Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.024:
{{prelom strani}}
==26.==
Priprave za poroko je izvršila Rezika sama. Kupovala je in uredila stanovanje; Brunu se je zdelo vse to odveč.
Čas je bežal naglo in v skrbeh, pri tem je Rezika pozabila misliti na vse drugo. Le včasi so vstale čudne podobe pred njo in so se zarastle s kremplji v njene možgane.
Ena izmed podob je bila neznana ženska, ki je prišla v hišo in vprašala po nji. Ko je odšla, je vstala pred njo slika Bruna, zločinca, ki ga je vojna osvobodila iz ječe. V zavest ji je stopilo dejstvo, da nikoli neče govoriti ne o preteklosti ne o domačih ljudeh.
Vprašala ga je: »Povej mi po resnici, ali si bil kdaj v ječi?«
Njegove oči so spremenile blesk: »Čemu me vprašuješ?« Gledal jo je prodirno. Kaj je bilo v dnu teh oči? Rezika se je preplašila, izrečene besede ji je bilo žal.
»Nič,« je dejala. »Saj ni nič.«
Nato ga ni vprašala nič več. Počasi je obledel vtis, ki ga je napravila nanjo nova vest. Končno jo je smatrala za laž, iz neznanega vzroka izmišljeno.
Poroka ni bila sijajna. Par znancev, izmed sorodnikov nikogar. Dolgočasje se je paslo pri mizi; Rezika je bila vesela, da je minilo.
Ko sta ostala sama v poročnih oblekah v sobi, za njuno življenje pripravljeni, je vzkipelo v srcu mlade žene. Izbrisano je vse, greh in sramota, novo življenje se začenja, srce je stokrat razbremenjeno.
In vendar ni bilo. Silno je čuvstvo ženske v trenutku, ko vidi, da je dobila v roke usodo ene družine in stoji med predmeti, ki so njena last, v kraljestvu, ki ga vlada sama. V dnu te zmagoslavne radosti pa je trnek, ki ubada kot otrovana igla.
Z mešanim čuvstvom sreče in nesreče se je vrgla Brunu v naročje, kot bi hotela reči, zdaj sem po zakonu tvoja, bodi še ti moj. Tu je mejnik življenja. Začniva novo!
Bruno jo je držal v naročju. Jecljal je nerazumljive besede o ljubezni tudi on ...
Dasi sta se spoznala do intimnosti že poprej, so naslednji dnevi potekali v tisti mirni sreči zakonskih ljudi, ki z vso obzirnostjo in vse odpuščajoče otipavajo dušo drug drugega; to so dnevi, ki ustvarjajo razmerje mej njimi.
Rezika in Bruno po svoji naturi nista bila gospodujoča, razmerje sluge in gospodarja se je med njima enakomerno razdelilo. Rezika je postajala srečna. Bruno je kazal več skrbnosti kot prej.
Videti je bilo, da je prišlo njuno življenje v enakomeren tir zakoncev in se ne bo spremenilo do smrti enega izmed obeh.
{{prelom strani}}
Rezi se je pokesala, da je slabo sodila o možu. Pogladila mu je lase: »Grdo sem mislila o tebi!«
On se je nasmehnil.
==27.==
Parnik s potniki se je vračal z nedeljskega izprehoda k obali. V gorenjih prostorih sta sedela Bruno in Rezika in se molče razgledavala po obronkih zemlje, ki so se ločili in padali kot ogromni črni valovi.
Reziki je padla torbica na tla. Pobral jo je gospod, ki je sedel nasproti ter jo je neprestano opazoval. Rezika se mu je zahvalila; ta se je nasmehnil. Nasmehnila se je tudi ona.
Ko sta Bruno in Rezika prišla domov, je Bruno stopil žvižgaje po sobi, nato je zalučal ustnik za cigareto v kot.
Rezi ga je pogledala in molčala. Stopila je in hotela pobrati ustnik.
»Ni treba. Torbico bi si bila pobrala.«
Gledala ga je, kot bi hotela ugledati njegovo neočito misel. Spoznala je, da je ljubosumen že od dneva poroke dalje, dasi je prikrival čuvstvo.
»Kaj me gledaš?« ji je dejal rezko.
»Kaj bi ne gledala? Če mi nekdo, ki ga ne poznam, pobere torbico, ali je to greh?«
»Za tebe ni! Kaj bi moralo še biti?«
Rezi je bila užaljena. Nekoliko prirojene trme je zaplalo v njenih žilah.
»Če jo spustiš nalašč na tla, nikoli! Pri tem pa se še nasmihaš.«
»Bruno!«
Bruno je bil zdaj bled, zdaj rdeč. Trepetal je, čudni tresljaji so mu krčili prste. Ustrašil se je samega sebe in svoje razgrete krvi. Odšel je in se vrnil šele pozno v noč ...
Rezika ga je pričakovala z objokanimi očmi. Prosila ga je, naj ji oprosti, če je delala slabo, dasi se ne čuti krivo. Poljubil jo je in bil navidezno miren.
Gledal je strop, misli so ga bičale, da ni mogel spati. Vse se je spremenilo v njem in okoli njega. Novi način življenja ga je vrgel iz kolesnic. Skrbnost ženske, blagodejnost toplega ognjišča ga je pričarala. Vžigala mu je znamenje ljubosumnja v čelo, bil je nemiren še na delu. Iz ugodja in bridke strani tega življenja pa ga je klical šum prejšnjih dni, razposajenost mladih ur in objestnost šumeče družbe ...
Ko je ta večer zopet pogledal v življenje, ki ga skoro ni več poznal, se mu je zazdelo vabljivejše kot poprej. Pozdravili so ga znanci s krohotom in bilo ga je sram odvisnosti.
In vendar ga je žena s solzami ljubezni sprejela, ko se je vrnil domov. Srce se mu je razklalo na dvoje, dvema hlapčevati je nemogoče.
{{prelom strani}}
Od tistega dne se je naselil nemir med stene njune navidezne sreče. Sumil jo je za malenkosti in pod pretvezo jeze je zapuščal dom. Vračal se je pozno po noči, Rezi ga je pričakovala s solzami.
Rekla pa mu ni besede. Zaklenila je v sebi vse, le objokane oči so pričale, da njeno srce ni brezčutno.
Njen udani molk pa je Bruna nezavedno jezil. Vedel je, da dela ženi krivico, pa je hotel zato njenega protesta, njene sodbe in obsodbe, zdelo se mu je, da se za molkom skriva nekaj strašnejšega, kar ne more v besedo. Imel je občutek zavratne misli, ki visi nad njim in ne ve, kdaj ga zadene.
==28.==
Dnevi pred porodom so bili za Reziko mučni. Kadar je potrebovala največje ljubezni in opore, se je Bruno najbolj izogibal doma. Nagonska navezanost noseče žene na moža ni našla opore.
Bala se ga je vprašati, kam hodi. Ni se vračal vinjen. Molče se je slekel in legel v posteljo. Ni slutil, da njegova žena pod zaprtimi trepalnicami v mislih na njega še bdi in ne zaspi še dolgo potem, ko on diha pokojno spanje.
Rezika je občutila, da ji trga notranjost grenka slutnja, ki se je vselej zopet spovračala, kadar jo je odgnala. Grenkoba te slutnje je bila v nosečnosti še hujša.
Tolažila se je, da je njegove odtujitve nekoliko kriva ona. Čudna je in razdražena. Njeno telo ne more nuditi istih mikavnosti kot prej. Zato zahaja v družbo, da se raztrese. Vselej pa je stopila pred njene oči ženska s črnimi obrvmi, ki jo je videla prvič v njegovi družbi.
V teh mukah je bledela, njeno telo je pojemalo, po vsem telesu so stopile modre žile s strahoto na dan. Bala se je za otroka.
Ko je držala novorojeno dete v naročju, je bila presrečna. Deklica je imela prečrne lase svojega očeta in materine oči. Rezika je trepetala, veselja je vriskalo njeno srce, ko je otrok jokal in razodeval polno silo novega življenja.
»To je moje dete!« je božala njena roka otrokove lase, ki so se mokri oprijemali glave. »To je dete, radi katerega sem trpela in stopila v novo življenje. Zdaj vidim: ne radi moža, radi tebe, ki si moje in boš moje na vekomaj.«
Poljubila ga je, solze so močile otroka.
Ženska, ki je stala poleg nje, je dejala: »Ne jokajte!«
Jokala pa je na tihem od radosti, ker je našla edino bitje, ki bo njeno in se mu bo ona vsa darovala.
Tiste dni je postal tudi Bruno drugačen. Tisto noč trpljenja in pričakovanja deteta ga ni bilo doma, dasi so ga iskale njene oči. V srcu {{prelom strani}} pa je dejala, da mu ne bo odpustila. Ko je zagledala otroka, je pozabila na vse.
Kadar je v jutro stopil tiho v mir sobe in s strahom pogledal v polmrak postelje, se je smejala iz belih rjuh.
»Glej,« je dejala in Bruno se je nagnil nad sveženj, ki je ležal poleg nje. Starikav obraz otroka je spal. Nato je pogledal na ženo, ki se je zdela lepša kot kdaj poprej. Nagnil se je nad njo in jo je poljubil nežno z ljubeznijo in spoštovanjem pred njenim materinstvom.
V njeno srce je šinila topla zavest: Saj ta človek je dober! Ta zavest je prevzela še njeno telo; začutila se je čilo.
»Potrpi! Vse bo navskriž! Jutri vstanem!«
»Ne smeš! Delal bom jaz, pomagal bom jaz!«
Nasmehnila se je tem besedam. Ni jim verjela, a lepe so bile za žensko srce.
Bruno je kazal vso svojo skrb proti nji. Ko je Rezi vstala in hodila bleda po kuhinji in po sobi, je hodil za njo in stregel njenim rokam.
Parkrat je prebledela in sedla na stol. Bruno je dejal: »Prehitro si na nogah!« Ona pa je odgovorila: »Saj nič ni. To pride in gre.«
In je zrla vanj z napetimi očmi, kot da išče v njem odgovor za neznano, ki je polnilo njeno dušo.
»Kaj misliš?« jo je vprašal mož.
»Mislim, želim, da bi bilo vedno tako.«
Bruno se je samo medlo nasmehnil. Prvo čuvstvo očetovstva je bilo premagano. Sijaj žene, ko je ležala v belih rjuhah, je ugasnil. Delo mu je že presedalo. Počasi je opuščal uslugo za uslugo, polagoma je izostal. Rezi mu tega ni zamerila. Zlato oko ga je videlo zlatega.
==29.==
Ko je nekega večera prišel Bruno domov, je otrok vekal, žena pa je ležala brez moči na postelji, njeno oko je iskalo pomoči.
»Kaj ti je?«
»Ako se le zganem, mi izkaplja zadnja kapljica življenja.«
Ko je dospel zdravnik, je bila že pozna ura. Počasi je umil roke, počasi se oprl na rob postelje ter smehljaje vprašal: »Kako vam je, gospa?«
»Umrem, če mi ne pomorete.«
Dali so led nanjo. Zdravnik, ki je zopet stal na robu postelje, je vprašal:
»Ali delate, gospa?«
»Da.«
»Pol leta ne smete delati.«
»Ko pa moram. Ko pa ni drugače.«
Zdravnik se je obrnil k Brunu, ki je stal zamišljen in molčal ob strani: »Dobite ji deklo!«
{{prelom strani}}
Molčali so vsi trije.
Otrok, ki se je med tem prebudil, se je oglasil z jokom. »Dojiti ne smete!« je dejal zdravnik za slovo in odšel.
Živel je cesarski princ, modro in krščansko vzgojen, ki je dejal: »Čemu ljudje kradejo, kadar so lačni, jedó naj!« Zdravnikov nasvet, naj žena ne dela in ne doji, je bil prinčeve besede brat.
»Deklo bi potrebovala,« je dejal nekoč Bruno, ko je videl izmučeno ženo, ki je trepetajoča pripravljala kosilo.
Žena ni rekla ničesar. Mož je izrekel besedo pol za zdravnikom, pol pa iz spoznanja. To je bilo zadosti, več je bilo nemogoče. Bila pa je tragika na dnu tega, ki je Bruno ni občutil.
Rezika jo je občutila. V njeni hrbtenici je glodal črv. Ni padla na tla, njeno telo je razjedalo polagoma. Vpričo ljudi se je držala kvišku, ko je bila sama, se je vrgla na stol.
Strašna nujnost zdravnikovega nasveta se je podčrtavala od dne do dne. Ko je preštela denar, se je zgrozila. Ali bo mogoče živeti do konca meseca? In živeti je treba!
Otrok je ležal v plenicah in spal nemirno spanje. Podojiti ga ni mogla več. Njegove medle oči so gledale milo, kot bi prosile pomoči. Kaj mu je storila?
Včasih ga je vzela v naročje in ga v neznani bolečini pritiskala k sebi. V svojem srcu ga je prosila odpuščanja.
»Saj mi ne smeš umreti!«
In ko so bile v krvavo večerno zarjo uprte njene oči, je šla njena misel v notranjost in si je dejala: »Saj jaz ne smem umreti. Če umrem jaz, moraš umreti ti!«
V srcu jo je zaskelelo. Zdelo se je, da vidi svoje dete siroto, kako trka na tuja vrata, enako kakor v prvih dejanjih kinematografskih dram. Dvignila se je in šla k zdravniku. V razkošju njegove čakalnice je razumela besede: »Ne smete delati!« Zdelo se ji je, da je že opravila, skoro se je dvignila in šla.
Zdravnik jo je posadil na stol, govoril ž njo kot z otrokom, hotel je izvabiti smeh ž njenih ustnic. Toda nji je čudna grenkoba zlezla iz srca na obraz in ji spačila poteze.
»Čemu ste se poročili tako mladi? Vaše telo je še čisto otroško.«
Rezika je skomignila z rameni. Ni vedela, kaj naj reče.
»Ne smete delati,« je dejal zdravnik in bobnal z debelimi prsti po kolenih, briljantni prstani so se blesteli v solnčni luči, ki je padala skozi dragocene zavese, visokih oken.
Rezika je dejala mirno: »Moj mož ne zasluži toliko.«
»Čemu se taki ljudje poročijo.«
{{prelom strani}}
| |||