Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

»Dobro!« je odgovoril Kljukec.

 

 

Se ve, de bi se bil rad v najlepšim letnim času na to pot napravil; pa zvolil sim zimo, ker sim dobro vedel, de mraz in zima v južnih nemških deželah, na Poljskim, in družili deželah ceste popravi in popraviti mora. Jahal sim, ker je tako naj ložje popotovati, ker se ni bati, se s kakim sirovim popotnikam kregati ali pa s kakim žejnim postiljonom pred vsako gostivnico vstaviti se. Lahko sim bil oblečen, kar me je toliko bolj težavno stalo, kolikor bolj sim proti severju šel.

Pa nihče ni šel in zdaj je začel pripovedovati.

 

 

Moje pervo potovanje je bilo po morju. Dosti pred je bilo, kakor v Rusio, ktero sim vam že povedal.

Ko sva poglovarju to povedala, je poslal voz z ljudmi in ukazal obe zverini dam pripeljati. Iz levove kože mi je mogel neki ondašnji kerznar mošnje za tobak narediti, kterili sim nektere med svoje prijatle razdelil. Krokodilovo kožo so pa po navadi našopali in jo v nekim muzeumu na ogled postavili.

 

 

V letu 1776 sim šel v mestu Portmut na angležko vojno barko, ki je imela 100 kanon in šternajst sto vojakov, in šla v Ameriko. Na vožnji čez morje se nam ni nič posebnega primerilo. Ko smo bili kakih tri sto milj od reke sv. Lovrenca, prileti naša barka s strašno močjo na nekaj. Zdelo se nam je, da je skala. Vergli smo svinec v morje, pa dasiravno je prišel že petsto sežnov glokoko, vunder še ni bilo dna. Najbolj čudno se nam je pa zdelo in zapopasti nismo mogli, da smo veslo zgubili in da so se nam vse naše arble polomile. Dve ste tudi v morje padle. Eden mornarjev, ki je imel ravno z velikim jadrom opraviti, je odletel najinenj tri ure dalječ, preden je v morje padel. Rešil je pa vunder s tem svoje življenje srečno, da je leteč v višavi, veliko morsko gos za rep vjel, ktera ga ni samo obvarovala, da ni močno v vodo padel, temuč priložnost mu je dala, jo okobaliti in na njenim herbtu tako dolgo plavati, da smo ga mogli spet na barko uzeti. Kako močno je barka se zadela, kaže to, da je vse ljudstvo s svojimi glavami v strop barke priletelo. Tu se mi je zgodilo, da je moja glava tako v strop priletela, da mi je bila globoko v želodec potisnjena in več mescov je priteklo, preden sim jo spet na pravo mesto spravil. Še smo se vsi čudili in smo zmešani bili, kar se velik velik morski som pokaže, kteri se je na verhu morja na soncu grel in je zaspal. Zdaj smo zvedli, pri čem da smo. Pošasti je bilo tako malo všeč, da smo jo z barko v njenim pokoju motili, da ni samo s svojim repom ograjo barke razdrobila, ampak je ob enim tudi svidro (maček) s svojimi zobmi prijela in našo barko naj menj šestdeset ur dalječ vlekla. Bog ve kam bi bili prišli, če bi se ne bilo v našo srečo svidro vtergalo. Tako je som našo barko zgubil, mi smo bili pa ob svidro. Ko smo pa šest mescov potem v Evropo nazaj se peljali, smo našli tajistega soma skoraj na ravno tistim mestu mertvega po morju plavati in ne lažem se, ako rečem, da je bil pol ure dolg. Ker nismo mogli celega na barko vzeti, smo mu samo glavo odsekali in kdo popiše naše veselje, ko smo ne le svidro ampak tudi čez štirdeset sežnov dolgo verv v nekim njegovim votlim zobu našli? To je bilo edino, kar se nam je posebnega na tej poti primerilo.

 

 

Enkrat sim bil v veliki nevarnosti, medzemeljskim morju utoniti. Kopal sim se namreč enega dne popoldne poleti blizo mesta Masilie v morju, kar zagledam veliko ribo z odpertim gobcom silno urno proti meni plavati. Tu ni bilo nič muditi se, oditi pa tudi ni bilo mogoče. Brez odloga sim se kolikor mi je bilo mogoče vkup stisnil. Tako skupej stisnjen smuknjem ravno med njenimi zobmi naravnost v njeni želodec. Vsak si more misliti, da sim tukaj v tamoti tičal, pa vunder na gorkim. Ker sim začel pa ribo počasi v želodcu tišati, bi se me bila gotovo rada znebila. Ker sim imel dosti prostora, sim ji z becanjem in suvanjem kaj nagajal. Nič ji pa ni bolj nagajalo, kakor kadar sim svoje noge prav urno premikal, ko sim poskusil poljko plesati. Strašno, strašno je zakričala in se skorej navpik s polovico svojega života iz vode vzdignila. S tem si pa druzega nič ni pomagala, kakor da so jo mornarji, ki so se ravno memo peljali, zagledali in kmalo potem z osmi umorili. Ko so jo na barko potegnili, so se posvetovali, kako bi jo razrezali, da bi več masti dobili. Slišal sim ta pogovor in ker tudi laško umem, sim bil v neizrečenim strahu, da bi tudi mene z nožem zadeli. Zato sim se po mogočosti v sredo želodca postavil, kjer je bilo za več kot 12 ljudi prostora, ker sim si mogel misliti, da jo bodo najpervo pri koncu začeli dreti. Kmalo sim se pa bati nehal, ko so jo začeli na vampu rezati. Koj ko je nekoliko svitlobe do mene prišlo, sim zavpil iz celega gerla, kako rad bi gospode poznal in vidil, da me bodo iz ribe rešili, v kteri bi mi bilo skorej poginiti. Ni mi mogoče popisati, kako so se čudili, ko so človeški glas iz ribe zaslišali. Še bolj so se pa zavzeli, ko so popolnama nazega človeka iz ribe priti vidili.

Ko sim nekoliko jedel in pil in se v morju opral, sim plaval svojo obleko iskat, ktero sim na breg u tako našel, kakor sim jo pustil. Po moji pameti sim bil kake tri ure v želodcu ribe zapert.

 

 

Angležka barka me je imela v Ameriko prepeljati. Ko smo kakih šest tednov na morju bili, je zletela barka z vsim, kar je na nji bilo, ker je bila z pulfrom obložena, ki se je menda unel, v višavo.

Ko sim se iz svoje omame zbrihtal, sim ležal na mehki postelji, ki je bila na sonce postavljena in dobra sreča me je nanjo položila. Vesel skočim z nje, tečem k morju in pošljem brez odloga barko k zapušenim svojim tovaršem. Vsi so bili rešeni in par tednov pozneje pridem srečno v južno Ameriko.

 

 

Ko sim bil še na Turškim, sim se večkrat v barčici po morju kratek čas delal. Celo veliko turško mesto in sultanov grad sim vidil. Enega jutra, ko sim lepoto in jasnost obnebja ogledoval, zagledam nekaj v višavi, kar je bilo kakor gosje jajce veliko. Še nekaj druzega je v tej reči doli viselo. Kar vzamem svojo najboljo in najdaljšo puško, brez ktere ne grem nikoli od doma, jo nabašem s kugljo in jo izstrelim v okroglo reč. Pa zastonj. Se drugič strelim z dvema kuglama, pa tudi zdaj nisim nič opravil. Se le ko sim tretjič vstrelil, s šterimi ali petimi kuglami, naredim na eni strani luknjo in pripravim reč na zemljo. Mislite si, kako sim se čudil ko je lep pozlačen voz, ki je na silno velikim balonu visel, kakih dvanajst komolcov od mene poleg moje barke padel. V vozu je sedel mož in polovica ovce, ki je bila kakor pečena. Ko se je moje čudenje nekoliko vleglo, sim obstopil voz in moža s svojimi ljudmi.

Tu je mož nehal govoriti in zdelo se mi je, da je reči okrog sebe ogledoval. Ko sim mu povedal, da je grad tu pred nami Sultanov grad in da je to mesto veliko mesto Turčije, se je silno silno vstrašil, ker je mislil, da je kje drugej. »Da sim tako dalječ letel,« je rekel, »pride od tod, ker se mi je verv v balonu vtergala, s ktero sim ga vižal. Ako bi ne bili vi v balon vstrelili in ga stergali, bi bil menda kakor turški prerok Mahomed do sodnjiga dne med nebom in zemljo visel.« – Voz je dal potem veslarju, ki je barko vodil. Ovco je pa v morje vergel. Balon se je pa, ko je na zemljo padel, na drobne kosce raztergal.

 

 

Ker imam še priložnost, gospodje, en poliček sprazniti, je rekel Kljukec, ko je svoj peti zgodek končal, vam bom še nekaj povedal, kar se mi je par mescov pred zgodilo, preden sim se v Evropo vernil, nazadnje še nekaj druzega.

Zdaj pa gospodje, sim prav res že zaspan. Vošil jim je tadaj vsim lahko noč.

 

 

Več večerov so potem spet Kljukca prosil, svoje lepe in prijetne zgodke pripovedovati pa zastonj. Lepo navado je namreč imel, nič ne storiti, če se mu ni ljubilo. Nazadnje pa je prišel večer, po kterim so vsi tako hrepeneli. Sladko smehljanje je bilo gotovo znaminje, da jih bo Kljukec uslišal.

Medvedove kože sim poslal rusovski cesarici. Tudi ta se mi je v posebnim pismu zahvalila in povabila me je na Rusovsko. Pa pisal sim ji, da me ne mika tako dalječ iti.

 

 

Drug pot sim se peljal iz Angležkega v Indio. Psa sim imel pri sebi, kteri ni bil z zlatom izplačati. Nikolj meni goljfal. Enega dne, ko smo se bili še najmenj tri sto ur od suhega, se je nastavil moj pes. Skorej eno celo uro sim ga gledal s čudenjem, in povem to vsim oficirjem barke rekoč, da moramo blizo dežele biti; zakaj moj pes sledi zvir. Vsi so se mi smejali, pa zavoljo tega nisim nehal, vse dobro od svojega psa misliti.

Stara mačka ga je tako rada imela, kakor vsako svojih mladih, in silno nevoljna je bila, če je jerebica pre dalječ letela in se ni kmalo vernila. Med unimi šterimi so bile šteri jerebice, kterih je vedno najmenj ena jajca valila, tako da smo na celi poti vedno obilo divjadi jesti imeli. Zvestemu psu sim dal vsaki dan iz hvaležnosti za sto cekinov, ki sim jih po njem dobil, košice, včasi pa tudi celega tiča.

 

 

V poslednji vojski Anglezov s Španjolci sim se peljal po morju v terdnjavo, Gibraltar z imenom, ktero so Španjolci oblegali, svojega starega prijatla, nekega generala, obiskat, kteri je to terdnjavo tako hrabro branil, da si je slavo pridobil, ki bo njegovo ime sto in sto let spremIjevala. Veselje, da sva se zopet vidila, sva samo madva občutila in popisati se ne da; in ko se je to nekoliko ohladilo, sim šel z generalom po terdnjavi, viditi kakošna je in kako se oblegovavci sučejo. Z Angležkega sim silno dober peršpektiv prinesel. Z njim sim vidil, da se je sovražnik ravno pripravljal, veliko kanono s kuglo šest in trideset funtov težko na mesto vžgati, kjer smo stali. Povedal sim to generalu. Tudi on je pogledal skozi moj peršpektiv in spoznal, da imam prav. Z njegovim privoljenjem sim dal kar kanono z osem in štirdeset funtov težko kuglo nabasano pripeljati, in jo naravnam – zakaj kanonir sim, brez da bi se hvalil, da mi ga ni bilo para – tako natanjko, da sim si bil zvest zadeti.