Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika)
| avtor=
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januar 1898}}, leto 4, štev. 1, str. 1, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. april 1898}}, leto 4, štev. 4, str. 51-53, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. junija 1898}}, leto 4, štev. 6, str. 84-86 ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januar 1898}}, leto 4, štev. 7, str. 99
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QCBMWM5V/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1898 dLib 1] [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RR1J6PSL/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1898 dLib 4] [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PA0SBGVJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&page=2 dLib 6]
[https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WOTVBPCE/b930cda8-4803-40eb-a53a-18ebcc1f1f84/PDF dLip 7]
| dovoljenje= javna last
| opombe=
Vrstica 117 ⟶ 118:
(Dalje prihodnjič.)
==VII.==
Proti večeru smo odpluli od Sv. Tomaža (S. Thome) proti jugu. Bil je krasen večer in veličasten sončni zahod; godba je svirala v slovo od afrikanske obale.
Bližamo se polutniku (ekvatorju). Zdajci pa začne lezti črez ladno pleče pri svitu raket in drugega umetalnega ognja na brod fantastna prikazen. V pisan plašč ograjen, prihaja Merkur, naznanjujoč za drugi dan obisk visokega mu poveljnika, Neptuna. Sledil mu je črn sluga z veliko knjigo, v katero je natančno napisal ime ladje, ime poveljnikovo, število moštva, nameravano pot i. t. d., kar je izprašujočemu Merkurju poveljnik na mostu natančno popisal.
Po tem oficijalnem obisku se poslovi prijazni bog in zapusti ladjo, to je krov, ter se izgubi namesto v valovih v temni kotiček v ladji.
Drugi dan opravlja vse navadno službo; človek bi mislil, da je Neptun pozabil zopet samotne ladje, katera se bliža urno polutniku. Samo v spodnjih prostorih vidiš živahno gibanje, po kabinah zapaziš mogočne pošasti, črne in bele, bradate in gololične, katere se izpreminjajo kakor v Ovidovih metamorfozah iz priprostih ljudi v strašne pošasti. Brizgalnice pripravljajo, kakor da bi gorelo na brodu, a na krovu vlada neka tišina pred nenavadno prirodno prikaznijo.
Samo nekaj kilometrov še, potem pa prekoračimo polutnik. Vse je na krovu, mladi mornarji plezajo po vrveh, kakor da bi si hoteli ogledati ono progo, ki deli našo zemljo v dve poluti, v kateri vsaki je že toliko in toliko ljudi živelo, ne da bi tudi videli druge polute.
Zdaj zasvira godba na krovu; krepki tuš naznanja visokega obiskovalca. Dva zamorska redarja skrbita za prostor in red med gledalci, za njimi pa prihaja na visokem vozu, katerega vozi 10 krepkih zamorcev, poveljnik vsega morja, Neptun, z ljubko mu soprogo ob levi strani. Pred vozom koraka zamorska godba, ob straneh in za vozom častna straža, sami zamorci; tem pa slede pomočniki in sluge visokega poveljnika. Pred mostom se ustavi sprevod. Kralj in kraljica stopita na most k poveljniku naše ladje, ki ju tam sprejme in po poveljih kraljevih povprašuje. Kralj, z žarečo krono na glavi, temno gleda izpod svojih tri palce dolgih obrvi. Veličastno mu pada 1,1/2 metra dolga bela brada črez prsi, in obdaja ga škrlatni plašč, označujoč visoko njegovo oblast. Ob strani mu je Amfitrita, ljubezniva njegova plavolasa soproga, v krasni obleki, narejeni iz zastave severnoameriških zedinjenih držav. Rdečica obliva njo, ki ni vajena, da jo toliko radovednih oči občuduje. Za njima pa nosi strežaj mogočni trizob (harpuno). Z mogočno donečim glasom predstavlja Neptun naj prvo sebe in svojo soprogo, potem svoje spremstvo, izprašuje poveljnika po vsem, kar ga zanimlje, ter mu slednjič zapove, da mora dati vsakega na brodu krstiti, kateri še ni prekoračil proge. Ponudil mu je svojo pomoč in poklical svojega zvezdogleda, kateri je popravil pozicijo ladje in kurs in potem pokazal polutnik s svojem tri metre dolgim daljnogledom, v katerem je naprezena nit. Sedaj mu pa z resnim glasom prigovarja, naj popravi svoj kurs po njegovem nasvetu.
Potem prihaja zdravnik Neptunov in izprašuje poveljnika po zdravstvenem stanju in s svojo uro, naslikano na veliko leseno kroglo, preiskuje žilne udarce. Med tem se je spravil kraljevi brivec nad brivskega pomočnika našega broda, da ga pripravi za krst. Z lesenimi škarjami mu striže lase, da se revežu pot po čelu cedi, potem ga pobarva z belo barvo, ki nadomestuje milo, po vsem obrazu in ga z dva metra dolgo leseno, s stanijolom preoblečeno britvijo neusmiljeno brije po gladkem licu, katero še ni imelo prej sreče, da bi bilo videlo polutnik. Po ti operaciji ga maže z oljenim prahom, in to je bilo znamenje za splošni krst.
Vse brizgalke pričenjajo metati vode po nič hudega pričakujočih in veselih gledalcih, in sedaj se vname splošen boj; častniki in mornarji, vsakdo izkuša dobiti kak škaf z vodo ali kako drugo posodo, da malo poliva in moči druge. V petih minutah ni bilo suhega prostorčka, ne človeka na krovu in tudi ne na ladji. Vsakdo je dobil svoj delež in se bo radostno spominjal veselega krst a na polutniku, katerega so tako krasno priredili naši vrli podčastniki.
Žalibog, reakcija je bila tem žalostnejša. Na Silvestrov večer namreč, kateri se je slavil tudi primerno in je moštvo pozno v noč imelo dovoljenje, obhajati zadnji dan leta 1894., se je čul oni tožni klic, kateri preseneti za trenotek najhrabrejše srce: „Mož črez brod". Vse, kar je bilo mogoče, se je takoj storilo; jadra smo zmanjšali, brod ustavili, v vodo spustili rešilne vence i. t. d., a brez uspeha. Ko se je zdanilo, smo našli vse rešilne vence in druge priprave prazne. Kakor se je dognalo, je padel v vodo neki podčastnik, ki je bil nekoliko vinjen in je gotovo na okno sedel, da bi se ohladil. V temni noči ni mogel najti rešilnega venca ali pa je bil tudi kakov morski volk v bližini, ki je nesrečnega potegnil v brezno, kar je tem bolj verjetno, ker nam ni bilo moči najti niti sledu o možu, dasi smo ves dan iskali na mestu, kjer je izginil mož v valovih. Na večer 1. januarja je nastopilo moštvo na krov, poveljnik je molil molitev za mrtveca, stavili smo jadra in s težkim srcem zapustili mesto, kjer nam je umrl tovariš. Lahka mu bodi morska gomila!
S slabim vetrom smo jadrali proti zahodu. Dne 7. januarja smo ujeli velicega morskega volka, ki je meril blizu 3 metre in je imel v trebuhu pet mladičev do pol metra dolge.
Zanimljivo je opazovati vedenje starih mornarjev pri taki priliki. Kakor divjaki planejo na največjega sovražnika mornarjem: treba jih je zadrževati, da okoli se motajoča riba ne rani katerega teh od srda blaznih ljudi. Z divjim krikom dvigujejo svoje nože, dokler ne leži srce morskega roparja na krovu in ni razmesarjeno truplo v male kosce. V želodcu nismo našli drugega nego kos papirja, katerega je izstradani požeruh gotovo pogoltnil pod brodom, meneč, da je boljša pečenka.
(Da]je prih.)
==VIII.==
| |||