Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 849:
Ta misel je še sredi polnoči ni pustila. Zgodilo se je, da se je dvignila s postelje in pogledala na ulico, če ne beži po tlaku on.
{{prelom strani}}
==22.==
Mračen večer je bil, ko Rezika ni mogla najti Bruna ne na ulici ne v gostilni in je stopila v njegovo sobo. Sedel je na kovčegu in bral časopis. Ozrl se je nanjo in se dvignil.
»Ali si že prosta?«
Pozabil je bil nanjo. Z naglim pogledom je preletela sobo. Začudila se je, ko je videla vse pospravljeno. Njegovih predmetov ni bilo ne po oknih ne po policah več.
»Kam si del svoje stvari?«
Trepetala je, njene oči so zrle prodirno kot oči sodnika.
»Kam?« je dejal Bruno; zadrega mu je stisnila grlo. »V kraj. Ali ne smem imeti stvari v redu?«
Rezika ni zinila niti zloga. Njen pogled je izpraševal dalje; Brunove besede niso zadostovale.
»V kovčegu je vse!«
Na te besede, ki so padle kot breme na njeno dušo, je zrla še par trenutkov njega in sobo, ki je niso oživljali njegovi predmeti. Nato je pobledela. Mislila je, da se zgrudi na tla. Skozi stisnjene, jok zadržujoče ustnice, je dejala:
»Uteči mi hočeš.«
Bruno jo je zrl z nevšečnim pogledom človeka, čigar najtajnejša namera je bila z eno potezo razgaljena. Molčal je. Rezika je hotela prekiniti govoreči molk, ki je tolkel z ostrino na njeno srce; skoro kriknila je:
»Ti mi hočeš ubežati!«
»Ne,« se mu je izvilo iz grla. Nato jo je ujel, da se ni zgrudila na tla.
Naslednji dan so bili predmeti zopet na svojem mestu. Bruno se je smehljal, niti z eno besedo se ji ni približal. Bil je brezbrižen za vse.
Rezika je pazila na njegove besede in na njegovo vedenje. Vse breme skrbi je ležalo na njeni duši.
Vprašala ga je po dolgi muki:
»Kaj bova storila? Zgovori se, kaj nama je storiti?!«
Počasi je prodrla jasnost izgovorjenih besed v Brunove možgane. Dejal je in skomignil z rameni:
»Kaj naj storiva? — Saj niti ne govoriš o tem nikoli.«
Rezika je strmela nanj dolgo časa, žalost je ležala v njegovih očeh. Kot dva nepremična kipa sta bila. Spregovorila je počasi, da se je slednja beseda razločno zasadila v njegovo zavest.
»Ti si mi izbegaval. Poročiti se morava ali storiti karkoli!«
»Stori karkoli!«
{{prelom strani}}
»Dobro,« je dejala Rezika komaj slišno na nervozno in nepremišljeno Brunovo besedo. »Dobro.« Solza se je prikazala v očeh, a se ni utrnila; pretrda je bila.
Bruno je videl, da je njegova vse zametujoča beseda zarezala pregloboko. Zametavala je z eno kretnjo tisto, kar je napolnjevalo Rezikino življenje z neprodirno skrivnostjo, radostjo in bridkostjo.
Dejal je nato:
»Pojutranjem zvečer me počakaj!«
Samo pokimala je.
==23.==
Prišlo je poglavje Rezikinega življenja, ki se ga je ubogo dekle le z ogabo v srcu spominjalo. Vsega ni razumela. Le podmolklo je udarilo v njene možgane, ko jo je Bruno pritiral v tujo hišo, pred umazano žensko, ki je govorila ogabne besede. Bežala je od nje in od Bruna, preskočila stopnjice, šele na ulici se je pomirila. Greha zoper človeško naturo ni hotela storiti, materinstva ni marala opljuvati na najogabnejši način ...
Ko sta se po dolgih dneh izogibanja zopet videla z Brunom, mu je dejala:
»Poročiti me moraš!«
Bruno je molčal.
»Kaj misliš? Ni mogoče drugače. Pri nas je tako, da se drugače greh izbrisati ne dà.«
»Čudna navada.«
»Sicer mi mati umrje; oče ubije tebe in mene!«
Težka misel je zakljuvala v Brunovem čelu. Čez nekaj minut je dejal s kretnjo, kot da je plačal nadležnega dolžnika:
»Poročim te!«
Rezika je bila žalostna te odločitve, ker ni bilo niti drobca srca v njej.
Bruno pa je pristavil, kot bi zabijal žebelj v rano: «Poročim te; toda nimam denarja. Živil te bom, vse drugo preskrbi, če hočeš!«
»Bom,« je dejala Rezika in je še tisti dan zlagala tole kratko pismo:
<p align="center">»Dragi oče, ljuba mati!</p>
Zdrava sem in se mi godi dobro, poročim se. Srečnejša bom, če mi pomorete k temu, potem vaju ne bom nadlegovala nič več! Pustite me v sreči, ako Bog da, ali v nesreči, ako mi je namenjena.
Vaju pozdravlja hči Rezi.«
Oče je odpisal:
»Draga hči, če rabiš kaj, pridi in pogovorili se bomo; ljudje smo in ne volkovi.
<p align="right">Tvoj oče.«</p>
==24.==
Rezika se je pravkar vrnila od doma. Temnega večera je bila prišla v vas, pred zarjo je odšla. Šla je k Brunu in ga je našla doma. Sedel je na {{prelom strani}} stolu in kadil cigareto, dim je leno puhal pred se in razmišljal na vse, kar se je bilo zgodilo.
Mešana čuvstva so ga polnila. Bila so čuvstva ugodja, spomini na lepe ure hrepenenja, ki se nikoli ne izpolnijo, a so se izpolnile in izgubile na svoji mikavnosti. Bil je vmes neugoden občutek človeka, ki je zvezan z žensko in ne more stran, a ga neugnana kri žene kamorkoli.
Varal se je v ljudeh, ki jih je srečal pod tem nebom. Njegova mladost je potekla na jugu; malo je delal in več stradal. Nemirna kri ga je gnala za sledjo deklet, pa ga je bilo groza običajev, da ne obleži z zleknjenim telesom sredi vasi ali na cesti kje. V deželi severnjakov, ljudi, ki so navidezno brez čuvstva, je drugače. Nagovoril je dekle in jo je prijel za roko, oče mu ni padel z nožem za vrat.
Pa so vendar strašni in nepreračunljivi ti ljudje. Kakor pisana postava so; brez noža, a ne ubežiš pred zakonom, ki je ukoreninjen in svet ter se je pisal sam iz roda v rod.
Bruno je čutil, da je neizbežno, kar ima priti. Udal se je. Iz tega je izvirala njegova brezbrižnost. Kot človek, nad komur je izročena smrtna obsodba: bodi karkoli! Ko je Rezika ta dan vstopila, se je jedva okrenil.
»Ali si že prišla?«
»Sem,« je dejala in sedla na stol čisto v kot sobe.
Malomarno je čakal njene besede, kot da ga v nobenem slučaju ne more niti razžalostiti ne razveseliti.
»Vse je urejeno. V enem mesecu se lahko poročiva.« Bruno je bil nervozen. Ogorek cigarete je vrgel v kot, z ustnikom se je igral in ga vrtel med prsti.
»Boš pisal po svoje listine?«
»Bom,« je dejal.
Nato sta bila tiho. Bruno se je pogreznil v misli. Njegov obraz je kazal mračne poteze. Rezika je položila trudne roke na kolena in gledala tega človeka, ki se poganja zanj, kot da zavisi njeno življenje od njega samega.
Ljubila ga je takrat najčisteje, ko ga je poznala najmanj. Ko je razumela jezik in se je beseda za besedo vtisnila v njeno srce, se je podoba tega človeka naenkrat spremenila. Poteza ženstva je bila na njem, samoljubje in namišljeni ponos, lahkoživje in sentimentalnost posebne vrste. Njen moški ideal je bil drugačen. Kakor da se je Bruno spačil pod njeno roko. Ali je kriva ona?
Med nju je zazijala razpoka. Kaj je bil v preteklosti? Komu izroča usodo svojih otrok? S tem človekom bo delila dneve in noči, ure in minute? In vendar se sredi brvi ni mogoče obrniti. Ena sama pot je, četudi pregrenka v svojem dvomu.
»Bruno,« je dejala Rezika z milim glasom. »Še eno besedo ... Kakšno bo najino življenje?«
Bruno je prižgal novo cigareto, glava mu je plavala v višnjevkastem dimu in je dejal: »Kakšno? Tako.«
{{prelom strani}}
Skomignil je z rameni. Nato je dejal zopet:
»Saj veš, kakšno!«
»To ne zadostuje,« je drhtelo iz Rezike. »Stopila bova v zakon za vse življenje, ti pa si tako lahkomišljen.«
»Kaj naj storim?« je odmevalo iz Bruna. »Kakšen sem?«
»Rad me nimaš nič več tako,« je pristopila k njemu in položila roko krog njegovega vratu.
»Rad te imam!« ji je gledal v oči, ko ga je zganila njena mrzlična bližina. »Kaj naj storim, da boš verjela? Prisegam ti!«
»Ni treba! Ni treba! To se spozna drugače ...«
Nagnila je glavo na Brunova prsa in jih je močila s solzami ...
==25.==
V temno poslikani sobi je viselo v ogromnih okvirjih par svetih podob; nad klečalnikom je bil velik križ s Kristusom in blagoslovljeno vodo. Za pisalno mizo je sedel duhovnik v črnem talarju, nasproti je sedela Rezika.
»Kaj vam teži srce?« je vprašal z mehkim glasom duhovnik.
»Bojim se, kaj bo. Tako težko mi je v duši.«
»Zaupajte!« je dejal duhovnik, ki so mu curljale besede iz ust kot iz knjig naučene. »Molite in vse bo dobro, potrpite in vse bo premagano. Bog nam pošilja križe in težave, da bi nas lažje izveličal; za vse mu moramo biti stokrat hvaležni.«
Rezika se s temi besedami ni zadovoljila, v srcu je kljuvala druga misel. V njeni duši se je gnetel trd vozel in se zadrgaval od dne do dne. To so pa gole besede. Kam naj jih dene, ko pa je lačna drugega?
Dejala je: »Bojim se, prečastiti, da me mož ne bo ljubil.«
»Dvomi vas mučijo?« je prevzel duhovnik po kratkem premolku. »Zakon brez ljubezni je pekel.«
»Če ga vzamem, padem v sramoto.«
»Kadar izbiramo med večjim in manjšim zlom, vzemimo najmanjšega. Večje zlo pa je vselej greh, ki ga moramo popraviti. Če pa si naložimo že sami kazen za greh, moramo biti tega veseli, da ne bomo na onem svetu trpeli. Tako je in nič drugega!«
Besede so padale kakor obsodba na dekletovo srce. Zdrgetala je in solza ji je zablestela v očesu. Zadrževala je jok, ker se je sramovala.
Duhovnik je videl njeno solzo in se je vznemiril za hip. Za tolažbo so lahko padale olepšane besede nanjo:
»Pomirite svoje srce. Ljubezen pride mnogokrat šele v zakonu. Od vas bo pogosto odvisna.«
Rezi se je dvignila. Duhovnik ji je dal podobico. Poslovila se je.
Pred vrati je postala s podobico v rokah in ni vedela, kam bi krenila.
{{prelom strani}}
==26.==
| |||