Redakcija: 13:24, 16. julij 2019 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj →‎3. ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:33, 16. julij 2019 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj →‎4. Novejše urejanje →
Vrstica 192: == 4. == Na Jakovi svatbi je bilo veselo kakor že dolgo ne. Zakaj bi tudi ne bi bilo, saj nihče ni pričakoval, da bo kdaj na Jakovi svatbi, da se bo lahko v njegovi nizki koči nasmejal, naplesal in napil. Bilo je, kakor bi se bil zgodil čudež. Najbolj razigrana pa je bila nevesta. Le Jok se je držal že ves dan tiho in čemerno. Na večer se mu je sicer nekoliko razvezal jezik, tudi se je zdaj pa zdaj ozrl na nevesto, močno in zdravo, ki je kar kipela od življenja in se neprenehoma obračala k njemu, podajajoč mu najlepše kose mesa in nalivajoč mu vina. Tudi plesat je šel, čeprav se je tako nerodno vrtel, da se je videlo, da prvič pleše. Bili so trenutki, ko mu je bilo prav prijetno pri srcu. Čemu tudi ne? Videl je, da je dobil v hišo krepko ženo, saj se je zadnje čase že res naveličal kuhanja in drugih ženskih del. Tudi nekam pretiha mu je postala hiša, Mica pa je imela glas, ki je kar odmeval po hiši. Res, včasih mu je bilo, da bi kar poskočil, objel nevesto in zavriskal. Toda vselej tedaj se je oglasilo od nekod nekaj strašnega. Sredi smeha se mu je lice zresnilo, beseda mu je zastala v grlu in stemnilo se mu je pred očmi ob misli, kako naj spravi v sklad svojo zaobljubo in to, kar se pravkar dogaja. Dobro je bilo, da ni utegnil mnogo razmišjati o tem, kajti že mu je napil starešina, že se je nevesta nagnila k njemu, še celo Gabova Liza se je oglašala neprestano: »Bog živi ženina, Bog živi!« Venomer si je želel, da bi čas še počasneje potekal; a z grozo je moral končno opaziti, kako so svatje pospravili drugo jed za drugo, se naposled zabavali le še ob vinu; in že so začeli odhajati drug za drugim. Še nekaj dvoumnih opazk in Jok je ostal sam s svojo nevesto ... ~~Na Jakovi svatbi je bilo veselo kakor že so nekatere ženske takoj opazile Mie!n e- imaš ti?«~~ dolgo ne. Zakaj bi tudi ne bi bilo, saj nih e merni obraz. Namigovale so si, a rekla ni Mica je dvignila o i, si obrisala solze hi ni pri akoval, da bo kdaj na Jakovi svatlbi, nobena ni esar. Le Gabova Liza ni mogla dr- pogledala, župniku naravnost v o i: Ko so drugo jutro prišli bližnji sorodniki po Joka in Mico, da odidejo še na nevestin dom, so nekatere ženske takoj opazile Micin čemerni obraz. Namigovale so si, a rekla ni nobena ničesar. Le Gabova Liza ni mogla držati jezika za zobmi: »Če bo tako, ne bo ostala dolgo pri njem!« je pošepnila svoji sosedi. ~~da se bo lahko v njegovi nizki ko i nasme- žati jezika za zobmi: » e bo tako, ne bo~~ ~~»Saj ni napa en, dober lovek je. Samo, kaj ho eva tako ... in brez otrok...«~~ ~~Župnik je še nekaj asa stopal po sobi, nato pa dejal Mici, naj gre po svojega moža. ez dobro uro je vstopil Jok. Župnik ga je prav tako osorno nagovoril kakor prej Mico:~~ ~~»Kaj je z vama?«~~ ~~»Saj sem se branil, gospod župnik«, je de- jal Jok ves prestrašen.~~ ~~»Branil, branil že, toda jasno nisi pove- dal!«~~ ~~»Saj sem hotel, pa me niste hoteli poslu- šati«, je Jok pogumineje nadaljeval.~~ ~~»Pa povej zdaj, kako je!«~~ ~~Jok je povedal župniku, kakšno zaobljubo je napravil in zakaj. Župnik se je nato dolgo zamislil, naposled pa izpregovoril:~~ jal, naplesad in napil. Bilo je, kakor bi se bil zgodil udež. Najbolj razigrana pa je bila nevesta. Le Jok se je držal že ves dan tiho in emerno. Na ve er se mu je sicer nekoliko razvezal jezik, tudi se je zdaj pa zdaj ozrl na nevesto, mo no iti zdravo, ki je kar kipela od življenja in se neprenehoma obra ala k njemu, podajajo mu najlepše kose mesa in nalivajo mu vina. Tudi plesat je šel, eprav se je tako nerodno vrtel, da se je videlo, da prvi pleše. Bili so trenutki, ko mu je bilo prav pri1jetrno pri srcu. emu tudi ne? Videl ~~ostala dolgo pri njem!« je pošepnila svoji so- sedi.~~ Toda vendar je ostala. Minili so meseci. Jok se prav ni nič ni ~~spre- menil~~spremenil. Mica, prej vesela in razposajena, pa je postajala ~~edalje~~čedalje bolj ~~zadir na~~zadirčna. ~~Najibolj~~Najbolj jo je jezilo, ker so jo spraševali vedno pogosteje z besedami, še bolj s pogledi, kdaj bo zibala. Z Jokom je že takoj prve dni po poroki ~~za- ela~~začela ravnati kakor s hlapcem, zadnje ~~ase~~čase pa je postala naravnost tako strašna, da je bilo celo ponižnemu Joku dovolj. Šel je k je, da je dobil v hišo krepko ženo, saj se je gospodu župniku in mu potožil svoje težave. zadnje ase že res naveli al kuhanja in dru- Župnik je takoj dal poklicati Mico. gih ženskih del. Tudi nekam pretiha mu je »Kako je z vama?« jo je trdo prijel. postala hiša, Mica pa je imela glas, ki je kar Mica dolgo ni izpregovorila; ko pa je odmeval po hiši. Res, v asih mu je bilo, da župnik ponovno vprašal, je vendar z muko Vrstica 220 ⟶ 213: mu, še celo Gabova Liza se je oglašala ne- tako nisem mogel verjeti, ko poznam Joka, in zmedeno, » e je tako, pa bi rajši Mico ...«; prestano: »Bog živi ženina, Bog živi!« Veno- toda tako ste napeljale re , da bi še samega • mer si je želel, da bi as še no asneje pote- kal; a z grozo je moral kon no opaziti, ka- ko so svatje pospravili drugo jed za drugo, se naposled zabavali le še ob vinu; in že so za eli odhajati drug za drugim, še nekaj hudobca preslepile! Mati toliko da ni svoje grešne duše izjokala.« Mica se je spustila v jok, zatrjujo , da se je celo sama spo etka branila, toda mati jo je prisilila.

Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož: Razlika med redakcijama