Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.208:
»Čemu se taki ljudje poročijo.«
{{prelom strani}}
Bridko besedo je imela Rezika na jeziku, pa je ni izgovorila. Dvignila se je in vprašala, koliko mu je dolžna ...
Ko je dospela domov, je dvignila dete in ga poljubila. Tisti hip bi bila poljubila tudi Bruna. Vsakogar, ki je v zvezi z njenim ubogim, opljuvanim življenjem.
Silna ljubezen in odporna sila sta se dvignili v nji. Spomnila se je na mater in njena podoba je stala ogromna kot steber do neba pred njo.
Zdelo se ji je, da se čuti močnejšo; celo rdečica je planila tu pa tam na njen obraz, smeh je spreletel njene ustnice.
Grenila pa jo je vedno jasnejša zavest, da Bruna ne more več stalno priklepati nase. Delo z bolnim otrokom je naraščalo, njene sile so bile hlinjene. Mnogokrat ni mogla pripraviti jedi, ali se ji je obed ponesrečil. Ni mu zamerila, če je vzel klobuk in šel.
Vendar je obstala vselej, kot da jo je kdo udaril po glavi, njene roke so obvisele ob telesu. Srce je obupalo za trenutek. Le počasi se je zopet dvignila.
Možu ni mogla nuditi v tem stanju niti enega mika več. Njeno telo je bilo ubito, najintimnejša žrtev ljubezni je bila z muko združena, ki je jemala slednji mik za zdravega moža.
V polnočno uro, ko je otrok spal, ko je mož globoko dihal na postelji in je luč gorela, so se njene misli strašno črtale na strop in se zvijale v mnogoterih črtah. Katera črta je prava? Kakšna bo podoba, ki iz njih nastane?
Kdo si, ki mi odgovoriš? Nihče!
==30.==
Polagoma se je Rezikino življenje spremenilo do cela. Z otrokom je bila obsojena in zaprta med štiri stene, ki so pritiskale kot mora na njeno dušo. Bruno je prihajal pozno domov, včasih je celo noč izostal. Izostajal je tudi od obedov, prišel je navadno tedaj, ko ga Rezika ni pričakovala in mu ni pripravila jedi.
Redko svidenje in nenavezanost na obed v družini je spremenilo tudi Brunovo skrb za družino. Rezika je s strahom opazovala, da so bile svote, ki jih je puščal doma, vedno manjše in da jih je pokladal skrivaj na mizo ali pod krožnik, kot da plačuje uslugo in se tega sramuje.
Rezika je čutila, da ne more biti drugače, ko je življenje začelo iti tako pot. S sramom je pobrala vselej denar, kot da sprejema ubogo miloščino za življenje. Skopo je razdelila novce iz dneva v dan, da bi zadostovali za najpotrebnejše. Ni zadostovalo. Čutila je v svojem telesu, da se zbirajo sokovi in ji hočejo dati novih moči, ali od kod naj jih srkajo? {{prelom strani}} Ko se je pogledala v zrcalu, je videla svojo bledo podobo s črnimi obroči okrog oči.
Potrpela je. Pogosto si je znova očitala, da je sama kriva s svojo boleznijo, da je tako. Ko pa se je zgodilo, da je nekega jutra zaman brskala po hiši in ni mogla najti niti stotinke več, da bi kupila mleka, se ji je čudno zameglilo pred očmi.
In še tisto popoldne je bilo, ko ni imela mleka, da bi ga dala svojemu otroku. Njene prsi so bile izsušene, njeno čelo pa je bilo preponosno, da bi prosila. Na otrokova usta, ki so jokala, na oči, ki so prosile hrane, je pritisnila obupen poljub silne ljubezni, v srcu pa se ji je zadrgnilo nekaj neznanega. Sklenila je, da počaka moža, ako pride.
Prišel je. Bil je mračen, le nalahko vinjen. Sedela je ob brleči luči in držala otroka v naročju, ki je pil sladko vodo in mirno zaspal.
Bruno se je začudil. Tako pozno še ni videl žene pokoncu, dasi je bdela mnogo noči brez njegove vednosti. Postal je na vratih in uprl roke ob podboje.
»Kaj pa ti?«
Žena ga je gledala. Njena udrta lica so kazala ostre sence, ostrejša senca se je črtala okrog njenih oči. Dete se je v spanju zganilo, zaujčkala ga je.
»Počakala sem te.«
»Zakaj ne spita z otrokom?«
Prva Rezikina beseda je bila ostra, skoro trda. Druga je postala milejša. Ni znala biti huda. Njene oči so zalile solze. Ker Bruno ni dejal ničesar, je nadaljevala ona:
»Hotela sva, da naju vidiš, da ne pozabiš na naju in da se spomniš, da morava živeti tudi midva.«
Brunove možgane je v hipu spreletelo, kaj Rezika misli. Roke so mu padle ob telesu, pogled mu je okamenel. V svoji lahkomiselnosti ni mislil tako daleč, da bi bil spoznal poprej, kaj je zagrešil. Zdaj mu je bilo jasno. Pogledal je v sé in videl, da je grdo vse to, da je strašno, neznano podlo.
Počasi je zbral misli in poizkušal najti ravnotežje. Slednjič je zamahnil z roko, kot bi odgnal nadležno muho, ki je obletavala njegovo vest, in dejal:
»Počemu mi nisi dejala?«
»Saj veš, da je težko beračiti. Saj veš tudi, da skoro nikoli ne govoriš z mano.«
Bila je resnica. Bruno se je jasno zavedal svoje krivde, ravno radi radi tega jo je silno težko priznal. Ujezila ga je celo in mesto da bi udaril sebe, je zamahnil z besedo proti svoji ženi:
»Taka si! Vedno molčiš, vedno sama zase. Kaj vem, česa potrebuješ! Jaz imam mnogo skrbi in dela — ali je čudo, da pozabim?«
{{prelom strani}}
V ženi se je uprlo: »Take reči se ne pozabijo. Le ljubezni bi bilo treba.«
Bruno je stopil do mize, pest je uprl na ploščo in oči so mu čudno vzgorele.
»O ljubezni mi ne govori! Toliko je imam, da te do danes še nisem zapustil.«
Rezika je izbuljila svoj pogled v njegovo rdeče obličje, ki je sijalo pri svetilki in spreminjalo potezo za potezo. Tisti hip je misel za mislijo šinila skozi njene možgane: »Kaj ima ta človek? Kaj skriva ta človek za tem pogledom in za vsemi gubami svojega obraza?«
Dejala pa je počasi in previdno modro kot iz dna globokega spoznanja:
»Če nas nisi zapustil na način, kot ga ti misliš, še ni vse. Če pa pomisliš z mojim srcem, si naju že zapustil. Saj ne zahtevamo več od tebe, pusti naju, da živiva, dokler živiva.«
Solze so jo premagale. Ogromne in grenke so se ulile iz široko od prtih oči in kapljale na otroka, nad katerega se je nagnila, da bi pred možem zakrila bridkost, kot jo je zakrivala doslej vse dni.
Bruno pa ni vedel kaj reči. S povešeno glavo je stal pred njo, slina se mu je nabrala v grlu in bolelo ga je, ko jo je požrl. Samo nekaj hipov. Nato se je znova vrnil vanj njegov prejšnji človek, ki obsoja sebe in govori drugim:
»Vidiš,« je dejal, »ti si vsega tega kriva. Kaj je treba solz in besed! Dejala bi mi bila in vse bi bilo dobro. Pa pridem domov in ne slišim besede, grem od doma in ne slišim besede. Kdo pa vama more odrekati življenje?«
Počakal je. Rezika je molčala in si obrisala oči. Potem je nadaljeval:
»Jaz nisem človek, ki rad gledam solze. Jaz rad poslušam smeh, jaz ljubim veselo družbo. Ti pa me sprejemaš z obrazom, ki mi jemlje dobro voljo; vedno imaš solzne oči!«
Bruno je gromadil očitanja, Rezika ga je z bežnim pogledom ošinila, dejala ni nič. Izgovorila je, kar je imela v srcu, izplakala je solze, zdaj se je umirila; le vozel v prsih jo je tiščal.
»Midva nisva ustvarjena za vkup. Ti nisi zame!«
Pri tem ga je žena premerila molče z dolgim pogledom, nato se je nagnila nad otroka in ga je začela poljubljati.
Bruno ni vedel reči nič več. Položil je nekaj denarja na mizo in šel v posteljo.
==31.==
Naslednje dni je Bruno pokladal denar na vidno mesto, kot da odplačuje dolg. Tu pa tam je pogledal mimogrede otroka in spregovoril par besed, da se oddolži za dolžnost, ki mu je včasih očitala preveliko brezbrižnost.
{{prelom strani}}
Bilo pa je dete vsak dan slabše. Včasih je zaobrnilo oči, da je mati prestrašena planila v bojazni, da bo umrlo.
Mračen, meglen dan je ležal na ulicah, dež je štropotal na tlak, ko so bila okna spalnice tesno zagrnjena in je gorela luč v sobi.
Dvoje sveč na vsaki strani in mej svečami bledo telesce otrokovo, ki je jedva pričelo živeti. Mirno, pokojno je blestel obraz v svetlobi, voščena barva polti se je prelivala v modrikasto. Dve ženski sta čepeli na stolicah in polglasno šepetali; Rezika je slonela ob postelji in brezizrazno strmela med plapolajoče plamene. Oči so bile rdeče, neprestano solzne.
V jutro je umrl otrok. Ugasnil je kot sveča in mati se niti zavesti ni mogla docela, kaj se je zgodilo.
Potem šele je kriknila, otroka pa ni prebudila več. Sosede so ga napravile in položile na oder, ona ga je neprestano klicala. Mislili so, da je zblaznela, šele zdaj se je umirila.
Moža še ni bilo domov. Tudi prejšnjo noč ga ni bilo. Bogve, če pride nocoj. Kaj poreče?
Včasi se ga je Rezika bala ob misli, kaj bi bilo, če ji otrok naglo umrje? Zbežala bi. To je bilo prve dni materinstva, najlepše dni njenega zakona. Danes se ga ni bala. Danes se je bala nečesa drugega.
V belo srajčico oblečeni otrok, s črnimi lasmi in očmi, kot bi neprestano prosile, je bil jedro njenega življenja. Kadarkoli je bila bridkost tako velika, da je pripravila njeno dušo do vprašanja: »Čemu živim?« — se je ustavila pri detetu. Njegov jok je odpodil sramoto in obup, bil je njena hrbtenica in njena vsebina. Ko se je s silo hotelo naseliti sovraštvo do moža v njene prsi, je vztrepetalo dete v njenem naročju; radi njega je vse odpustila.
Neštetokrat je stisnila drobno telesce k sebi in je dejala: »Moj angel varuh!« Zato ga je čuvala, zato se je bala zanj; zato je bil bolj njen kot ona sama in kot vse drugo na svetu.
Zdaj je padlo vse, izpodmaknilo se je vse, kot da plava v ogromnem prostoru in ne najde opore ne njena duša ne njeno srce. Kam se bosta naslonila njena skrb in njena ljubezen? Kje bo ugasnilo njeno sovraštvo, kadar bo hotelo vzplamteti? Kakor da se je odtrgal temelj njenega življenja in ona visi v praznini in nima, kamor bi položila svojo nogo in vprla svojo misel.
Glava jo je bolela. V njeno omotičnost so gorele fantastične slike in se pretakale kot blazne. Dela je roko na čelo: »Kaj bo z menoj? Kaj bo z menoj?«
Bilo jo je strah bodočnosti.
Tedaj je vstopil Bruno. Bil je tih in ni vedel, da bo vstopil v mrtvaški vzduh kadila in sveč. Ko je zagledal drobno telo med suhimi cvetlicami in dva tuja ženska obraza, se je zdrznil vsé. Sprva ga je spreletelo, kot {{prelom strani}} da je njegova noga zgrešila in ni vstopil prav. Ko se je zbral, je počasi prihajalo grenko vanj in se je nasipalo okrog srca. Pobledel je, noge so se mu tresle.
Njegove oči so plašne begale po predmetih, ki so se v svetlobi voščenih sveč vse grozneje odražale. Slednjič je obvisel pogled na njegovi ženi, ki je sedela na postelji in ga je gledala, kot da bere iz njegove duše.
Poteze na njegovem obrazu so se nabrale v žalost in pomilovanje, napravil je kretnjo z roko, kot da bi hotel reči: »Tako se je zgodilo in ni drugače. Rad bi pomagal, pa ne morem.« Dejal pa ni ničesar.
Žena je prav čitala njegovo kretnjo. Vstalo je v srcu, planila je k njemu in se mu ovila okoli vratu:
»Bruno! Zdaj nimam nikogar! Zdaj nimam nikogar!«
Mož pa je del eno roko na njeno ramo, z drugo pa jo je božal po laseh, njen glas se je raztopil v neizmerno ginjenost in mehkobo:
»Rezi, pomiri se! Vse bo dobro.«
Iz njegovih oči so tekle solze na njene lasé ...
Tedaj je videla Rezika prvič solze svojega moža. Njegovo srce se je bilo zmehčalo, mehka je bila tudi njegova beseda nasproti Reziki in tolažbe polna. Očetovstvo, ki je spalo v njem, se je zopet prebudilo, vstalo je nagnjenje do žene, ki mu je bila rodila dete.
Tiste dneve ob pogrebu in po pogrebu se ni ganil od nje, njene želje je bral v očeh. Vedela je, da je to le hipno, predobro je poznala njegov značaj, da bi verjela v trajnost te spremembe. Vendar ji je tudi ta hip miru in sreče dobro del. Videla je, da je v dnu slednjega človeka struna, ki lepo svira, a je težko priti do nje.
Ali ima on prav, ali je ona kriva?
Storila je vse, da bi ohranila njegovo naklonjenost, včasi celo dejanja, da se ji je zdelo, da se ponižuje pred njim.
Neke nedelje popoldne — tri tedne potem, ko so pokopali otroka — ga je prosila, naj jo spremi na pokopališče, ko ponese cvetice na otrokov grob.
Bil je namenjen drugam, to je brala Rezika že v njegovih očeh, vendar njeni prošnji ni mogel odreči. Šel je ž njo.
V tramvaju in po poti sta spregovorila le malo besed. Ko sta stopila skozi visok portal med ciprese in grobove, jima je bilo, kot da so plahutnile čez nju ogromne angelske peruti. Svečanost in turoben mir sta legla na duše.
Bruno in Rezika sta se spogledala. Zdelo se je, da mislita oba isto, zato sta molčé nadaljevala svojo pot.
V tesnem kotu sta med križi in cipresami našla mal, svež grob. Ni bilo križa na njem, le ostanki bornega venca s trakovi so bledeli na rujavi prsti.
{{prelom strani}}
Bruno se je odkril in prekrižal roki pred seboj, Rezika je položila cvetlice na hribček in se spustila na kolena. Prekrižala je roki, ustnice so se pričele premikati v molitvi, dokler je ni ustavil jok, ki je zalil s solzami oči in so se usta stisnila v trpek izraz.
Bruno je videl ženine solze. Postalo mu je težko; ni molil, tudi solze ni potočil. Težko je čakal, da se žena dvigne, rad bi že bil izmed temnih prič žalosti.
Ko se je Rezika dvignila, še ni šla. Videlo se je, da ima nekaj na srcu. S prekrižanima rokama in s pogledom vprtim v grob, je dejala:
»Morda je Bog prav naredil in je bilo ravno take žrtve treba.«
Bruno ni razumel. Gledal je ženo brezizrazno in se je pokril, Rezika pa je dejala znova, da prebudi moža iz brezdušja:
»Če bi bilo s tem vse poravnano in je konec žalosti ter začne novo življenje?«
Zdaj sta se gledala. Brunov pogled se je zapičil vprašujoče v njo: »Kaj hočeš reči?«
In njene oči in ustnice so trepetale, kakor da zahteva pol življenja in niti drobtinice ne bo dobila.
»Ali mi boš dober?«
Bruno jo je gledal nerazumljivo, medlo in uporno.
»Kaj mi hočeš?«
»Da si mi dober, hočem. Glej, otroka sva izgubila, vsaj midva da bi se zopet našla. Vse ti storim, kar hočeš, grem, kamor hočeš, samo živiva tako, kot morava živeti ...«
Bruno je strmel, kot da zahteva nemogočih stvari od njega. Napenjal je možgane, da bi jo mogel razumeti, niti kapljica njene duše ni mogla prodreti vanj. Le instiktivno, da jo potolaži, je jecljal, ko se je nagnila na njegove rame:
»Saj sem ti dober ... Saj ti bom dober ...«
»Pri grobu najinega otroka mi obljubi!«
In nič drugega ni mogel reči iz začudenja: »Saj bom dober ...«
Čudno mu je bilo pri srcu.
{{prelom strani}}
| |||