Magjar ember in Budapešta: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' št. 61–64, {{mp|leto|1879}}
| vir = dLib {{fc|dlib|7HQ0Q52Y|s=1-3|61}}, {{fc|dlib|4N76W8SI|s=1-3|62}}, {{fc|dlib|Z69IZU8C2RAW4R4C|s=1-3|63}}, {{fc|dlib|G1G04HQN|s=1-3|64}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano =
 
Ker ravno uže govorim o znanstvenostnih odnošajih magjarskih, naj opomenim še, da posebno mojo pozornost so budile sto in stovrstne, prezalo in mično oslikovane knjige za nežno magjarsko mladino. Vidiš jih v najokusnejših oblikah v mnogobrojnih knjigotr{{prelom strani}}govnicah vse polno na prodaj. In sploh se moraš čuditi premnogobrojnim knjigam v magjarskem jeziku in prerazličnega zapopadka Magjar rad govori, pa tudi rad piše! Res je razen mnogo originalnih dél polno tudi kompilacij in prevodov iz zapadno-evropskega slovstva, kajti Magjari dandenes v svoj jezik prevedó skoraj vsako znamenitejšo slovstveno novost. Čudom sem se čudil, zagledavši v magjarskem prevodu tudi slovito dr. Makenzie Wallacevo knjigo, v katerej ta Anglež, ki je več let bival v Rusiji, še dosti objektivno in častno govori o ruskej državi. Ako pa vrhu tega še v poštev vzamemo dosti nad dve sto v magjarskem jeziku izhajajočih novin, kakor tudi to, da največa masa prostega kmetskega naroda magjarskega ima gotovo sila malo uma in zanimanja za slovstvenost, moramo tembolj priznavati izgledno patrijotično delovanje in požrtvovalnost magjarsko v obziru slovstvenem.
{{prelom strani}}
Bil je lep, jasen predzimski popoludan.
 
Moj tovariš je peljal me v tako zvani mestni gaj, ležeči malo iz mesta ob severo iztočnem
boku Pešte. Lepo zares in tem ugodneje je meščanom to poletno zračišče, ker je jedino v Pešti. Mej visokimi topoli in jagnjedi in mej raznimi drugimi nasadi izpeljane so gladke
ceste in steze, in v sredi gaja je tudi malo jezerce z nekoliko magjarsko trobojnih čolnov.
To je nekaj „pratra" dunajskega. Tu sem v lepih dnevih vreva peštanski veljak in prostak krepil se z dobrim steinbruchskim pivom. Tudi denes so prikazovali se — ali samo aristokratje. Ali baš te je moj tovariš željno pričakoval. Sedeli so na ličnih, s svojim rodbinskim grbom označenih kočijicah, vpreženih v jeden, večjidel pa v dva in tudi v tri pare lepih konj ogerskih, in tekmovaje z njih brzovitostjo so tirali jih v divjem begu zopet in zopet po istem, gladkem, navlašč za to odmenjenem cirkusu ob gaji. Bilo je do petdeset kočij in na njih magjarski magnatje, razni državni dostojanstveniki in mej njimi tudi polno — židovskih aristokratov in bogatašev. Moj tovariš je vzlasti svoje magnate poznal vse, imenoval mi zapored njihova imena, ter o vsacem brž povedal kako životno črtico s takim ognjem, da sem lehko videl, kako ponosen je on na te svoje boljšake. Jaz sem navlašč strmeval, čudil in delal se, kakor da tudi kaj posebnega vem o vsacem, akopram sem spominjal se jih najbolj le po imenu. Hotel sem s tem laskati njegovemu patrijotičnemu zavzimanju. Ali tudi židje so vozili se v jednako sijajnih kočijah, in njihovi konji so bili še bolje poskočni in rejeni! In ko sem tovarišu sprožil to misel, vlegel se mu je temen oblak na obraz, in rekel mi je odkritosrčno, da mnogo mnogo teh magjarskih velikašev ima od svojega nekdanjega silnega premoženja dandenes skoraj samo še svoje plemenitaško ime, kočijo in konje, — vse drugo njihovo pak je po največ uže v židovskih rokah. Zato, pristavil je, naše magnatstvo iz celega srca črti žide ter jih društveno popolnem prezira. „To je pa vaš Istočy pravo imel, ko je govoril, da v toliko in toliko letih bodo židje izpodrinili in potopili narod magjarski v ogerskem kraljestvu, ter da zategadelj kaže, da bi se židje poslali nazaj v njihovo obljubljeno deželo," rečem jaz in vprašam: „Zakaj je po tem takem Tisza tako potezal se za žide?" „Da," odgovori mi tovariš, „Budapešta ima 80.00O židov, in po vseh naših mestih so kapitalisti skoraj izključljivo židje! Ti bodo do nazega ogulili naš narod. Ali kaj hočemo? Tisza je naš dobri patrijot, ali on izprevida, da židje s svojo trgovino mnogo pripomogujejo državi — zato jih nij hotel javno žaliti." Da res, če, kakor{{prelom strani}} slavni nemški kulturhistorikar Hellwald pravi, so židje kužna prisada na velikem telesu slovanskem, to so ti ljudje pravi udav (boa constrictor) za mali narod magjarski. V mestih magjarskih so ti uže gospodarji, in rad verujem, da v magjarorszagu si pripravljajo svojo novo židovsko kraljestvo!
 
Po teh občih opazkah o Budapešti in bitji magjarskem je vzlasti še mikalo me poznavati društvene razmere v Budapešti. Ali kar se tu vidi po javnih shodiščih, gostiščih in zabaviščih: to ima večjidel le temno senčnato stran. Iz gledališč so Magjari uže skoraj dosledno izrinili nemške predstavljače, vendar se po zimi še v dveh igra nemški. Jaz sem bil v magjarskem „deželnem gledališči", ko se je ravno predstavljala igra „Columbuš", katera je v tako zvanih „podobah" spisana magjarski. Igra je slaba in prikazovala se je slabo. Ali ker je vsaj po jednem koupletu tudi jeden Magjar-ember ob jednem s Kolumbom stopil na tla amerikanska, ter brž osupneno-zijajočim Indijanom popeval o svojem prelepem daljnem magjarorszagu — je silno hvaležno občinstvo navdušeno rokoploskalo in avtorja klicalo na pojav. Jednako je bilo polno burnega eljen-vpitja, kadarkoli je v kakej popevki vsaj količkaj melodije bilo zaznati: navadno magjarsko petje je namreč večno jednolično zadiranje. Sicer je pa to gledališče vrlo bogato in praktično urejeno. Tudi drugo magjarsko „narodno gledališče" je lepo in je dobro obskrbljeno Novo operno gledališče pak, ki je po vanjskem uže blizu dovršeno, je zares velikansko, in bode menda presegalo še dunajsko.
 
Po dveh takozvanih „Orfeumih" predstavljajo se nemški in drugonarodni umetnjaci, vzlasti iz zapadnega sveta. V njih vidiš sem ter tja zares marsikaj umetno-zanimivega in spretnega. Večjidel pak so to dragi prostori, po katerih se po besedah in ponašanji skoraj do skrajne skrajnosti streže le poltnemu poželjenju. Ženske ti nastopajo malo malo da ne v samem evinskem kostumu, in tu se potlej taka predstavljačica ne sodi po svojej umetniškej veljavnosti, ampak žanje vselej toliko živahnejšega pleska, kolikor mičnejša je po telesu in brezobzirnejša po ponašanji. Tako je neka angleška polnouda popevateljica sicer strašno hripavo — ne morem drugače reči — regetala svoje albijonske narodne; ali občinstvo jo je s frenetičnim vriskom hvalilo, ker je tako dobro znala pokazati, kar poslušatelji po njenih angleških besedah nijso razumeti mogli. Jednako, ako ne dogodi, da kaka tuja taka umetnica poprime izjemno kako magjarsko „kantato", zbesné pričujoči Magjari, katerih je tu najmenj, takoj v tak vrišč in navdušeni ropot, da se vse trese in poka. Kljub vsemu temu pak sta „Orfeuma" večer za večerom obično dobro obiskana, vzlasti od židov, pa tudi peštanski nežni spol brez dostega premisleka in zarudevanja precej gosto sedeva v teh opolzlih zavodih.
{{prelom strani}}
4.381

urejanj