Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 701:
{{prelom strani}}
==XIX.==
Gospodičina! Mislim in dozdeva se mi, da sem Vam uže zadosti povedal pravičnega in resničnega, pa ker mora biti vsake stvari jedenkrat konec, naj bo konec tudi mojih pisem.
Če nijsem storil vselej svoje dolžnosti, t. j. če Vam nijsem mogel z vsakim pismom izvabiti prijazen nasmeh, kaj morem zato? Srce moje nij nič krivo, roka moja desnica bi tudi bila pisala kaj boljšega in pero tudi, nego moj duh, ta je tako trmast in neokreten, da me je zapeljal včasih predaleč in je celo zakrivil, da mi je spodrknilo jedenkrat, ali sem se itak zopet pobral in se postavil v prejšnje stanje, kakor pravijo juristi.
Zdaj se bom suspendiral malo in oddahnil, zbiral bom novih močij, in kadar bom zopet imel kaj povedati, Vam bom vse povedal, saj veste, da ne molčim rad, čeravno bi bilo včasih dosti pametnejše molčati nego govoriti.
Tudi iz oportunstva bom zdaj molčal nekaj časa, ker se zemlja nekako maje pod menoj in ker nobeden spectabilis ne sme govoriti, kadar, kar in kakor bi sam hotel, ampak ravnati se mora po raznih okolnostih in čakati tudi dokler pride na vrsto in pa paziti mora, kaj misli govoriti, če sploh sme povedati katero pravično in resnično.
Če Vam bode dolg čas po meni, hočem reči, po mojih pismih, mi bode to najlepša nagrada za ves trud, katerega sem imel nekoliko, če tudi ne preveč; ako Vam ne bode dolg čas, je to znamenje, da so bila moja pisma zares „neslana", kakor mi je bil povedal lani neki dopisnik ali kaj je bil, od Drave v „Slovenci", ko je bil široko odprl svoja usta ter je slavo pel nekemu dopisu iz Amerike.
Kar se soli tiče, je prav prodaje soli v avstro-ogrskej državi „monopol", in ker ravno pri nas nekateri ljudje mislijo, da imajo monopol za to ali ono reč, se nijsem hotel kregati ž njimi, ampak tiho sem bil in solil sem svoja pisma po mogočesti s svojo lastno limitno soljo, kolikor sem je zmogel, in še o sreči je treba govoriti, da nijsem preveč zasolil jednega ali druzega pisma, kar bi tudi mogel storiti vaš spectabilis, to mu verjemite, spectabilisu, ki nikoli ne laže za denar, k večjemu pove zastonj katero ne čisto pravično in resnično, kar se pa vsakemu človeku prigoditi more, ne da bi ravno delal dolozno t. j. s hudobnim namenom ali „mala fide".
V spectablarskem jeziku znamenje „mala fides" hudobno vero, in vsled tega znamenje, „bona fides" dobro vero, toliko latinščine je, mislim, lahko razumeti, in vsled tega, če sem pisal „bona fide" t. j. v dobrej veri, da koristim kaj, niti nijsem mogel pisati „mala fide", kar je povsem jasna stvar, katerej nij treba daljnega komentara.
{{prelom strani}}
Navdaja me torej zavest, da sem storil nekaj dobrega dela in čisto nič hudobnega, ker nijsem imel namena hudobnega kaj storiti; sicer pravijo juristi, da tist hudobni kriminalni dolus včasih v samem dejanji leži, in potem, ko bi hudobni namen zares uže sam po sebi tičal v mojih pismih, bi pač slaba bila za me in težka odgovornost bi me čakala pred sodnim stolom zgodovine slovenskega slovstva.
Moj namen, dober ali hudoben, to mi je zdaj vse jedno, je bil: kratkočasiti po mogočnosti naš nežni spol, naše slovenske gospodičine in gospé in kratkočasil sem jih zares razen jedne gospé, katera se nikakor nij hotela dati kratkočasiti od mene, ampak celó razjezila se je bila. Zdaj se bo tudi ona morala potolažiti in umiriti, ker bodemo Slovenci v prihodnjem meseci septembru, ko se snide kranjski deželni zbor, morali vse pozabiti, kar je dozdaj bilo. (Tako nam je te dni vsaj nasvetoval dopisnik G. z Notranjskega.)
Ker se mi je tudi prikazal zamenik
| |||