakurili smo stroj in dne 15. novembra dospeli v Freetown, važno luko angleške Sierre Leone. Mesto leži ob izlivu mogočne reke Sierre Leone (Rokelle), ima krasno ležo ob levi obali omenjene reke in se razprostira ob vznožju plodno obrastlega gorovja. Mogočno drevje, takozvani Sitk-coltentrees Eriodendron aufraetuosum (svilnato bombažasto drevo) se dviga s stebli do 15 metrov obsega v višino 40—50 metrov nad nižjimi palmami, bananami, bambusi in drugimi tropičnimi rastlinami.
Mesto Freetown, ki s čednimi svojimi poslopji dela prav prijazen vtis, šteje nad 20 tisoč prebivalcev in se razteza okoli griča, na katerem se nahajajo erarična poslopja, vojaščnice in barake.
Ob obali ima mesto velika poslopja, obširno javno prodajalnico, šole, mnogo cerkva, večinoma angleške in eno katoliško. Za glavnim delom tega mesta se razsteza mesto zamorcev, obstoječe iz prijaznih lesenih hiš, večinoma z enim nadstropjem, obdanih s krasnimi vrtovi. Sploh je vegetacija tako bogata, da ob robu širokih cest po mestu samem rastejo najlepše cvetlice. Za mestom imajo prebivalci po goščavi krasna šetališča, kjer je na večer, posebno pa ob nedeljah, zelo živahna promenada.
Prebivalci so večinoma zamorci, finančni uradniki, poštarji, učitelji in vojaki so vsi zamorci, le častniki in višji uradniki so Evropci. Šole so jako dobro urejene, v veliki dvorani poučuje več učiteljev otroke, ki se zbirajo v krogu okoli njih in marljivo pišejo na ploščnate tablice račune in druge naloge. In res nahajajo se tu zelo omikani ljudje med črnci. Mnogi se nosijo po moderni šegi, kar se jim seveda tudi mnogokrat ponesreči; posebno ob nedeljah vidiš gigerle na promenadi s pol metra visokim zavratnikom, s frakom in cilindrom, ki ga je kupil s težko prisluženim denarjem, da more dostojno promenirati ob strani še bolj našopirjene ljube. Smešno za nas Evropce je videti dolgo četo gospic iz dekliške šole, katere so slično napravljene v rudečih ali pisanih oblekah. Za njimi stopa mogočno učiteljica z neobhodno potrebnim znamenjem svojega visocega dostojanstva, z velikanskimi očali na ploščnatem nosu.
Večinoma pa so obdržali prebivalci zamorskega mesta kakor tudi okoličani primernejšo jim nošo, veliko haljo, v obrambo solnčnih žarkov. Posebno se vidi pri ženskah posnemanje evropskih šeg. Češejo si kratke svoje lase in jih pletejo v kite, boljše rečeno kitice, ki dosežejo jedva dolgost 10 cm.
Dne 17. novembra sem se podal z dvema tovarišema na lov na drugo stran reke v bližino neke vasi Yongro. Zaradi močnega toka te reke smo se vozili štiri ure s čolnom, katerega sta veslala dva zamorca. Ob 10. uri dopoldne smo prišli na drugi kraj in pričeli lov po tratah, ki so z visoko likovino in travo pokrite. Po močvirnatih tleh je težko hoditi, in le počasi smo prišli dalje. Ustrelili smo nekaj jerebic in golobov in prišli bolj v notranjo deželo, kjer smo našli ob robu nekega grmovja krdelo antilop. Ker pa so te živali jako bojazljive, morali smo na veliko daljavo s kroglami streljati na nje; od 5 smo dobili le eno, druge so se poslovile hitrih nog in poskrile v visoko travo. Razun antilop se nahajajo tu še mali divji prasci, leopardi, katerih pa nismo imeli prilike občudovati. Od ptic smo dobili še nekoliko krasno barvanih srak in škorcev.
Popoldne smo prišli v vas Yongro, kjer smo pri nekem angleškem pastorju počivali od trudapolnega lova. Yongro je velika zamorska vas, obstoječa izključljivo le iz koč, katere pa so jako čedno in praktično iz likovine zgrajene. V krogu obdaja to okroglo kočo pokrito šetališče, katero tvorijo leseni stebri, ki nosijo streho. Nekaj stopnic nas pelje v notranjo kočo, pred kočami je veliko dvorišče, na katerem se kakor pri nas pase kuretnina. Vsa ta vas je skrita med visokim drevjem, tako da ni mogoče videti koče, predno nisi v vasi. To mogočno drevje z nižjo likovino in grmovjem, bršlinom in drugimi parasiti daje krasne tropične vegetacijske prizore.
Prebivalci so jako prijazni dobri ljudje, ki so nam prostovoljno pomagali na lovu, ne da bi zahtevali kake plače, kakor se to le redko opazuje pri zamorcih; navadno zahtevajo nesramno veliko za najmanjše delo.
Proti večeru smo se zopet spravili na pot črez reko in srečno dospeli po noči na brod.
V tem času sta nam dva mornarja z broda všla, in zato smo ostali še do 20. novembra v tej luki. Ker pa ni bilo mogoče dobiti jih, odšli smo zjutraj omenjenega dne s parom iz te najkrasnejše luke.
Po poznejših poročilih so vjeli kasneje omenjena dva mornarja in jih ukrcali na kupčijsko ladjo, da bi jih za nami poslali. Rajši pa, kakor da bi prišla zopet na brod, boječa se kazni, skočila sta v vodo in po poročilu zapovednika one ladje utonila.
Drugi dan smo ugasili stroj in stavili jadra, a posebno ugodne vožnje nismo imeli dalje. Slabi neugodni veter in deževno vreme sta nas prisilila, da smo zopet zakurili in se vozili od 27. novembra do 1. decembra s paro. Tedaj smo našli zopet bolj ugoden veter. Potem smo pa jadrali blizu do Cape Coast Castle, kamor so dospeli s paro 5. decembra.
Na večer sv. Barbare, katera je svetnica topničarjev, je bila veselica na brodu in sicer godba in ples. Mornarji so plesali zamorske plese, da smo se vsi čudili nadarjenosti našega moštva za posnemanje. Se ve da so imeli topničarji veliko besedo, ker to je bil njih dan.
A tudi dan sv. Miklavža, ki je splošen svetnik mornarjev, se je moral dostojno obhajati. Prišel je toraj na Miklavžev večer ta svetnik v osebi najvišjega podčastnika z veliko belo brado in svojim spremstvom k nam in kadetom in se nam pokazal. Ker je v tem tropičnem podnebju zelo vroče, posebno s tako veliko brado, treba je gasiti žejo in tako se potem praznuje visoki svetnik. Na sv. Miklavža dan popoldne je bilo se ve da moštvo prosto, godba je svirala, in igrali so veliko tombolo. Višji podčastniki kot središče te veselice sedé ob rudeče pregrnjeni mizi in delé dobitke srečnim dobivalcem. Okoli njih sedé mornarji, vsak s svojo tablico z zanimanjem sledeč vsakemu klicu profoza, ki razklicuje številke. Po vsakem dobitku svira godba.
(Dalje prihodnjič.)
==VIII.==
(Dalje.)
Pluli smo proti vzhodu. Tedaj pa nam je bilo namenjeno, da izkusimo
malo razburjeno valovje Atlantskega oceana. Začelo je deževati, in veter je postajal vedno neugodnejši, dokler nismo bili dne 17. pošteno v ciklonu. Kakor hiše visoko valovje je metalo brod od ene strani na drugo; mnogokrat je prišel tudi kakov val črez brod, čeprav so stene ob straneh jako visoke. Po krovu smo imeli napete vrvi, da je bilo sploh mogoče priti od krme na pleče, a navzlic temu je metalo včasih cele oddelke moštva od ene strani na drugo. Doli v ladji pa je bilo strašno. Kar ni bilo pribito, je letalo od ene strani na drugo; po sobah so se pomikali stoli in mize s prebivalci sem ter tja. Hudo je bilo po noči; treba si je bilo napraviti ležišče na tleh, sicer si padal raz posteljo, a tudi knjige in druge stvari so ti padale na glavo: a človek se privadi tudi na tak položaj, če je potreba. Najhujše je bilo dne 19. februarja; brod še je zibal do 40° na vsako stran; jadra so bila prikrajšana kar najbolj mogoče.
Dne 20. je ponehal veter, in potem se je tudi valovje pomirilo. Mnogo ptic je zopet spremljevalo mirno jadrajoči brod. Krasno je videti mogočnega albatrosa, ki mirno visi v zraku do četrt ure, ne da bi gibal z razprostrtimi perutmi, dokler ne zagleda pod sabo plena, na katerega so bliskoma spusti iz višine.
Male morske lastavice, najzvestejše spremljevalke brodom, letajo vedno ob krmilu okoli broda in oživljajo z živahnim svojim gibanjem enolični prizor.
Brez posebnih dogodkov smo jadrali dalje proti južni Afriki in dne 13. marcija smo zagledali na obzorju značilne konture južnoafriške gore Table mountain . Z jadri ni lahko dospeti v Table bay, zaradi tega smo zakurili stroj. Dne 14 popoldne smo pripluli v luko. Odprl se nam je krasen prizor: značilne postave Lion heada in Lion rumpa ob desni strani, v ozadju veličastna gora Table mountain in ob vznožju do morja se razprostirajoče mesto Capetown (Capstadt). Kadi živahnega prometa v luki se mora vsaka ladja pritrditi ob lesenih in zidanih zidovih (molo). To nam je bilo jako prijetno, ker je bilo treba samo prekoračiti most, da smo bili na suhem.
Capetown šteje blizu 100.000 prebivalcev; večinoma so beli in sicer Angleži, a tudi mnogo zamorcev in Malajcev vidiš v mestu. Krasna poslopja dičijo redno zidano mesto. V glavni ulici Adderlay Street vidiš lepi parlament-house, javno knjižnico, muzej, kolodvor, gledališče in druge javne in zasebne palače. Dragocene izložbe, katere so po amerikanski šegi tudi po noči razsvetljene, se vrste v ulicah in se lahko izkušajo z dunajskimi palačami. Krasni vrtovi in drevoredi sredi mesta, ki so po angleškem vzoru obdelani jako redno in čedno, so priljubljena šetališča prebivalcem. Divna pa je mestna okolica. Vsak imoviti meščan ima v obližju, skoro bi rekel v predmestju, lepo vilo med senčnatimi gozdi in krasnimi vrtovi. Tukaj stanuje njegova družina, in semkaj hodi počivat tudi on sam od trudapolnega dela v pisarnici ali prodajalnici vsak večer, da se vrne čil in čvrst drugo jutro z vlakom, ki vozi jako ugodno, zopet v mesto.
Vegetacija je jako podobna naši, in veliko je bilo naše veselje, ko smo zopet našli zrelo grozdje, katerega že nismo videli, kar smo bili na Kanarskih otokih. Ta okusni sad nas je spominjal veselih ur pri vinski kapljici v domovini; takega veselja črnopolta ljudstva v Afriki pri svojem palmovem vinu pač ne poznajo.
V Capetownu smo srečali nemško križarko „Sperber", katera je sicer štacijska ladja v Kamerunu, pa vsako leto prihaja za nekaj mesecev iz divjine v Capetowvn, da se posadka malo razvedri in ladja popravi. A kmalu po našem dohodu so odšli častniki, kateri so nas v Afriki tako gostoljubno sprejeli, zopet nazaj v Kamerun.
Prebivalci v Capetownu so z nami jako vljudno ravnali in prav tekmovali, da nam napravijo bivanje v južni Afriki čim prijetnejše, posebno naš konzul se je jako nesebično trudil, da nam je priredil mnogo zabave in nas vvedel v prve kroge. In res smo imeli pri gostoljubnem konzulu dve jako živahni zabavi s plesom in tudi na brodu smo priredili dve veselici s plesom, ki so bile, kakor so nam gospice (prav kakor v Evropi) zatrjevale, najlepše v njih bolj ali manj mladem življenju. Takisto je bila živahna veselica v vojaščnici Highlandcev (Škotov), ki so v svoji narodni opravi priredili svoje narodne plese. A tudi naši mornarji so jako ugajali v južnoslovanski in ogrski narodni noši, katero smo jim posebno za to veselico pripravili. Zlasti je ugajal tamburaški kvartet in ples kolo naših mornarjev. Mnogo plavolasih Angležinj je živahno ploskalo krepkemu moškemu zboru, ki je zapel „Lepa naša domovina" in „Po jezeru bliz Triglava".
Dne 24. marcija smo imeli na brodu mašo zadušnico za pokojnega nadvojvodo Albrehta. Ob ti priliki si je ogledal tudi angleški general, vojaški zapovednik v Capetownu, naše moštvo in se je jako laskavo izrazil o strogo vojaškem vedenju naše posadke.
Imel sem tudi po gostoljubnosti nekega rojaka veletržca priliko, da sem si malo ogledal I udi notranjo deželo. Povabil nas je namreč omenjeni gospod na lov na svoje posestvo (farm), kjer smo imeli priliko občudovati krasno plodovito deželo. Ostali srno dva dni v gostoljubnem „klap mutsu" in se udeležili velikega lova, pri katerem je pa bilo, kakor je to že običajno, le malo plena. Tem večje pa je bilo veselje ob bogato obloženem taborju, katerega so sluge med lovom premenili v razkošno gostilnico.
Te splošne zabave in veselice, pa tudi mnogi zasebni, bolj v srce segajoči dogodki so provzročili, da je bilo dalj časa na brodu po odhodu iz Capetovvna jako tiho in žalostno. Vsak je mislil na gostoljubno mesto, ki je bilo po soglasni sodbi najprijetnejše postajališče na vsem potovanju.
Kmalu pa so pričeli mornarji zopet zvečer, kadar so bili prosti, veselo prepevati, brod pa je z napetimi jadri mirno oral valovje v najkrasnejšem delu vesoljnega oceana, v delu, kjer stalni jugovzhodni pasat tako mirno nadomešča par, da ga ni lepšega prizora mornarju, nego videti malo na stran nagnjeno ladjo,
letečo črez morsko gladino.
Najkrasnejši so ob takih prilikah večeri, ko krepka mornarska godba svira znane skladbe, in se mornarji, dasi utrujeni od dnevnega posla, sučejo ritmično na okrog po taktu dunajskega valčka. Ob večerih pa, kadar ne svira godba, se zbirajo mornarji po narodnostih, in sedaj čuješ melodične pesmi vseli narodov mnogojezične Avstrije. Zraven ognjeviti čardaš pojočih Ogrov tožijo v melanholičnih pesmih Poljaki. Med znano: „Pojd'mo na Štajersko" se mešajo glasovi laške opere, med češkimi in nemškimi pesmimi čuješ enolično oponašanje zamorskega petja, vse pa nadvlada krepki hrvaški moški zbor, ki je ponosen na svoj uspeh v daljnji tujini.
==VIII.==
| |||