Na Krn!: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 51:
Šla sva navzdol po kameniti stezi proti „Govnaču", kamor sva dospela ob štirih popoldne. S početka sva menila tu prenočiti, a ker je bilo še zgodaj, sva
krenila k izviru Savice. Dve dobri uri hoda je do tja. Pot je prav dobra, le kjer se začne viti navzdol proti Savici v brezštevilnih ključih, je hudo strma in dolgočasna. Veselje, da bodeva kmalu videla kraj, kjer se je rodil „Krst pri Savici", nama je spešilo korake. Radostna sva pozdravila desko, ki nama je pokazala zložno novo pot do slapa. Po stezi grede, se vedno oziraš, kje zapaziš slap, ki tako glasno bobni. Že si na razglednem hodniku, a še nič ne vidiš, ko pa napraviš le še eden korak izza roba, se ti zdi, da si prestavljen na drug svet. Pred teboj strmi velikanska, gola, skoraj navpična stena. Zdi se, kot bi ji krogla bila predrla veliko luknjo, iz katere grmi živa penečina. Nemo sva občudovala prekrasni prizor. Rada bi ostala dalje časa tam, a še dolga pot in bližnja noč sta naju silili naprej. Zadovoljna sva stopala po gozdu proti debelo uro oddaljenemu jezeru. Jezero s okolico ni nama posebno ugajalo — premrtvo je. Nobene vasice ni tod, razen dveh cerkvic, par hiš in hotela za turiste na vzhodni obali jezera. Tu ni čuti veselega ukanja ter petja z bližnjih hribov, le „hči kraljeva pribobni in pesem peva,od nje doma slavno mirnega."
Ni videti, da je jezero tako dolgo ; dve uri sva hodila ob njem do „Touristenhausa". Dasi sva bila že trudna, sva vendar po kratkem počitku šla še do Bohinjske Bistrice. Bila je krasna noč. Svetli mesec je ravno priplaval izza Orne Prsti in čarobno obseval okolico, ki sva si jo precej dobro ogledala. V Bistrico sva dospela gladna, žejna in trudna. Vse te bolezni je odpravila gostilnica „Pri pošti". Prav zadovoljna sva bila tu. Ker vozi poštni voz šele popoldne proti Bledu, sva sklenila iti peš. Ob petih zjutraj sva bila že na poti. Gosta megla je ležala po dolini; šele ko sva imela Bitnje za seboj, se je razpršila. Lepa cesta ob vodi se vije po dolgočasnem jarku, katerega stiskajo z desne in leve strme lesnate gore. Po dolgem romanju sva vendar dospela v Bled ter prisrčno pozdravila „podobo raja". Ni mi treba opisovati bisera kranjske dežele, opisala so ga že mnogokrat dokaj spretnejša peresa ; tudi sem prepričan, da je večina čitateljev že uživala krasoto naših krasot.
Čas je le prehitro potekal, in morala sva odriniti v šibko uro oddaljene Lesce. Tu sva dočakala vlak, ki naju je odnesel po lepi dolini ob Savi na Trbiž. Dokler se ni vila tod železna kača, je bil Trbiž neznaten trg, sedaj pa, posebno gorenji del, ni niti podoba prejšnjega. Naši trgi ob Soški dolini (Bole, Kobarid, Tolmin) se lahko ponašajo z dokaj lepšo lego in za tujce vabljivejšo okolico, a morajo ostati neznatni edino zaradi tega, ker jih železnica ne veže s svetom.
Geslo „svoji k svojim" naju je gnalo še tisti večer do Predela, ker Trbiž sva si že prej večkrat ogledala. Cesta od Trbiža do Predela in dalje do Bolca je
ena najlepših in najzanimivejših posebno za tistega, ki hoče gorske velikane ogledovati iz doline. Prav vredno je to pot peš hoditi. Prekrasno je zreti na te strme, skalnate grebene, posebno zjutraj in zvečer, ko jim solnce z zlatom venča glave. Človek ne ve, po katerem bi dalje pasel oči, katerega bolj občudoval. Oči se kar ne morejo ločiti od enega, že jih drugi vabi s svojo drugačno obliko. Ta je podoben stožcu, ozaljšanemu z nebrojem manjših, drug njegov je okroglat kot glava, oni zopet sličen nazobčanemu petelinovemu grebenu. V Rablju si je vredno ogledati bogate svinčene rudnike. Kmalu za vasjo je sicer malo, a lepo Rabeljsko jezerce. Zagrajajo je krog in krog sivi stražniki, ki se nemo ogledavaja v jezerski gladini. Ob jezeru se začne cesta vzdigovati ter postaja vedno strmejša, dokler nas ne privede vrh prelaza in do vasi Predela. Tik pred vasjo so pričeli letos zidati novo trdnjavo. Ker je bila že noč, sva hitela v dobro, ceno in prijazno Wallasovo gostilnico. Tu sva se prav dobro okrepčala za pot „na breg sanj", s katerega naju
je drugo jutro pregnalo močno trkanje na vrata. Brzo sva se napravila; skrbni iu postrežljivi gazda nama je skuhal kavo, in pred 4. uro sva bila že na potu na Mangart (2678 m).
Od Predela drži še kakih 10 minut državna cesta proti jugu, mimo trdnjave in spomenika junaku Hermanu Hermansdorfskemu (speč bronast lev ob kameniti
piramidi), potem šele krene na levo široka, zaznamenovana pot v planino in dalje v kočo nem. in avstr. plan. društva, kamor sva dospela v dveh urah. Čudila svase, da so stavili kočo tu sem, ko bi lahko stala še skoraj uro hoda dalje, na lepšem prostoru, s krasnejšim razgledom, in sicer tam, kjer se združuje pot iz Bele Poči z našo: tu je vsaj nekaj ravnega, s travo obraslega sveta, skalovja pa nič. Pred seboj vidimo v nebo kipečo, sivo, strmo, golo glavo Mangartovo. Podobna je nekoliko Triglavovi, če jo opazuješ s Kredarice, le da je ta med Malim in Velikim Triglavom nekoliko potegnjena, ona pa je popolnoma okrogla. Iz te ravnice se zdi da ni mogoče zlesti na vrh. Steza vodi od tod proti vzhodu ob Malem Mangartu, potem vmes med obema, dalje ob južnem pobočju Velikega vedno više proti zahodu. Obhoditi ga torej treba krog in krog, da se dospe na vrh. Pot ni posebno nevarna, le ob severovzhodnem pobočju, nad vrtoglavo steno, od koder se lahko poskoči naravnost v Belopeški jezeri, je nekoliko preozka in brez držaja. Na dveh drugih, ne tako nevarnih mestih pa je železna vrv, ki pa je tako napeta, da leži po tleh in je torej nevarno, da se ob njo ne izpodtakneš ter padeš. Ob celi Mangartovi glavi ni markacije; je sicer tu pa tam nastavljen kupček kamenja, ali pa je par podloženih papirnatih trakov, a to je premalo, in veter vse to lahko odnese.
Ob osmih sva bila na vrhu; hodila sva torej štiri ure (navadno jih računajo od Predela pet). Razgled se ne da popisati! Bil je prekrasen, posebno proti severju in zahodu; le morje je bilo nekam megleno. S prostimi očmi sva prav lepo videla kočo na Kredarici. Najlepša panorama z Mangarta pa ni v daljavi, ampak v njegovi okolici. Obkrožuje ga množica bratov skoraj iste oblike in visokosti, le oče Triglav, njih kralj, je za glavo višji. A ne, da bi si podajali roke, vsak stoji za se, kot bi bil jezen na druge. Vsak ima do druzega ozek, a strašen, temen jarek. Stoje pa tako blizu drug pri druzem, da se zdi, da so površje zemlje njih glave, po katerih je voda izorala nekaj brazd. Poldrugo uro sva občudovala gola rebra sivih velikanov ter strmela v strašne globočine, iz katerih je pričela vstajati tenka meglica. Bala sva se, da naju ne zapre na vrhu. Poiskala sva torej v kupu kamenja spravo s spominsko knjigo ter se vpisala. Na brzo roko sva jo pregledala ter videla, da pohajajo na Mangart le Nemci; Slovenec je zapisan le na vsaki deseti strani. Spravila sva knjigo ter krenila navzdol. Med potjo sva srečala tri hribolazce, ki so lezli na vrh. Želela sva jim lepega razgleda, a imeli so smolo. Predno so dospeli na vrh in midva h koči, je bila že vsa glava ovita v gosto meglo.
Pol ure pod kočo sva krenila po krajšici, ob vzhodnem pobočju Planje (1554 m) v Log. Okrepčavši se, sva mahala dalje po državni cesti ob Koritnici,
mimo trdnjava na Klužah v Bole. (Nekoliko više od te, na obronku Bombona 2210 m delajo letos še eno).
Prekrasno lego ima ta trg. Čedne hiše so raztresene ob nizkem brežuljku, pod njim pa se razprostira velika, pisana ravan, ki jo ščitijo na severju trije strmi velikani: Bombon, Prestreljenik (2503 m), Kanin (2582 m). Na vzhodu, v kotu med cestama na Predel in v Sočo, kipi v nebo rtasti Svinjak (1639 m), proti jugu pa zapira pogled dolgi Polovnik (1481 m). Sredi doline se vije bistra Soča. V bližini trga so kopališče, strelišče, dva slapa i dr. Cene so tu zmerne, postrežba prav dobra. Kar zahaja letoviščnikov v Soško dolino, jih največ ostaja v Bolcu. Skoda, da ni železnice.
Iz Bolca sva šla drugi dan skozi Plužna k ondotnemu slapu. Ta se ne ponaša z visokim padom, pač pa širokim curkom. Po stezi, med njivami, sva
dospela v polu ure do državne ceste, kjer opozarja deska Slov. plan. društva popotnika, da vodi ta steza k Pluženskemu slapu. Še četrt ure po cesti, pa smo pri drugi deski, ki nam kaže pot k slapu „Boki", ki ga že s ceste opaziš. Temu se sme po vsej pravici reči, da je krasen — naš Peričnik. Močan curek pada raz visoko, navpično steno v globoko strugo, kjer se razprši v hladno meglo vodenega prahu.
Predno je odzvonilo poldne, sva bila v Kobaridu ter tako dovršila pot okoli našega prelepega planinskega sveta, o katerem je zapisal dne 8. avgusta
1827. 1. sloveči angleški prirodoslovec in pisatelj Humphry Davy pod Korenom naslednje besede v svoj dnevnik:
„Razgled od Beljaka dalje po dolini je krasen Na gornjo stran se pokažejo zdaj pa zdaj sneženi gorski grebeni; toda šele, ko se obrne pot bolj navzdol, ti
razgrnejo goro vse svoje veličastvo. Njih oblika je najplemenitejša, njih barvnost je mnogovrstna, in najvišji, s snegom zaodeti vrhovi se tičejo neba, pod njimi pa se razprostira srednje gozdnato gorovje in lepe, zelene, globoke doline. Zares, nepoznam pogleda lepšega, vzvišenejšega, nego na te Kranjske ali Noriške Alpe, in ni jih lepših rek, nego sta iz njih izvirajoča Sava in Soča".
[[Kategorija:Planinski vestnik]][[Kategorija:Dela leta 1897]][[Kategorija:Krn]]
| |||