Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož | normaliziran naslov = | avtor = Anton Ingolič | opombe = | izdano = ''{{mp|delo|Domovina}}'' št. 28... |
|||
Vrstica 111:
== 3. ==
Toda tudi ta dogodek ni spravil Joka iz ravnotežja. Nekaj dni ga je sicer čudno vznemirjal, potem pa ga je pozabil in njegovo življenje je teklo prav tako mirno kakor prej.
Ni ga pa pozabila Kobanovka. Dve nedelji pozneje se je oglasila po večernicah pri Joku. Ko je prišla, pa ni prijela za delo, marveč je togotna bruhnila iz sebe:
»Torej, kako misliš, Jok?«
Jok jo je presenečen pogledal, nato pa se je nedolžno nasmehnil in dejal kakor običajno na takšna njena vprašanja:
»Saj gre mati, saj gre.«
»Seveda gre! Tebi, toda kaj bo z našo Mico?«
»Z vašo Mico?«
{{prelom strani}}
»Z našo Mico, da. Kako misliš?« je ponovila odločneje. Ko pa se Jok vendar ni mogel domisliti, kaj je napravil Mici, je sedla za mizo in nadaljevala: »Mislila sem, da si svetnik, zdaj pa vidim, da si še slabši kakor najhujši ponočnjak. O, zakaj sem ti le odprla kočo! Naj bi te bili rajši pošteno premlatili!« Ko pa Jok še zdaj ni vedel, česa ga dolži, je spet planila pokoncu in se z dvignjenimi rokami ustavila pred njim. »Povej, ali se ti nič ne smili ubožica! Že ves teden je ne morem spraviti iz hiše; Gabova Liza je s svojim predolgim jezikom raznesla vajino sramoto po vsej fari, zdaj pa še tebe ni od nikoder!«
Jok je zazijal:
»Kaj imam vendar opraviti v vašo Mico?«
»O, križani Jezus, zdaj bo še pa tajil!« je začela vpiti Kobanovka tako na glas, da jo je bilo slišati na cesto. »Kdo pa je spal pri njej, če ne ti!«
»Spal?« je zajecljal Jok in zardel. »Saj sem vendar vso noč presedel na stolu!«
»Da bi ti kdo verjel!«
»Toda saj vendar lahko Liza pove,« je Jok skoraj zajokal.
»Seveda lahko pove in je tudi povedala, kako je bilo. O, da ne bi bilo tako! In to se je moralo zgoditi moji Mici,« je nadaljevala Kobanovka s pretresljivim glasom, nazadnje pa se je vsa skrušena sesedla za mizo in glasno zajokala.
Jok se je prestrašen oziral zdaj nanjo, zdaj na svete podobe, ki so visele po vseh stenah. Kobanovka pa se je kmalo utolažila, obrisala si je solze, sedla k Joku in dejala s prijaznejšim glasom: »No, Jok, saj to ni takšna reč. Vzela se bosta in vse bo dobro.«
Zdaj pa je Joka dvignilo:
»Vzela?«
»Seveda, saj ti si ji všeč in tudi ona menda ni napačna. Brez nič je tudi ne bom pustila od hiše. Pridi v nedeljo in se bomo zmenili.«
»Jok je nekaj časa molčal, ko se je Kobanovka odpravljala, misleč, da je vso stvar dobro uredila, pa je dejal nenadno trdo in odločno:
»Kakor mi je Bog priča, vam povem, da nimam z vašo Mico ničesar in je tudi ne bom jemal!«
»Bomo videli!« je še vzkliknila Kobanovka in odhitela.
Zdaj so nastopili za Joka hudi dnevi. Kobanovka je prišla še dvakrat; na vsak korak pa ga je ustavljal ta ali oni in ga vprašal, kdaj se bosta vzela z Mico. Najhujše pa je bilo v cerkvi, ko je Jok čutil, kako so uprte vanj oči vseh faranov. In ko je hodil s puščico po cerkvi, je videl, kako so se zadevali s komolci, in slišal, kako so si pošepetavali in se nasmihali. Celo gospod župnik ni bil več z njim tako ljubezniv. Jok je trepetal, da bo tudi on vsak čas spregovoril reči, o kateri pa se je čutil popolnoma nedolžnega.
In res, še prehitro se je zgodilo.
Že dve nedelji potem, ko ga je obiskala Kobanovka, mu je župnik v zakristiji dejal, naj se oglasi po večernieah v farovžu.
Župnik dolgo časa ni mogel z besedo na dan. Hodil je sem in tja po sobi, nato pa sedel in pobobnal s prsti po mizi in spregovoril, ne da bi se ozrl na Joka, ki je ves v strahu stal ob vratih in vrtel v rokah svoj oguljeni klobuk:
»Jok, kaj takega sem moral slišati o tebi. Tega nisem pričakoval. Pa če se je je zgodilo, to ne bi bilo najhujše, najhujše je to, da nočeš stvari poravnati, kakor jo mora poravnati vsak krščanski človek.«
Joku so se tresla kolena, v grlo ga je tiščalo in solze so mu silile v oči, vendar je spregovoril:
»Gospod župnik, nedolžen sem ...!«
A župnikov obraz je postal še nejevoljnejši:
»Tako nedolžen, kakor si bil pri Lenčkinem vasovanju, ne? Ali moreš tajiti, da si zjutraj ob treh prišel z Mico iz hiše?«
»Ne, toda ...«
»Ne bova lovila slepih miši, Jok. Star sem že in izkušen. Da ne bo med nama zamere in da se stvar uredi, kakor je prav, bosta prišla z Mico v nedeljo k zapisovanju. Saj tako ne moreš brez ženske in Mica ne bo napačna. Pred leti so sicer nekaj govorili, a od tedaj ni čuti o njej nič slabega.«
Župnik je že vstal, a Jok se še ni ganil z mesta; nekaj časa je še mečkal svoj klobuk v rokah, nato pa dejal:
»Toda tu je vmes še druga reč, gospod župnik ...«
»Nič ni vmes,« ga je prekinil župnik, ga potrepljal po rami in nadaljeval z nasmehom: »No, mežnaril mi boš kljub temu, čeprav boš imel polno kočo otrok!«
Jok je sicer drugi dan spet napeljeval po maši pogovor na to stvar, a župnik ga je zavrnil:
»Ne bodi otročji! Oženil se boš in amen!«
{{prelom strani}}
Kaj je zdaj preostalo ubogemu Joku drugega, kakor da se je vdal v svojo usodo!
== 4. ==
Na Jakovi svatbi je bilo veselo kakor že so nekatere ženske takoj opazile Mie!n e- imaš ti?«
dolgo ne. Zakaj bi tudi ne bi bilo, saj nih e merni obraz. Namigovale so si, a rekla ni Mica je dvignila o i, si obrisala solze hi ni pri akoval, da bo kdaj na Jakovi svatlbi, nobena ni esar. Le Gabova Liza ni mogla dr- pogledala, župniku naravnost v o i:
da se bo lahko v njegovi nizki ko i nasme- žati jezika za zobmi: » e bo tako, ne bo
»Saj ni napa en, dober lovek je. Samo, kaj ho eva tako ... in brez otrok...«
Župnik je še nekaj asa stopal po sobi, nato pa dejal Mici, naj gre po svojega moža. ez dobro uro je vstopil Jok. Župnik ga je prav tako osorno nagovoril kakor prej Mico:
»Kaj je z vama?«
»Saj sem se branil, gospod župnik«, je de- jal Jok ves prestrašen.
»Branil, branil že, toda jasno nisi pove- dal!«
»Saj sem hotel, pa me niste hoteli poslu- šati«, je Jok pogumineje nadaljeval.
»Pa povej zdaj, kako je!«
Jok je povedal župniku, kakšno zaobljubo je napravil in zakaj. Župnik se je nato dolgo zamislil, naposled pa izpregovoril:
jal, naplesad in napil. Bilo je, kakor bi se bil zgodil udež. Najbolj razigrana pa je bila nevesta. Le Jok se je držal že ves dan tiho in emerno. Na ve er se mu je sicer nekoliko razvezal jezik, tudi se je zdaj pa zdaj ozrl na nevesto, mo no iti zdravo, ki je kar kipela od življenja in se neprenehoma obra ala k njemu, podajajo mu najlepše kose mesa in nalivajo mu vina. Tudi plesat je šel, eprav se je tako nerodno vrtel, da se je videlo, da prvi pleše. Bili so trenutki, ko mu je bilo prav pri1jetrno pri srcu. emu tudi ne? Videl
ostala dolgo pri njem!« je pošepnila svoji so- sedi.
Toda vendar je ostala.
Minili so meseci. Jok se prav ni ni spre- menil. Mica, prej vesela in razposajena, pa je postajala edalje bolj zadir na. Najibolj jo je jezilo, ker so jo spraševali vedno pogosteje z besedami, še bolj s pogledi, kdaj bo zibala. Z Jokom je že takoj prve dni po poroki za- ela ravnati kakor s hlapcem, zadnje ase pa je postala naravnost tako strašna, da je bilo celo ponižnemu Joku dovolj. Šel je k
je, da je dobil v hišo krepko ženo, saj se je gospodu župniku in mu potožil svoje težave. zadnje ase že res naveli al kuhanja in dru- Župnik je takoj dal poklicati Mico.
gih ženskih del. Tudi nekam pretiha mu je »Kako je z vama?« jo je trdo prijel. postala hiša, Mica pa je imela glas, ki je kar Mica dolgo ni izpregovorila; ko pa je odmeval po hiši. Res, v asih mu je bilo, da župnik ponovno vprašal, je vendar z muko
»Kaj bi zdai rajši: ali naj razveljavim po- hi kar posko il, objel nevesto in zavriskal. povedala, da njun zakon ni takšen, kakršen roko ali zaobljubo?«
Toda vselej tedaj se je oglasilo od nekod ne- bi moral biti. Župnik se je zelo za udil.
kaj strašnega. Sredi smeha se mu je lice »Kako vendar? Kako pa je bilo tedaj pred zresnilo, beseda mu je zastala v grlu in stem- poroko ?«
nilo se mu je pred o mi ob misli, kako naj Mica je nekaj asa v zadregi gladila pred- spravi v sklad svojo zaobljubo in to, kar se pasnik, naposled pa je le priznala:
pravkar dogaja. Dobro je bilo, da ni utegnil »Saj ni ni bilo, gospod župnik «
Jok je bii) v hudi zadregi in ni vedel, kaj naj odgovori, zato je župnik nadaljeval:
»Ali boš ostal zvest svoji zaobljubi in boš ostal sam vse življenje ali pa bi rajši delil svoje življenjske skrbi in radosti z Mico?
mnogo razmiš/jati o tem, kajti že mu je na- »Tako?« je planil župnik od mize. »Vi ste Kaj ho eš? Eno ali drugo!«
pil starešina, že se je nevesta nagnila k nje- se torej drznile mene samega prevariti. Saj »Gospod župnik,« je Jok za el sramežljivo
mu, še celo Gabova Liza se je oglašala ne- tako nisem mogel verjeti, ko poznam Joka, in zmedeno, » e je tako, pa bi rajši Mico ...«; prestano: »Bog živi ženina, Bog živi!« Veno- toda tako ste napeljale re , da bi še samega •
mer si je želel, da bi as še no asneje pote- kal; a z grozo je moral kon no opaziti, ka- ko so svatje pospravili drugo jed za drugo, se naposled zabavali le še ob vinu; in že so za eli odhajati drug za drugim, še nekaj
| |||